Ko konec vojne ni tudi konec morije

Nezaceljene rane po francosko ali kako se je Predsednik François Hollande poklonil koncu vojne v Alžiriji.

Objavljeno
22. marec 2016 19.40
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Novejše zgodovine ni dobro­ razkopavati, sploh politično­ ne. Pred dnevi je vznemiril­ javnost francoski predsednik François­ Hollande, ko se je – 19. marca­ – prišel poklonit koncu vojne v Alžiriji. Menda je hotel še dodatno pomiriti spomine, a je samo odprl staro rano.

Pred spominskim obeležjem na nabrežju Branly pod Eifflovim stolpom se je – ob dnevu spomina na civilne in vojaške žrtve vojne v Alžiriji ter bojev v Tuniziji in Maroku – pojavil kot prvi predsednik Francije doslej. Z dejanjem je razjezil združenja tako imenovanih harkijev (pomožne arabske enote francoske kolonialne vojske v Alžiriji, ki so po zmagi alžirskih protikolonialnih sil leta 1962 pobegnile v Francijo) in repatriirancev, razburili sta se tudi desnica in skrajna desnica.

Tragična usoda harkijev

Nobena vojna se ne konča, kakor bi odrezal, tudi alžirska: od leta 1954 do 1962 se ni. 18. marca 1962 je bil podpisan sporazum v Evianu (čez mesece je vodil v neodvisnost Alžirije), dan pozneje naj bi nastopil mir, toda morija in eksodus – nekateri govorijo o genocidu – sta se nadaljevala še tedne in mesece: prve žrtve so bili številni harkiji in repatriirani alžirski Francozi, tako imenovani pieds-noirs. Zato je Hollandov poklon mogoče razumeti in občutiti tudi kot nož v hrbet.

Devetnajsti marec za mnoge ne pomeni začetka miru, ampak simbolizira nemoč in zapuščenost. (Muslimanski) harkiji so bili med alžirsko vojno dragocene sile, po koncu, ko jim je Francija obrnila hrbet, pa jih je več kot 100.000 ubila vojska alžirske Fronte za nacionalno osvoboditev. Kakor uči zgodovinopisje, se jih je le kakih 20.000 prebilo v Francijo, kjer jim, podobno kot vsem drugim povratnikom, ni bilo lahko začeti na novo. Danes je še živih harkijev in njihovih potomcev približno 400.000.

Očitno je, da spomini naprej krvavijo in delijo Francoze, je za Le Monde povedal znani zgodovinar in strokovnjak za Alžirijo Benjamin Stora. Predvsem pri skrajni desnici in deloma tudi desnici je Hollandova gesta sprožila številne prastare antidegolistične reflekse. Vodja Republikancev in nekdanji predsednik države Nicolas Sarkozy, ki se redno sklicuje na degolistično dediščino, je za Figaro zapisal, da »19. marca poklanjati se koncu vojne v Alžiriji pomeni obujati vojno spominov« in postavljati Francijo »na slabo stran zgodovine«. Francosko-alžirska zgodba je žalostna in še vedno ni pozabljena, »zato bi moral biti datum izbran s širokim soglasjem, ne pa da poraja spore«.

Neredki so prepričani, da Hollande po nepotrebnem provocira, velika napaka da je odpirati stara poglavja, sploh ker emocije porajajo napetosti. Skrajna desničarka Marine Le Pen je bila v svojem znanem slogu še bolj groba do predsednika, »češ da je zlorabil spomin na vojake, ki so umrli v alžirski vojni«.

Zgodovinopisje se dobro spominja poznejše strašne morije, ko so se tri mesece in pol po podpisu konca vojne – na dan, ki so ga izbrali za praznik neodvisnosti, 5. julija 1962 – alžirski vojaki in civilisti v Oranu z noži, puškami ... znesli nad evropskimi civilisti. Na miroljubnih manifestacijah, ki so se sprevrgle v krvavo nasilje, jih je umrlo ali izginilo več kot 700 oziroma po nekaterih podatkih tudi 3000. »Vse te grozote so se zgodile v času miru,« je pred časom na »pozabljeni masaker v Oranu« opozoril pisatelj Léon Mazzella.

Predvolilni nameni

Mnogi analitiki dojemajo Hollandov novi faux pas kot poskus povezovanja v času, ko mu gre malone vse narobe, v njem prepoznavajo namero, da bi hotel – ker so volitve že čez leto dni – spet pridobiti na svojo stran volilno telo s koreninami iz Alžirije in sploh Magreba.

Francosko-alžirsko razmerje je sila zapleten odnos, kolonialistična Francija je zasedla Alžirijo leta 1830 in ostala do leta 1962. Pred izbruhom vojne leta 1954 je v njej živelo več kot osem milijonov Magrebčanov in nekaj več kot milijon Evropejcev, ki so iz Francije, a tudi iz Italije in Španije, prišli med različnimi migracijskimi tokovi. Alžirski Evropejci so bili francoski državljani, Alžirijo, ki jo je Francija označevala za del svojega ozemlja in je bila razdeljena na tri departmaje, pa so čutili kot svojo domovino. Ob neodvisnosti jim ni bilo lahko bežati čez Sredozemlje, tistim, ki je uspelo, ni bilo lahko začeti na novo v Franciji ...

Doslej so se »vsem, ki so umrli za Francijo med vojno v Alžiriji in med boji v Maroku in Tuniziji«, poklanjali 5. decembra. Ta nevtralni datum je leta 2003 izbral tedanji predsednik republike Jacques Chirac in odprl spominsko obeležje na obrežju Branly, posvečeno 24.000 francoskim vojakom. Med njimi so, kot razlagajo pri Figaroju, tudi vojaki, ki so izgubili življenje po 19. marcu. Medtem ko 5. december ni motil nikogar, saj je »zajemal« prav tako žrtve iz časa miru, je 19. marec za mnoge slaba politična in zgodovinska izbira. Levica jo zagovarja že več kot desetletje.