V odločilnih trenutkih prevesila (ne)izkušenost

London – Grega Žemlja je včeraj prejel številne čestitke, četudi se je v 2. kolu poslovil od Wimbledona. Kot je »obljubil«, je proti Fernandu Verdascu pokazal zelo dobro igro, 16. igralcu sveta je tri ure nudil odličen odpor, z več Žemljevimi izkušnjami na takšni ravni bi se dvoboj lahko razpletel tudi drugače. Tako pa je bil Španec boljši s 7:6 (4), 7:6 (4), 3:6, 6:3.

Veliko je igralcev, ki vihajo nos, ko se teniška karavana preseli na travo, a Žemlja nikakor ne sodi mednje. Prav nasprotno, naš igralec bi takoj podpisal podaljšanje sezone na tej podlagi, na kateri se odlično znajde. Potem ko je v Wimbledonu leta 2009 – hkrati z Luko Gregorcem – dosegel prvo slovensko moško uvrstitev v glavni žreb turnirjev za veliki slam, bil lani v 2. kolu zelo enakovreden Gaëlu Monfilsu, se je tokrat odlično postavil po robu Verdascu. Bržčas je odigral svoj najboljši dvoboj v sezoni in lahko bi osvojil tudi več kot zgolj en niz. Zelo dobro je serviral, prav tako igral z osnovne črte, veliko je dosegel tako imenovanih winnerjev, pričakovano (in uspešno) je veliko več igral na Verdascovo šibkejšo stran na backhandu, največ rezerve pa je spet videl v vračanju tekmečevega začetnega udarca. Tu ga je Španec tudi nekoliko presenetil, saj si je po bombardiranju Josha Goodalla v 1. kolu oddahnil, ker da naslednji tekmec nima tako močnega servisa, a se je močno uštel.

»Res si nisem mislil, da bo serviral tako močno. Pričakoval sem žogice z močnejšo rotacijo, ker gre pač za levičarja, kar se je tudi zgodilo, a ko k temu dodamo še hitrost, je takšne začetne udarce res težko vračati. V idealnem položaju bi moral to odigrati bolje in ga večkrat prisiliti v daljšo izmenjavo udarcev, a žal ni šlo,« je kot najšibkejšo točko izpostavil Žemlja, ki je bil v igri – kadar se je ta pač razvila, saj se ob odličnih servisih z obeh strani pogosto ni – povsem enakovreden ali pa celo nekoliko boljši od slovitega tekmeca. Predvsem z backhandom je poskrbel za nekaj izjemnih točk, s katerimi je navdušil (v veliki meri sicer španske) navijače.

O zmagovalcu so tako odločile malenkosti, to je jasno, potem ko sta se uvodna dva niza končala šele s podaljšano igro, oba pa sta pripadla Verdascu. Žemlja je sicer v zadnjem času dobil kar nekaj tie-breakov, na turnirju v Nottinghamu, ki ga je osvojil, denimo tri, pa v 1. kolu Wimbledona proti Goodallu, a ko je na drugi strani mreže igralec svetovne dvajseterice, ki je bil nekdaj tudi že sedmi na svetu, je vendarle vse drugače. »Da, Verdasco ni igralec, ki bi bil uvrščen med 100. in 200. mestom na svetu in to vse spremeni. V najpomembnejših trenutkih je odigral bolje, tedaj se je videlo, da je bolj kakovosten. Tudi v 1. kolu je odigral tri tesne nize, a vse dobil. Pač, odigral je že veliko takšnih dvobojev, ne pa enega, dva na sezono,« je izpostavil Žemlja pomanjkanje izkušenj v takšnih položajih.

Za to pa bi moral seveda več igrati na turnirjih najvišje ravni in torej za začetek močno popraviti uvrstitev na svetovni lestvici. Pri čemer se je seveda včeraj znova zastavljalo vprašanje, zakaj je igralec s takšno igro na komajda 120. mestu svetovnega zaporedja. »Hm, da, kdo bi vedel. Jaz ne …« priznava ta čas naš tretji igralec, ki še sam ne ve, kaj lahko pričakuje od sebe, saj je pri njem še toliko bolj kot pri številnih drugih veliko odvisno od dnevnega navdiha.

Z Žemljevim porazom se je Wimbledon med posamezniki za slovenske igralce znova končal že po 2. kolu, ostajajo le še dvojice, z branilko naslova Katarino Srebotnik (v navezi s Kveto Peschke) na čelu.