Tiskane izdaje
Več kot 180.000 ljudi je lani iz Libije čez Sredozemsko morje pribežalo v Italijo, najmanj štiri tisoč se jih je pri tem utopilo. Ker so razmere v begunskih taboriščih katastrofalne, pritisk pa še kar narašča, so šefi držav ali vlad EU konec prejšnjega tedna med vrhom na Malti sprejeli načrt o ustavitvi migracij iz severne Afrike.
Načrt v desetih točkah predvideva tesno sodelovanje z Libijo, ki je glavna severnoafriška tranzitna država, in ki si pet let po tem, ko so jo prav evropska vojaška letala (francoska in britanska) s svojimi napadi na diktatorja Moamerja el Gadafija pahnila v krvavo državljansko vojno, še vedno ni opomogla. Če hočemo zapreti to najpomembnejšo sredozemsko begunsko pot, je treba čim prej usposobiti libijsko obalno stražo, okrepiti evropski pomorski nadzor ob celotni severnoafriški obali, v Libiji in tudi v drugih severnoafriških državah, kot sta Maroko in Tunizija, pa zgraditi nastanitvene centre za begunce, kamor bo mogoče vračati prebežnike, med tistimi, ki so že tam, pa v Evropo selektivno sprejemati le tiste, ki izpolnjujejo pogoje za azil.
Logika, ki jo je na Malti zagovarjala kanclerka Angela Merkel, ko je govorila, da je treba na vsak način »zatreti ilegalno priseljevanje, ustaviti tihotapce in prekupčevalce, razmere za begunce pa izboljšati,« je seveda pravilna in ji ni kaj očitati. Isto velja za »nujno stabilizacijo političnih razmer v Libiji«, za kar naj bi si prizadevala EU, in tudi za tesnejše sodelovanje s takšnimi mednarodnimi organizacijami, kot sta visoki urad ZN za begunce (UNHCR) in Mednarodna organizacija za migracije (IOM). »Šele v tem okviru bo mogoče potem govoriti tudi o bodočem novem azilskem sistemu v Evropi,« je bilo razumeti nemško kanclerko, ki v dogovarjanju z Libijo očitno sledi podobnim ciljem, kot jih je dosegla v sporazumu s Turčijo. A žal so razmere v Libiji drugačne in veliko bolj katastrofalne kot v Turčiji, afriški begunci, med katerimi mnogi v strahu za svoja življenja bežijo predvsem iz gospodarskih razlogov, pa se v marsičem razlikujejo od bližnjevzhodnih.
Stare ideje, nova realnost
Da bi bilo mogoče množično umiranje beguncev v Sredozemskem morju preprečiti, umazane tihotapske posle pa ustaviti z zgraditvijo ustreznih »namestitvenih kapacitet« v severnoafriških državah, je že pred več kot trinajstimi leti predlagal takratni nemški socialdemokratski notranji minister Otto Schily. In takoj naletel na katastrofalne kritike.
Nikakor ne le v socialdemokratskih vrstah. Čeprav so bile razmere v Libiji in drugih severnoafriških državah takrat še bistveno drugačne, kot so danes, begunski pritiski pa ne tako hudi. Zdaj se nemški socialdemokrati, kot je razbrati iz pisanja predsednika njihove parlamentarne frakcije Thomasa Oppermanna za nedeljsko izdajo FAZ, znova ogrevajo za tako idejo in s tem očitno podpirajo tako na Malti izrečene predloge kanclerke Merklove kot ideje njenega konservativnega notranjega ministra Thomasa de Maizièra. Kar bolj kot o pripravljenosti politikov na sodelovanje pri reševanju begunske krize priča o tem, kako hud problem so medtem postale migracije in kako usodne utegnejo biti za Evropo.
Menda najbolj humana in človekove pravice spoštujoča povezava držav na svetu se je na lepem pripravljena spogledovati celo z »avstralskim modelom«, samo da bi se rešila problemov, ki jih spretno izkoriščajo skrajnodesničarski populisti, zaradi katerih se tudi etablirana politika v strahu za svoj obstoj že seli na vse bolj skrajni desni rob političnega spektra.
Katastrofalne libijske razmere
Ideje, da bi bilo mogoče v povsem razsuti Libiji, kjer ne deluje nič, niti oskrba tamkajšnjega prebivalstva, vzpostaviti begunske centre, kjer bi v vsaj približno človeka vrednih življenjskih razmerah lahko oskrbeli na stotisoče afriških beguncev, je namreč zelo utopična. V Tripolisu resda deluje s pomočjo Združenih narodov podprta vlada narodne enotnosti, ki pa ne obvladuje razmer v državi. Begunski centri so zato celo po oceni evropskih diplomatskih služb bolj podobni koncentracijskim taboriščem, kjer so izsiljevanja, posilstva in celo eksekucije plačila nesposobnih beguncev tako rekoč na dnevnem redu.
Resno razmišljati, da bi bilo mogoče »ljudi iz čolnov«, ki so že dosegli evropske obale, ali pa so jih na odprtem morju prestregle ladje različnih evropskih reševalnih služb, vrniti nazaj v ta severnoafriški kaos povsem brezvestnega obračunavanja med različnimi plemenskimi klani, teroristi islamske države in lokalnimi povzpetniki, ki so pet let po strmoglavljenju Gadafija zaslutili svojo priložnost, je po mnenju analitikov povsem nerealno. Če EU več kot deset mesecev po izbruhu grške begunske krize celo na grških otokih – in Grčija je članica EU – ni uspelo najti niti približno sprejemljive rešitve za oskrbo tam ujetih prosilcev za politično zatočišče, je povsem iluzorno pričakovati, da ji bo kaj takega uspelo v še veliko bolj razsutih, ranljivih in do človeške mizerije tolerantnih severnoafriških državah, je ideje z malteškega vrha EU komentiral eden izmed soavtorjev evropsko-turškega sporazuma o beguncih.
Če pa bi bila taka ideja slučajno res uresničljiva, bi se tovrstni po evropsko zgledni »zbirni centri«, v katerih bi vladale vsaj približno humane razmere, najbrž v hipu napolnili z milijoni beguncev, ki zaradi povsem zgrešene politike Zahoda do Afrike vse bolj množično čakajo na beg, ker jim doma po življenju strežejo lakota, katastrofalna brezposelnost in uničena gospodarstva, pa tudi različni tuji in lokalni gospodarji vojn.
