Tiskane izdaje
Eden najmočnejših argumentov za izstop Združenega kraljestva iz EU je bila obljuba o vrnitvi suverenosti. Nasprotovanje prevladi evropske zakonodaje nad britansko je imelo močan čustven učinek na prebivalstvo, tistim, ki so se znašli na nasprotni strani argumenta, ga nikoli ni uspelo nevtralizirati, ne glede na to, koliko so se trudili.
Tudi leto dni po referendumu in mesec dni po začetku uradnih pogajanj o izstopu iz EU njihovi napori ne padejo na plodna tla. Britanski evroskeptiki vztrajajo, da mora biti vrnitev suverenosti izpeljana v celoti ali pa izid referenduma ne bo izpolnjen. Kot pravi Jacob Rees Mogg, konservativni poslanec in eden najglasnejših zagovornikov popolnega izstopa iz EU, ne gre za vprašanje »trdega« ali »mehkega« brexita. »Ali ste članica EU ali pa iz nje izstopite. Če lahko Sodišče EU (ECJ) še vedno odloča o naših zakonih, to pomeni, da britanski parlament o njih ne more in da glasovi ljudi ne štejejo.« Odločitev glede izstopa iz EU ne bi mogla biti bolj binarna, je prepričan Rees Mogg. »Kdo so naši sodniki, kdo interpretira naše zakone, je ključno pri vprašanju, ali smo neodvisna država ali ne.«
Regulatorni vakuum
Iz pogajalskih stališč britanske vlade je mogoče razbrati podobno razmišljanje, a tudi pričakovanje, da bo država po izstopu iz EU lahko ohranila tako rekoč nemoten dostop do evropskega notranjega trga, nad katerim že vse od njegove ustanovitve bedi ECJ, seveda ne da bi bila podvržena jurisdikciji evropskega sodišča. To bi nadomestil nov regulatorni režim.
Takšno pričakovanje je iluzorno, tudi v primeru sklenitve prostotrgovinskega dogovora med EU in Britanijo, opozarjajo predstavniki nasprotne strani in pravni strokovnjaki, ki vztrajajo, da so kritike na račun najvišjega sodišča v EU plod neznanja in napačnih predstav o tem, kaj to pravzaprav počne. Britanija, poudarjajo aktualni in nekdanji sodniki ECJ, si z vztrajanjem pri ukinitvi njegove jurisdikcije ne dela nikakršne usluge. Theresa May in njeni ministri po njihovih besedah nočejo razumeti, da je sodišče temeljni del notranjega trga in podlaga za delovanje dogovorov o sodelovanju na področju varnosti in pravosodja.
Predsednik Sodišča EU Koen Lenaerts. Foto: Reuters/François Lenoir
Če se zgodi, da Londonu in Bruslju ne uspe doseči dogovora o tranzicijskem obdobju oziroma o postopnem izstopu države iz EU, obstaja nevarnost nastanka regulatornega vakuuma, v katerem podjetja, ki poslujejo na obeh straneh Rokavskega preliva, po 31. marcu 2019 ne bodo vedela, po katerih pravilih in zakonih se morajo ravnati. Aktualni predsednik ECJ, Belgijec Koen Lenaerts, je v nedavnem intervjuju za EurActiv nič kaj diplomatsko izjavil, da bodo britanska podjetja po brexitu »na kolenih prosila« za ohranitev jurisdikcije ECJ, če bodo hotela, da so njihove pravice znotraj EU še naprej zaščitene.
Prebiranje češenj
Kljub izjavam evropskih pogajalcev se britanska stran dobro zaveda nevarnosti takšnega scenarija. Predstavniki britanske vlade so v ponedeljek potrdili, da je država pripravljena minimizirati negotovost in težave za posameznike in podjetja, tudi tiste, ki se nanašajo na spremembe načina reševanja sodnih sporov, in za »omejeno obdobje« privoliti v nadaljevanje jurisdikcije ECJ. Poudarek je na besedi omejeno. Pravila, ki bodo veljala v prehodnem obdobju, po besedah namestnika britanske premierke Damiana Greena zagotovo ne bodo veljala kasneje.
Toda evropska pogajalska izhodišča predvidevajo natanko to. V njih EU poleg poplačila več deset milijard evrov obveznosti in zagotavljanja pravic evropskih državljanov zahteva ohranitev vloge ECJ kot organa, pristojnega za interpretiranje določil izstopnega dogovora.
Michel Barnier in David Davis. Foto: AP Photo/Geert Vanden Wijngaert
Theresa May je potrebovala nekaj časa, da je ugotovila, kaj besede »brexit pomeni brexit« v resnici pomenijo, je v članku za vplivni bruseljski think tank Egmont zapisal profesor prava na univerzi v Liegeu in nekdanji sodnik pri ECJ Franklin Dehousse. Ugotovila je, da ni mogoče preprosto ohraniti nekaterih delov članstva, drugih pa zavreči. »Na žalost se podobna vrsta zanikanja zdaj pojavlja tudi na strani EU,« je prepričan belgijski pravni strokovnjak.
Dehousse v svoji analizi potrjuje besede Jacoba Reesa Mogga, ko pravi, da evropski predlogi ne morejo biti sprejemljivi za suvereno državo. »Takšna država bi bila omejena z odločitvami sodišča, kjer ne bi imela svojih predstavnikov in katerega sodnike bi imenovali njeni potencialni nasprotniki.« Z vztrajanjem pri ohranjanju vloge ECJ Bruselj, opozarja Dehousse, počne natanko tisto, česar je še pred kratkim obtoževal London.
