Tiskane izdaje
Srbija hodi po poti zgodovinskega revizionizma z nepredvidljivimi posledicami. Nazoren primer je Vojvodina, ki izgublja avtonomne pristojnosti. Čeprav ne molčijo vsi, je odpor šibek. Morda bo kaplja čez rob poskus preimenovanja Zrenjanina v Petrovgrad.
Čeprav je Vojvodina že zdaj več kot dvetretjinsko srbska, je cilj srbskih nacionalistov, da bi jo naredili še bolj srbsko. Vseskozi si tudi prizadevajo za destrukcijo njene avtonomije. Srbsko ustavno sodišče je nasprotovalo večini določil vojvodinskega statuta, beograjska oblast pa je čez noč ukinila vojvodinsko akademijo znanosti in umetnosti. Na ulice se ni zgrnila množica protestnikov, ker očitno nujno ne potrebujejo ne statuta ne akademije.
Grožnje s smrtjo
Na ostrejši odziv demokratične javnosti je naletela šele pobuda neformalnega nacionalističnega političnega bloka vplivnih poslovnežev ter aktivistov vladajoče Srbske napredne stranke in opozicijske stranke Dveri, da bi Zrenjanin preimenovali v Petrovgrad. Gre za ime, ki je bilo v uporabi le deset let pred in med drugo svetovno vojno. Čeprav so prebivalci Zrenjanina takšno idejo zavrgli že na referendumu v 90. letih, to ni prepričalo lokalne oblasti, ki je pobudo posredovala ministrstvu za lokalno samoupravo. Nasprotniki ideje so pripravili številne javne tribune, organizatorji in udeleženci pa so postali tarče groženj s smrtjo na družbenih omrežjih.
Zgodovinarka Dubravka Stojanović je izpostavila, da Srbija živi v času, ko zgodovino pišejo poraženci, njihovo maščevanje pa je hujše, kot je bilo maščevanje zmagovalcev. Po njenih navedbah kralj Petar I. ni imel nobene zveze z Vojvodino, ki je veljala tako zanj kot za Srbijo za sovražno ozemlje. Njen stanovski kolega Milivoj Bešlin je razočaran, ker se ljudje ne uprejo poniževanju in uporabi nasilnih metod v nacionalistični homogenizaciji in unifikaciji družbe. Politolog Duško Radosavljević je ocenil, da gre za drugi umor narodnega heroja Žarka Zrenjanina, zagrešili pa bi ga tisti, ki ponarejajo zgodovino in rehabilitirajo osovražene zgodovinske osebnosti. Na ta način nacionalisti blažijo pogubne učinke nacionalistične ideologije ter se poskušajo otresti lastne odgovornosti za medetnično nasilje v Vojvodini v devetdesetih.
Frustracije zaradi Kosova
Po mnenju Snežane Ilić iz centra za razvoj civilne družbe v Zrenjaninu postaja Vojvodina nadomesten poligon za izživljanje nacionalne frustracije zaradi izgube Kosova. Pobuda za spremembo imena Zrenjanina je le del tega procesa, Vojvodina pa bo še bolj izpostavljena, ko bo Beograd prisiljen podpisati pravno zavezujoč dokument o Kosovu. Ilićeva še meni, da srbska večina v Zrenjaninu, ki pretirano poudarja srbsko identiteto pokrajine, ne zaupa v lojalnost prebivalcev Vojvodine.
Miroslav Samaržić iz zrenjaninskega socialnega foruma je opozoril, da pobuda ogroža stabilne medetnične odnose in da v državi ni prostora za narodne heroje, če ji vladajo četniki. Da lahko Zrenjanin postane žarišče medetničnih spopadov, svari tudi Radivoje Jovović iz Zveze antifašistov Vojvodine, ki je še izpostavil, da kralj Petar I. simbolizira srbsko dominacijo nad drugimi narodi. V nasprotju z njimi zagovorniki pobude trdijo, da je kralj Petar I. prinesel svobodo vsem narodom na tem območju in da je njegovo ime povezano z zlato dobo srbske demokracije, medtem ko Žarku Zrenjaninu očitajo, da se ni boril le proti fašizmu, temveč tudi za vzpostavitev totalitarne komunistične ureditve.
Mit o zlati dobi
Večetnična pokrajina, politični pravni okvir in ustava iz leta 1974 niso dali Vojvodini le realne avtonomije z zakonodajno, sodno in izvršno oblastjo, temveč so vplivali tudi na ljudi, ki so postali občutljivi na vse nedemokratične pojave, kot so nacionalizem, centralizem ali avtoritarizem. Ta duh je preživel tudi krvavo balkansko žehto, vendar le v urbanih okoljih in med izobraženo elito, a tudi precej oslabljen, tako da nacionalistom ni bilo težko razbiti krhke vojvodinske avtonomije.
Srbsko ustavno sodišče je nasprotovalo večini določil vojvodinskega statuta, beograjska oblast
pa je čez noč ukinila vojvodinsko akademijo znanosti in umetnosti. Foto Reuters
Ustavno sodišče je nasprotovalo dvem tretjinam vojvodinskega statuta. Avtonomija je tako kot prvič tudi v drugo padla brez pravega upora. V gospodarsko najbolj razvitem območju Srbije je ostal pri življenju le mit o zlati dobi. Po mnenju srbskih nacionalistov je avtonomija Vojvodine komunistični in protisrbski projekt, ki ima za cilj separatizem. V resnici gre za to, da je regiji s širokimi pristojnostmi, ki samostojno sprejema odločitve in razpolaga s svojimi viri, težko vladati avtokratsko.
