Tiskane izdaje
Plan de Corones – Prekletstvo kolesarstva, za katerega velja, da je najtežji vrhunski šport, niso le ekstremno strmi vzponi, na katerih bi se tudi »kozorogi spotikali«, vratolomni spusti, ki človeku ježijo kocine, luknjičaste in spolzke ceste, na katerih se pri padcih kolesarji »lupijo kot banane«. Kolesarstvo ne pozna niti vremenskih zagat, zato ni snega, dežja, megle, mraza in vročine, ki bi ga na vrhuncih sezone zaustavili. Človek včasih dobi občutek, da bi morale padati ledene »šprikle«, da bi se organizatorji Gira in drugih velikih in malih dirk usmilili jezdecev na dveh kolesih.
Od našega poročevalca
Koliko kletvic je bilo izrečenih na račun organizatorjev najbolj prestižne italijanske dirke na vzponu na 2273 m visoko smučišče Plan de Corones oziroma Kronplatz, bo težko izračunati, prepričani pa smo, da je na vsakem centimetru v meglenem brezpotju z gosto snežno kuliso odmevalo »stronzi, matti, maledetti, stupidi, cretini ...« ali po naše neumneži, zmešanci, prekleti, norci in idioti, da o vseh mogočih »putanah in svinjah« niti ne izgubljamo besed.
Protest kolesarjev, ki so jim na štartu etape v bližini Trenta sporočili, da na dveh prelazih sneži, na Kronplatzu pa se je temperatura spustila pod ničlo, ni v celoti zalegel. Rožnati Ivan Basso in olimpijski prvak Paolo Bettini sta grozila s popolno stavko. Direktorja Gira Mauro Vegni in Angelo Zomergan sta sklenila kompromis. Snežni spust s prelaza Erbe (1987 m) so zaradi velike nevarnosti odpovedali, etapo speljali okrog gore. Planu de Corones pa se niso odpovedali, ker, kot so dejali, vzpon na zasneženi cesti ni nevaren ... Ko pa je sneg povsem prekril cesto, so se (tudi zaradi nevarnega vetra) odpovedali zadnjemu, makadamskemu vzponu, ker je bilo res vprašanje, kdo bi lahko s kolesom v snežni brozgi pripeljal do vrha. Kakorkoli že, »tisočkrat prekleta« etapa je bila vrhunec letošnjega Gira.
Gorazd Štangelj, ki je do organizatorjev Gira med najbolj strogimi kritiki, pravi, da so letos šli čez vse meje. »Ni jim bilo dovolj, da so nas za štiri etape peljali v Belgijo in nas v Bruslju ob vrnitvi v Italijo pustili pet ur čakati na letalski prevoz. Na jugu Italije so nas prisilili, da smo se z avtobusi vozili tri ure do cenejšega letališča v Pescari, čeprav je bilo najbližje etapnega cilja oddaljeno le 30 kilometrov. Tudi prehrana in bivanje sta včasih pod ravnjo dirke, za katero Giro imajo. Ko se spomnim, kako življenjsko nevarno je voziti na spustih skozi neosvetljene predore, pa po spolzkih cestah se spuščati s prelazov z nenehnim strahom, da te bo odneslo v prepad ... Včasih se sprašujem, ali smo mi res takšni norci. To, kar pa so si snovalci Gira privoščili v 17. etapi, pa je groza. Imam občutek, da jim je malo mar za naše zdravje in varnost,« se je iz »gladiatorja« Štanglja spontano vsul plaz kritik. »Campioneju« so tokrat pritegnili tudi tisti sotrpini, ki za nekaj sto evrov nosijo glavo naprodaj, živcirajo karavano in največkrat ne spoštujejo nenapisanega pravila, da sta varnost in zdravje pred vsem.
Zapleti z za zdravje vendarle najnevarnejšim dopingom se na Giru navidezno, a tudi dejansko umirjajo. Letos policijskih racij še ni bilo, bržčas zavoljo nogometnega škandala. Nobenega dvoma pa ni, da so kolesarji pod nadzorom, saj je v karavani veliko ljudi, ki po policajsko »žvižgajo v zrak« in se smukajo povsod. Obiski »vampirjev«, kot pravijo dopinški kontroli krvi, nikogar več ne vznemirjajo. So že sestavni člani vseh dirk.
Več preberite v četrtkovi tiskani izdaji Dela.
