Tiskane izdaje
Varčevalni zakon se v enem delu dotika tudi vdovske pokojnine moje mame po pokojnem očetu, ob rojstvu je bil italijanski državljan, potem partizan, nato pa je kot državljan nekdanje skupne države (ki jo je v današnjih časih bogokletno omenjati) opravljal svoj poklic do starostne upokojitve, nato pa kot državljan Republike Slovenije tudi umrl. A vedno je bil Slovenec, »Gorjan«. Za tiste, ki Gore ne poznajo, je to planota nad Ajdovščino v Vipavski dolini.
Dejstvo je, da je z odločbo Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje Nova Gorica številka P-356880, z dne 12. 1. 1968, pridobil pravico do starostne pokojnine na podlagi 35 let 1 meseca in 26 dni pokojninske dobe. Ta pokojninska doba se deli na mladostniško (da ne rečem otroško) delo pri italijanskih podjetnikih (za katere je dokazano, da so plačevali zavarovanje), na dvojno štetje za čas partizanstva od kapitulacije Italije do konca II. svetovne vojne, ter priznanih 15 mesecev za prebitih 12 mesecev kot aktivni oficir nekdanje skupne vojske.
Dejstvo je, da je Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji podružnica Nova Gorica dne 18. 3. 1972 izdala odločbo P-356880, s katero nadomešča prejšnjo in ugotavlja, da zavarovancu pripada pokojnina v višini XXXX din in da je od tega del pokojnine usklajen po splošnih predpisih XXX din , ki gre v breme zveznega proračuna, to je natanko 15 % .
Dejstvo je, da na »Ugotovitveni odločbi« z dne 27. 8. 2012, izdani s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, številka 3 7 9872816, piše črno na belem, da znaša pokojnina za mesec maj 2012 763,32 evra in od tega za njeno izplačilo Republika Slovenija prispeva 763,32 evra oziroma natanko 100 %.
Nisem pristojen za javno ocenjevanje ravnanja vlade, kot sin in državljan pa lahko tako navedbo (da Republika Slovenija moji mami izplačuje miloščino, ki je lahko enkrat taka, drugič pa drugačna) vzamem na znanje kot žalitev . Če oče ne bi bil pokojni, bi ob tem umrl od žalosti in ne od materialne prizadetosti.
Na tem mestu lahko samo še sarkastično dodam, da je mlad šel v pokoj in tudi umrl zaradi posledic lagodnega taborniškega življenja v domačih gozdovih od 17. 9. 1943 do 15. 5. 1945, ter od takrat do pokojnine, zabavnega korakanja po dalmatinskem kamenju, oboje osebno bogato plačanega brez dajatev državi.
Menim, da je Republika Slovenija ob razdružitvi mednarodno pridobila svoj del pravic in premoženja, kot tudi obveznosti in dolgov nekdanje skupne države. Med temi obveznostmi je gotovo tudi obveznost do lastnih državljanov. Če država lahko brez posledic krši pravice posameznika, ni vredna počenega groša. Nacionalnost s tem nima nobene zveze.
In da ob tem ne bo kdo mislil, da se mi toži po nekdanji državi ali sistemu, dodajam, da sem veteran vojne za Slovenijo in to kot prostovoljec in ne mobilizirani pripadnik.
Poskušam tudi razumeti, da je potrebno varčevanje, čeprav ne razumem, kako je peščica ljudi nekdanje premoženje (ustvarjeno z več rodovi) v tako kratkem času pokradla in spravila v nič.
Če pa se gremo varčevanje, je to kot vedno potrebno pri oblastnikih, saj so letni dohodki raznoraznih tako imenovanih eno-, dvo-, tričlanskih uprav v višini milijona evrov nesprejemljivi ob neplačanih prispevkih vseh ostalih. Vendar, ker vojne ne bo, se bo varčevanje udejanilo samo na običajnih ljudeh.
Da pa se sposobnemu posamezniku ni treba iti poslanca (politika) za 3000 evrov neto plače, je menda tudi jasno in je tam pač zato, ker ima druge, očem skrite koristi. Toda to je pač cena demokracije, tudi v Ameriki, kjer pa se seveda to mesto plača oziroma kupi, kar bo prišlo tudi k nam, kot vse, kar je dobrega iz Amerike.
Za nas, ki živimo sedanjost v Republiki Sloveniji, se lahko samo vprašam za bodočnost ne za preteklost, kako se reče človeku, ki podjetju v stečaju nakazuje avanse za bodoče pripadke, oziroma je tudi materialno odvisen od vetra vsakokratne vladajoče garniture.
