Tiskane izdaje
St. Gallen – Selektor Slavko Ivezič je med pripravami dal poudarek temu, da so vsi igralci dobili bolj ali manj enakovredne priložnosti, zdaj, ko bo šlo zares, pa se bo odgovornost bržkone zožila na standardne nosilce igre. V veliki meri bo v rokah Uroša Zormana, še vedno prvega dirigenta slovenske igre, ki svojemu moštvu daje veliko možnosti za osvojitev kolajne. Prepričan pa je tudi, da bo Euro 2006 usodno vplival na prihodnost naše izbrane vrste – če ne bo pravega rezultata, najverjetneje še dolgo ne bomo sestavili poimensko tako močne zasedbe.
Odkar so se reprezentanci spet pridružili Aleš Pajovič, Renato Vugrinec in Zoran Lubej, se govori o velikem slovenskem potencialu, o naši najmočnejši ekipi doslej. Ta pa vendarle ni delovala tako na zadnjih pripravljalnih preizkušnjah, s kakšnim občutkom začenjate prvenstvo?
Poimensko imamo res zelo močno ekipo. Ta pa zadnje čase ni delovala tako homogeno, kot smo si želeli in kot bi morala. Upam, da je bil celjski poraz proti Srbiji in Črni gori prava streznitev. Vsekakor nam je dal vsem misliti. Vseeno pa še ni nič izgubljenega, a le, če bomo v pravem trenutku pokazali pravi obraz. Že danes proti Švici.
Pomanjkljivosti, ki jih je Slovenija pokazala na generalki pred EP, se skorajda ni dalo prešteti na prste obeh rok. Lahko le dokončni izbor ekipe, ki je nekoliko umiril igralce, in prihod v Švico prineseta izboljšanje čez noč? Ali igralci sploh še verjamete v veliki podvig?
Še vedno imamo ekipo za kolajno, morda tudi za naslov evropskega prvaka. Za kaj takšnega pa bomo potrebovali več sproščenosti pa tudi sreče, brez katere ni moč priti na vrh. V Švico smo prišli z jasnim namenom, da dosežemo kaj velikega. Če ga ne bi imeli, bi najbrž pol ekipe ostalo doma. Nekateri imamo zdaj slajše skrbi, kot je igranje rokometa.
Pri vas je to pričakovanje rojstva vašega prvega otroka, ki naj bi po zdravniških napovedih luč sveta uzrl jutri, koliko pa vas obremenjujejo drugi psihični dejavniki, pritisk javnosti, morda strah, da vam bo spodletelo ob tako popolni zasedbi in visokih pričakovanjih?
Možnosti uspeha se nismo in se ne bomo ustrašili. Vsak ve, kaj se pričakuje od njega. Da se ne bojimo velikih tekem in zmag, smo zadnja leta dokazali s Celjem Pivovarno Laško in reprezentanco.
Ta brani srebro, ki ga je osvojila v Sloveniji. Razmere so zdaj nekoliko drugačne. Ne boste imeli številnih prednosti, ki jih v rokometu ponavadi prinaša domač teren. Od Eura 2004 se je reprezentanca precej spremenila (manjka šest igralcev, ki so predlani stali na zmagovalnem odru), kaj ima zdaj, česar ni imela takrat?
Vsaj polovica, če ne tri četrtine nosilcev igre, zdaj igra v največjih evropskih klubih. Vsi smo že dali skozi nekaj velikih tekmovanj in tega v nobenem pogledu ne začenjamo nepripravljeni. Prijateljske tekme smo morda odigrali slabo, a to je lahko tudi dobro znamenje. V preteklosti smo bili večkrat 'svetovni prvaki' na prijateljskih tekmah, nato pa veliko razočaranje, ko je šlo zares. Morda bo zdaj obratno.
Dejali ste, da igralcev ni strah uspeha, kaj pa selektorja. S svojimi potezami je med pripravami vzbudil veliko dvomov. Zdrava pamet pač pravi, da je treba najboljše igralce kar se da dobro izkoristiti …
Tega ne bom komentiral. Izbor igralcev, določanje vlog in minutaže je selektorjeva stvar. Vsak ima svoj pogled in vsak svoj prav. Res pa upam, da bomo v Švici izkoristili svoj igralski potencial.
Tudi tekmecem ga ne manjka. Četudi bo Slovenija optimalna, pot na vrh ne bo lahka. Kdo bodo najnevarnejši tekmeci in kaj bo odločalo?
Kandidatov za visoka mesta je ogromno. Vse razen treh ali štirih reprezentanc imajo možnosti tudi za naslov prvaka. Od vsakega posameznika je odvisno, kaj bomo dosegli. Boljša pa bo gotovo tudi ekipa, ki se bo bolje in hitreje prilagodila sodniškim merilom, ki so na vsakem prvenstvu nekoliko drugačna. Mi pa moramo rešiti še težavo s tem, da najslabše igramo na tekmah proti na papirju slabšim tekmecem, na tekmah, ki jih moramo dobiti. Zato utegne biti začetek težak. Ko nismo favoriti, je lažje. Tako bo najbrž v drugem delu, ko bomo igrali proti Nemčiji, Franciji in Španiji.
Omenili ste prilagajanje na sodnike, drži pa se vas sloves, da v odzivih na njihove odločitve niste najbolj »prožni« …
Resda se njihovih napak ne da povsem odmisliti, a zame se ni treba bati. Naučil sem se kar se le da brzdati svoje reakcije.
Je kljub vsem težavam prišel slovenski čas na EP?
Mladi igralci so dozoreli, prinesli pa so tudi svež duh, tako da smo na pravi poti. Jasno pa je, če zdaj ne bomo nič naredili, ne bomo nikoli. Če ne bo rezultata, se nekateri igralci bržkone ne bodo vrnili in trajalo bo vsaj nekaj let, preden bomo dobili ustrezne zamenjave zanje.
