Tiskane izdaje
Prvi dan prekinitve ognja v Siriji, ki sta ga v hitrem pogajalskem procesu dosegli Rusija in Turčija, je zaenkrat »zdržal« brez večjih kršitev. Od vseh strani, ki so podprle načrta prekinitve ognja, ki naj bi mu sledilo trajno premirje in političen proces, prihajajo obetavni signali.
Upati gre, da ostanki upanja za Sirijo tokrat ne bodo izginili že po nekaj dnevih, toda razmerja v večinoma porušeni in opustošeni državi so danes precej drugačna, kot so bila septembra, ko je prekinitev ognja v režiji Rusije in Združenih držav zdržala le teden dni.
Potem ko je sirska vladna vojska sredi decembra po dolgotrajnih bojih s pomočjo ruskih bombnikov, iranske republikanske garde, iraških plačancev in pripadnikov šiitskega gibanja Hezbolah prevzela nadzor nad celotnim Alepom, se je položaj oblasti v Damasku močno okrepil – dejansko je, vsaj srednjeročno, »zabetoniral« politični preživetje predsednika Bašarja al Asada, ki je bil pred ruskim neposrednim vstopom v sirsko vojno v že skoraj izgubljenem položaju. Ob tem je bila ključna odločitev Turčije, že od samega začetka spopadov pred dobrimi petimi in pol leti ene vodilnih »igralk« sirskega konflikta, da se od ideologije obrne k – realpolitiki.
Turški obrat
Do velikega turškega obrata je prišlo že sredi poletja, ko se je po propadlem poizkusu vojaškega državnega udara turški predsednik Recep Tayyip Erdogan srečal z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom. Erdogan se je Moskvi opravičil za sestrelitev ruskega letala novembra lani, ne gre pa pozabiti, da so bili ravno ruski obveščevalci tisti, ki so, potem ko so v svojih sirskih oporiščih prestregli komunikacijo med častniki turške vojske, turškega predsednika nekaj ur pred poizkusom udarom opozorili, »da se nekaj pripravlja«. Že konec avgusta, ko je Ankara sprožila vojaško operacijo Ščit Evfrata in tudi z blagoslovom Moskve vstopila v Sirijo, je bilo jasno, da sta nekdanja nasprotnika Erdogan in Putin postala zaveznika. To je iz »bitke za Sirijo« dokončno izrinilo sicer na Bližnjem vzhodu povsem avtistične Združene države, utrdilo vlogo velikega zmagovalca Irana, »zacementiralo« režim v Damasku, zapečatilo usodo različnih uporniških skupin v (ne le) vzhodnem Alepu, ponovno dokazalo neskončno neučinkovitost Združenih narodov in pripeljalo do včerajšnjega začetka prekinitve ognja. Prekinitve ognja, ki kljub številnim neznankam in tveganjem ter skrajno oportunističnem ozadju, ki zamenjuje vzroke in posledice, ponuja vsaj približno oprijemljivo možnost za končanje najbolj krvavega konflikta našega časa.
Iranska zmaga in kurdski poraz
Prekinitev ognja seveda ne velja za samooklicano Islamsko državo, ki so jo načrtovalci (morebitnega) mirovnega procesa skupaj s predsednikom Asadom in praktično vsemi zunanjimi akterji sirske vojne (od Washingtona do Teherana) kot podizvajalca izkoristili za uveljavitev svojih strateških interesov (lokalnih, regionalnih in globalnih) in ji na ta način omogočili, da bo živela dlje od številnih sirskih uporniški skupin, denimo preimenovane Fronte al Nusra, ki se je zdaj znašla na »čistini«. Toda morda najvišjo ceno turško-ruskega strateškega zavezništva in (morebitnega) mirovnega procesa, ki naj bi po srečanju oblasti in opozicije v Kazahstanu potekal v okvirih »Ženeve 1«, bo zagotovo plačala milica sirskih Kurdov YPG. Politični projekt – avtonomno območje Rojava – sirskih Kurdov utegne biti že zelo kmalu žrtvovan v imenu »enotne Sirije«. Kurdi bodo skoraj gotovo plačali visoko ceno svoje politične naivnosti, v kateri so se v lastnem boju za preživetje (proti IS) in širjenju svojega ozemlja preko etničnih kurdskih meja, nehote borili tako za ruske in ameriške interese, potem pa bili – »darilo« Turčiji – žrtvovani na tnalu realpolitike.
