Vzvišena gluhost vlade

Prejšnji teden je kandidat Ljudske stranke Mariano Rajoy stopil pred španski parlament, da bi bil izvoljen za mandatarja, a je bil poskus tako v torek, 30. avgusta, kakor v petek, 2. septembra, neuspešen. Država ostaja brez vlade, položaj pa se iz začetne osuplosti, ki je prevzela svet ob rezultatih prvih volitev decembra 2015, po drugih splošnih volitvah brez oprijemljivih rezultatov od junija letos sprevrača v tragikomično izredno stanje. Kje vendarle najti ključ do zapletene španske parlamentarne ­aritmetike?

Španija je na pogled politično »razklana« v dve natančno izoblikovani polovici. Pojem »razklanosti« postavljam med narekovaje, ker lahko osvetli šahovski remi med levo in desno opcijo. Je za neko državo slabo, če se morajo nasprotujoči si pogledi ves čas prilagajati drug drugemu v parlamentarnem življenju? Ne, ni. To je dejansko bistvo demokracije. Demokracija potrebuje trdno izoblikovane interesne skupine in seveda tudi njihovo sposobnost pogajanja z drugimi, tudi najbolj različnimi opcijami. Dežela, ki sanja le o absolutnih večinah v parlamentu, dejansko ne goji upanja v živ demokratični utrip. V takšnih okoljih se vse omeji le na boj za prevlado in volitve so znak za napad na nasprotnika. Kdor zmaga, vlada po svoje, saj mu potem nihče več ne more do živega.

V zadnjih letih vladavine Rajoyeve Ljudske stranke se je Španija prelevila v državo, v kateri je vlada obrnila hrbet državljanom. Premier le toliko potrebuje volivce, da potrdijo njegov »demokratični« mandat. Težke odločitve so ljudem vsiljene kot rezultat »večine«, ki neizpodbitno odloča o vsem. Pogajanj ni niti na obzorju. O ničemer. Kar določi vlada, to velja.

Ta neusmiljeni ritem neomajnih prepričanj, ta vzvišena gluhost vlade za potrebe vseh državljanov je položaj že pred decembrom 2015 tako zaostrila, da so se »manjšinske« opcije pojavile kot vulkanski izbruh skrivoma nakopičenih energij. Demokracije ne zagotavlja nobena aritmetična zmaga. Demokracija je, nasprotno, prostor, kjer je dialog neprestano odprt in se ravnotežja ves čas vzpostavljajo ravno zato, da nikomur ni treba živeti z občutkom, da ga je njegova lastna skupnost izločila kot nevreden, nepomemben, »manjšinski« pogled na svet.

Najvidnejši upor proti večini, s katero se ne morejo več identificirati, je seveda čedalje odločnejši katalonski proces k neodvisnosti. Drug plaz se je sprožil z nezadovoljstvom mladih zaradi svoje brezciljne prihodnosti. Stranka Podemos si je zastavila preobrazbo Španije v nekaj popolnoma neprimerljivega z današnjim stanjem. Španijo torej ogrožata dve »strašni« nevarnosti: nerešeno katalonsko nacionalno vprašanje in levičarska utopična pričakovanja nekega boljšega sveta.

Čas je torej za razglasitev izrednega stanja. Državo je treba obraniti pred nacionalisti in rdečkarji. Mariano Rajoy poskuša prepričati Španijo, da jih le on lahko odreši grozovite možnosti, da bi katera od teh dveh opcij – nacionalisti in »skrajni« levičarji – sploh imela najmanjšo možnost vplivanja na vladno življenje. Ljudske stranke, ki hoče še naprej trdno držati krmilo mitično enotne španske karavele, volilni neuspeh ni omajal, temveč presneto okrepil. Začasna vlada od decembra nemoteno opravlja svoje delo, parlamentarni nadzor pa je v tem vmesnem obdobju Ljudska stranka kar zavrnila. Zadeva je končala na ustavnem sodišču, ki se tokrat ne trudi hiteti razreševati pritožbe opozicije.

Rajoy se je od začetka zavedal, da bo boj za oblast, za prepričljivo »večino«, tokrat hud, in se ga je tudi lotil kot najboljši od vseh šahovskih igralcev. Tretjih volitev v enem letu se Ljudska stranka prav nič ne boji, temveč si od njih obeta dokončno in trdno zmago, po kateri se ne bo treba z nikomer več pogajati. Do decembra se bodo Ciudadanos izkazali kot puhloglavi vročekrvneži v lastnih vrstah, ki jih ni treba upoštevati, Podemos bo izgubil podporo, ker pač ni dosegel ničesar, Katalonci pa bodo svoj proces tako ali tako zapravili, ker si bodo polomili zobe ob jekleno trdni zakonodaji enotne države.

Najtežje v tej rošadi je razumeti položaj Španske socialistične delavske stranke (PSOE). Pedro Sánchez je imel spomladi možnost, da najprej sam sestavi vlado, a se je že takrat z nenavadno odločno gesto odrekel tako bratenju z mladimi iz Podemosa kakor s katalonskim narodnim gibanjem. A hkrati prejšnji teden Sánchez ni podprl velike koalicije izrednega stanja, da bi zajezili obe omenjeni strašni nevarnosti, katalonski nacionalizem in utopično levico. Zakaj? Ker se v njegovi stranki krešejo mnenja, ki so bolj razklana od aritmetično razdeljenih španskih volivcev.

Bo Pedro Sánchez sposoben staviti na tisto Španijo, ki jo je njegov predhodnik José Luis Rodriguez Zapatero sicer sanjal in javno razglašal kot možno, a je ni bil sposoben realizirati? Si bo upal prebuditi Španijo, ki sprejema drugačnost in raznolikost, dialog in sodelovanje? Ali bo podlegel strankarskim veljakom v svojih vrstah, ki se bojijo sprememb ravno toliko kot njihovi konservativni kolegi? Partija šaha se ne bo končala z remijem, to je jasno. In prav tako, da bodo posledice še kako daljnosežne.