Ledena doba v Natovem južnem krilu

New York – Donald Trump je prejšnji mesec, ko se je v New Yorku ob robu zasedanja Združenih narodov srečal s turškim­ predsednikom Recepom Tayyipom Erdoğanom, označil odnose­ med državama za »tesne, kot vedno«. Erdoğan ga je nagovoril z »moj dragi prijatelj Donald«, poznavalci razmer pa so zavijali z očmi.

Diplomatski zaplet zadnjih dni med Ankaro in Washingtonom, ki bolj spominja na plamtenje med dvema starima nasprotnikoma kot na različne poglede zaveznic, ni presenetljiv izbruh, pač pa posledica mesece dolgega tlenja in medsebojnih obtožb. Počilo je prejšnji teden, ko so turške oblasti aretirale Metina Topuza, turškega državljana, zaposlenega na ameriškem konzulatu v Istanbulu. Po pisanju turškega provladnega dnevnika Daily Sabah naj bi ga obtožili »omogočanja bega znanim gülenistom«. To so privrženci pridigarja Fethullaha Gülena, ki je po Erdoğanovem prepričanju v ozadju lanskega krvavega poskusa državnega udara.

ZDA so ustavile izdajanje vizumov turškim državljanom, Ankara je odgovorila z enakim protiukrepom. V ponedeljek so turške oblasti poklicale na pogovor še enega uslužbenca na konzulatu, a ker se ta ni odzval in naj bi se domnevno skrival pri Američanih, je policija priprla njegovo ženo ter sina in hčer. Marca so obtožili uslužbenca na ameriškem konzulatu v mestu Adana na jugu države, da podpira prepovedano Kurdsko delavsko stranko (PKK). Na drugi strani si Ankara prizadeva za izpustitev Reze Zarraba, turško-iranskega trgovca z zlatom, ki ga ZDA obtožujejo kršenja sankcij proti Iranu, prejšnji mesec pa je zvezno tožilstvo razširilo obtožnico tudi na nekdanjega turškega ministra za gospodarstvo.

Neizročitev Gülena

Erdoğan je v torek med obiskom Beograda prilil olja na ogenj, ko je javno oznanil, da ameriškega veleposlanika Johna Bassa nima več za ameriškega predstavnika v Turčiji. Ta je uradno ustavil izdajanje vi­zumov, hkrati pa javno opozoril, da brez turških zagotovil o »spoštovanju načel prava, ki jim sledijo vse moderne demokracije«, ni zagotovil o varnosti ameriških objektov v Turčiji. Predsednikove besede sicer ne bodo prevelik udarec za Bassa, ki tako ali tako zapušča državo, saj je bil imenovan za ameriškega odposlanca v Afganistanu, v odnosih med državama pa je to nova najnižja točka. Še posebej, ker po Erdoğanovih trditvah zbrani dokazi policije kažejo, da »se nekaj dogaja na konzulatu v Istanbulu«.

Dogodki zadnjih dni so le še okrepili trditve nekaterih turških krogov (javno jih je izrazil tudi vladni član), da so bile ZDA vpletene v državni udar lanskega 15. julija. V Washingtonu so to označili za »smešno teorijo zarote«, toda zavračanje zahtev po Gülenovi izročitvi je le še okrepilo sumničenja in užalilo članico severnoatlantskega zavezništva. Ameriška stran vztrajno ponavlja, da ni dovolj dokazov o krivdi pridigarja, ki z dovoljenjem za stalno prebivanje živi na območju gorovja Pocono v zvezni državi Pensilvanija. Po neuspelem državnem udaru so oblasti v Turčiji zaprle na desettisoče ljudi, med njimi ameriške in evropske državljane, njihovo izpustitev pa pogojujejo z izročitvijo Fethullaha Gülena.

Državne čistke

Ameriški dnevnik Wall Street Journal je včeraj v ostrem komentarju razkril, da so turške oblasti v torek obsodile njihovo novinarko Aylo Albayrak propagande o PKK, ker je pred dvema letoma napisala zgodbo o spopadih med kurdskimi gverilci in turško vojsko v mestu Silopi na meji s Sirijo in Irakom. »Turški predsednik je izrabil izredne razmere za utrditev svoje oblasti z ostrimi ukrepi proti vsem, ki jih njegova vlada ne mara,« ga je časnik obtožil čistk. Opozorili so tudi na primer Deniza Yücela, novinarja nemškega tednika Die Welt, ki je od februarja zaprt brez obtožnice. Po ugotovitvah organizacije Amnesty International je v Turčiji zaprtih več novinarjev kot v katerikoli drugi državi.

Odnose med državama je skalil tudi majski izgred v Washingtonu, ko so med državniškim obiskom varnostniki turškega predsednika napadli in pretepli protestnike pred turškim veleposlaništvom. Analiza videoposnetkov, ki jo je opravil časnik New York Times, je pokazala, da je ukaz za napad najverjetneje prišel od Erdoğana. Dejanje, ki ga je vodja policije v ameriški prestolnici Peter Newsham označil za »surov napad na miroljubne protestnike«, je sprožilo ostre odzive kongresnikov, nekateri so takrat celo pozivali k izgonu turškega veleposlanika. Ameriški zvezni tožilci so kasneje vložili obtožnice proti 15 Erdoğanovim varnostnikom, turška diplomacija pa je zatrdila, da so protestniki »agresivno izzivali« predsednikove podpornike, ki so se »odzvali v ­samoobrambi«.

Kurdsko vprašanje

Srž spora je ameriška podpora kurdskim enotam v Siriji. Ankara je dolgo upala, da bo Trumpova izvolitev obrnila stran v odnosih med državama. Toda Trump se ni uklonil pritisku in Erdoğanovim prošnjam in je odobril oboroževanje Sirskih demokratičnih sil, kurdsko-arabske koalicije v Siriji, v kateri imajo odločilno besedo kurdske enote. Te so praktično postale kopenska vojska zavezniške koalicije v Siriji, Turčijo pa je to še bolj odmaknilo od zahodne sfere in približalo Rusiji ter Iranu, kljub sunitsko-šiitskemu sporu v regiji.