Je Islamska država presegla Al Kaido?

Fenomen Islamske države­ je mogoče prozaično ­analizirati tako, kot se analizira ­uspešnost glasbenih skupin. Z navzočnostjo na lestvicah, poslušanostjo,­ podatki o prodaji in prisotnostjo v medijih. Po vseh naštetih merilih je skrajna sunitska milica v zadnjih mesecih dodobra prekosila Al Kaido, svojo starejšo in bolj uveljavljeno tekmico.

Kljub temu da bi si tisti, ki načrtujejo in vodijo delovanje zdaj že do obisti razvpite islamistične paravojaške organizacije, za njeno promocijo zaslužili najvišje nagrade iz sveta marketinga in oglaševanja, režiserji njenih čez vse robove brutaliziranih »akcijskih vložkov« pa nagrado za posebne učinke, je Islamska država v zadnjih mesecih postala globalna realnost.

Skrajna sunitska milica, ki se je že pred časom osamosvojila od »baze«, kar v arabščini pomeni al kaida, je s »privatizacijo« sirskega upora proti oligarhični diktaturi predsednika Bašarja al Asada, z uspešnim rušenjem iraško-sirske meje in prevzemom nadzora nad velikim delom severne in vzhodne Sirije ter severnega in srednjega Iraka, ki je sprožil mednarodno vojaško posredovanje, letos poleti nesporno prevzela vodilno mesto na lestvici skrajnih skupin.

Lokalna uporniška milica, ki je nasledila Al Kaidino iraško podružnico, je z obilno pomočjo zunanjih »pokroviteljev« v neverjetno kratkem času presegla lokalne okvire. Najprej s pomočjo mednarodne zasedbe izkušenih džihadistov, borcev svete vojne, ki so se ob primernem plačilu in obljubi »metafizične glorifikacije« kot podizvajalci (ne le) saudske zunanje politike pridružili najmočnejši regionalni sunitski milici, pozneje pa predvsem s pomočjo družabnih omrežij, ki so postala – poleg od posebnih učinkov odvisnih medijev in diktature strahu v zahodnem svetu – njihovo najmočnejše orožje.

Al Kaida je hitro postala le (medijska in podzavestna) asociacija na preteklo desetletje, Islamska država pa v javnosti dominantna sila, katere zmogljivosti in nevarnost so ideologi spopada civilizacij in njihovi refleksni sledilci nemudoma označili za »sovražnika številka ena« in jedro zla.

To je – poleg strašljivih posledic ameriških in evropskih križarskih pohodov po Bližnjem vzhodu in Afganistanu, antiglobalizacijskega sporočila, »delujoče uporniškosti«, finančne moči, zaostrenih socialno-ekonomskih razmer, varnostnega kaosa in vrhunske »kadrovske politike« – močno pripomoglo k strmo naraščajoči priljubljenosti IS v (še zdaleč ne le) muslimanskem svetu.

Skupna platforma skrajnežev

Bliskovit vzpon Islamske države in predvsem junijska razglasitev kalifata sta preusmerila številne podpornike Al Kaide k bolj privlačni – in predvsem učinkoviti – sunitski milici, ki je v vmesnem času s pomočjo zaseženega orožja iraške vojske in z uporabo zaseženih letal (in letališč) sirskega vojaškega letalstva dejansko postala vojska. To se ni zgodilo le na Bližnjem vzhodu, ampak skoraj povsod, kjer delujejo skrajne islamistične milice. Te do danes, Al Kaida je bila preveč specifična in za široko podporo preveč »ideološka« in enosmerna teroristična organizacija, niso imele delujoče skupne platforme, Islamska država pa jim je ponudila prav to in se zato, od atlantskih obal Afrike do Malezije, hitro vzpostavlja kot nova – baza.

A vodstvo Al Kaide, ki se je spomladi distanciralo od IS in njenega samooklicanega voditelja Abu Bakra al Bagdadija ter poleti obsodilo ustanovitev kalifata in njegovo širjenje čez državne meje, po mnenju poznavalcev delovanja skrajnih skupin počasi spoznava svojo »strateško priložnost« in marketinško vrednost svojih odpadnikov, ki so se v zadnjih mesecih začeli povezovati z ideološko sorodnimi skupinami v Afriki, Aziji in tudi Evropi.

Usodna privlačnost

»Že nekaj časa spremljam odnos in retoriko vodstva Al Kaide do Bagdadija. Ta postaja vedno bolj mehak. Islamska država se bo, ne glede na to, kako velika bo postala, vrnila k svoji mami – Al Kaidi,« meni Hišam al Hašimi, nekdanji svetovalec iraških varnostnih sil in avtor pravkar izdane knjige o Islamski državi. Po njegovem si bosta Bagdadi in voditelj Al Kaide Ajman al Zavahiri v imenu skupnih ciljev prej ali slej segla v roke. »Skupni cilj je boj proti križarskemu sovražniku. Napadi Združenih držav in njihovih zaveznikov bodo spet združili obe skupini,« napoveduje Hašimi.