Tiskane izdaje
Najprej je bil zaposlen pri naftni družbi in se selil po svetu. To mu je ustrezalo, delo pa bistveno manj. »Kaj bom videl, ko bom star in se bom ozrl nazaj? O, poglej, vse življenje si delal za naftno družbo!« se smeji 39-letni Avstralec Matthew Charlesworth. Zato se je odločil: pivo bom začel variti. In ga je. To počne že četrto leto, v Sloveniji.
Njegovo pivo Human Fish (Človeška ribica) je svetli (pale) ale, mešanica slovenskega hmelja, angleškega kvasa in belgijskih ječmenovih sladov. Varijo ga v Slovenj Gradcu, v najeti pivovarni, kmalu pa se bo proizvodnja preselila na Vrhniko, kjer Matthew Charlesworth živi s svojo družino, ženo in tremi otroki. V stari vrhniški mlekarni ureja pivovarno.
Raje pivo kot dizel
V Slovenijo je začel zahajati sredi devetdesetih let. Oče njegove žene, sicer rojene v Avstraliji, je iz Slovenije (mama iz Avstrije). Tako je prihajala sem, na Koroško, v Slovenj Gradec, obiskovat svoje sorodnike. Sicer sta vajena selitev še iz časa njegove službe pri naftni družbi. »Živel sem v Maleziji, Indiji, Rusiji, pa spet v Indiji ...
Prehajanje med državami mi je bilo izjemno všeč. Toliko več ti dajo, kakor če bi jih obiskal samo kot turist,« razlaga Matthew. Srečava se v enem od devetih ljubljanskih gostinskih lokalov, ki strežejo njegovo pivo (šest drugih je razpršenih po Sloveniji).
V času, ko je še delal za naftno družbo, je obiskal tudi ZDA, »ki slovijo po zelo zelo slabem pivu. Po krivici! Velike pivovarne so res obupne, toda male so fantastične, saj niso obremenjene s tradicijo. Če greš v Nemčijo – pri čemer ne rečem, da nimajo odličnega piva –, pa je pivo iz njihovih pivovarn bolj ko ne enako. V ZDA male pivovarne varijo najrazličnejša piva po receptih iz različnih držav in s svojimi dodatki. Zares imam rad pivo in po glavi se mi je začela poditi zamisel, da bi se v življenju vendarle lotil česa drugega. Piva! Ne nazadnje bodo ljudje verjetno bolj zadovoljni, ko ga bodo kupovali, kot so, ko kupujejo dizel!« se smeje.
Zamisel se je nekaj časa medila, preden je Matthew sklenil: čas je. V Avstralijo se ni hotel vrniti, pa ne zato, ker mu ne bi bila všeč, poudari, ampak ker sta si z ženo želela še kam drugam. Njene sorodstvene vezi so ju pripeljale v Slovenijo. »Imava tri otroke, zato je morala biti izbira ustrezna tudi zanje.«
Božanski hmelj
V Sloveniji so ga opozarjali, da tukaj skorajda vsi pijejo bodisi laško bodisi union in da naj ne ustvari česa preveč drugačnega in norega, ker tega ne bo nihče pil! Pa vendarle si je želel zvariti nekaj drugačnega od siceršnje slovenske ponudbe, pri čemer ga je opogumljalo tudi spoznanje, da so domači izdelki zelo cenjeni: »Če bom nekoga vprašal, kje dobim najboljšo salamo, me verjetno ne bo poslal v supermarket, ampak se bo spomnil svojega strica tam daleč za gorami. To je super!«
Pivovarska scena ga je spominjala na, denimo, dansko, »kjer imajo nekaj močnih znamk piva in kopico manjših proizvajalcev. In sem si rekel: če slednjim uspeva na Danskem, zakaj meni ne bi v Sloveniji?« Preden se je lotil varjenja piva, je odšel še v ZDA, tam prebil nekaj mesecev, delal v nekaj pivovarnah in preučeval različne sloge.
V Slovenj Gradcu je najel prostor v manjši zasebni pivovarni, ki je imela skoraj neizkoriščene zmogljivosti. V njej že četrto leto varijo svetli ale, poleg njega pa ima še drugo, »eksperimentalno linijo«, ki jo spreminja na približno vsakih šest tednov; zdaj vari ameriški amber, ki je osma različica doslej, katera bo naslednja, še ni prepričan.
»Kar nam bo tedaj (skupaj so trije, op. p.) pač ustrezalo! Varimo tudi irski stout, pa indijski svetli ale ... Ena vrsta piva, svetli ale, je torej vseskozi ista, drugo spreminjamo. Prvi, ki je sicer najbolj značilen za sever Evrope, je običajen za male pivovarne zunaj Slovenije, razmeroma hitro se ga zvari in je drugačno od tistega, kar varijo manjši slovenski pivovarji.
Moralo je biti drugačno!« Želel si je, dodaja, tudi poudariti okus slovenskega hmelja. »Čudovit je! Ne vem, zakaj ga ni okusiti v toliko slovenskih pivih. Pa ga imate tukaj pred nosom, šesto največjo industrijo na svetu, in ne na prebivalca!«
Človeško ribico si je izbral za ime, ker se mu zdi preprosto čudovito smešno, ko doživi prevod v angleščino. »Že v Indiji sem se po skypu učil slovensko s prijateljem s Koroške. Učila sva se imena živali in nenadoma omeni tega proteusa, človeško ribico. Vrhunsko ime, tudi za pivo!« smeje se pojasni. Nasploh je izjemno naklonjen smešnim stvarem, doda.
Slovenija je super
Njihova proizvodnja je skromna, razlaga, če bo sreča, bodo letos zvarili približno 50.000 litrov piva, »kar je v primerjavi z velikima pivovarnama smešna količina. Ampak to mi je všeč. Če bi delal v velikem podjetju, zdaj ne bi sedel tukaj, ampak bi v kakšni pisarni divje računal! Sam sicer skrbim za stranke, ki jih, ker smo tako majhni, tudi osebno spoznam in poznam, svoje pivo jim pripeljem na vozičku in poklepetam z osebjem. In laže zvem, ali so gostje zadovoljni z mojim pivom.«
Glede na to, da mu je doslej ustrezalo seliti se po svetu ... Ga bo Slovenija lahko zadržala? »Mislim, da smo odkrili svoj košček pod soncem,« se nasmehne. »Bil sem marsikje po svetu in vem, s čim primerjam. In vse je tako blizu! Tako da: če bomo prodali dovolj piva, da bomo lahko ostali, tudi bomo!«
