Če je učitelj dober, lahko otroka nauči čudežev

Zborovodkinja Marinka Šuštar: V 40 letih je v svet glasbe povedla 700 mladih Nagrada za izjemne dosežke.

Objavljeno
12. oktober 2013 21.41
Katja Željan, Nova Gorica
Katja Željan, Nova Gorica
Štiri desetletja dela in ustvarjanja je težko strniti v nekaj časopisnih vrstic. Ko gre za zborovodkinjo, ki je s svojimi otroškimi in mladinskimi pevskimi zbori prejela vrsto priznanj, z njimi nastopila v Gobčevi mladinski operi Trije muzikanti, s simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije v Škerlovem Rekviemu ter petje obeh zborov zapisala na petih zgoščenkah, je naloga še težja. Vse to je Marinka Šuštar, ki se je povzpela v vrh slovenskega mladinskega zborovstva.

Je avtorica odmevnih zborovskih projektov, dejavna tudi kot predavateljica in strokovna ocenjevalka pevskih revij, predvsem pa ženska, ki je – kot so zapisali v obrazložitvi pred dnevi podeljenih nagrad na področju šolstva – »s svojo radovednostjo, strokovnostjo, vztrajnostjo in prepoznavno energijo vzgojila veliko imenitnih pevcev in navdihovala mlajše generacije šolskih zborovodij«. Sinoči je štirideset let zborovskega dela proslavila z velikim koncertom v cerkvi Marije Tolažnice v Logu pri Vipavi. Da so na njem prepevale številne generacije, ki jim je pokazala pot v čarobni svet glasbe, najbrž ni treba posebej poudariti.

Ima človek pred koncertom, s katerim proslavi tako dolgo in bogato kariero, kaj strahu ali čuti le prijetno vznemirjenje?

Tremo sem že zdavnaj izgubila, bala pa sem se, da me ne bi presenetila glava, se pravi spomin. Zares sem bila vznemirjena.

Zakaj ste se bali, da bi vas izdala glava?

Ker je bilo treba v njej urediti veliko stvari, tako tekstovno kot z vrstnim redom, pa vstopi pri skladbah, z različnimi interpretacijami ...

Vendar ima človek pri vas – govorim tudi kot nekdanja pevka – ved­no vtis, da držite vse niti v rokah.

Na odru je res videti tako in veseli me, če je vtis tak.

Nekoč ste dejali, da dobrih pevcev nikoli ne zmanjka in da jih je treba za to le navdušiti.

Ta trditev še vedno drži. Pevcev je povsod veliko. Lahko rečem, da nikoli nisem imela težav, ko so odhajale generacije, saj so v zbor vedno prišli novi otroci. Ne vem, zakaj, ampak prišli so.

Ali zborovodja hitro ugotovi, kateri je tisti maksimum, ki ga bo v kakovosti lahko dosegel z neko zasedbo?

Če učitelj stvari obvlada, lahko otroke nauči čudežev. Mora pa svoje poklicno področje zelo dobro poznati. Dobrega zborovodjo prepoznaš že po izbiri programa. Takoj ugotoviš, ali išče kakovostne skladbe, seveda tudi novitete. Prepoznati ga je mogoče tudi po izvedbi programa, uglašenosti zbora, interpretacijah. In ne nazadnje po odrskem nastopu.

Koliko je pomembna energija zborovodje, ki ga kot nevidna vez povezuje s pevci?

Energija zborovodje je samoumevna. Brez njenega pretoka od zborovodje k pevcem oziroma zboru glasbe nam­reč ni.

Od kod črpate energijo?

To je težko reči. Najbrž zborovodja si ali pa nisi. Najbrž je ta energija dana človeku, tako kot zmožnost, da to energijo izžareva. In najbrž je res, da tega ne zna vsak. Pri izboru skladb sem vsekakor zahtevna. Izbiram kakovostne, zelo nerada pa tiste, ki jih prepevajo številni zbori. Raje poiščem kaj novega, velikokrat skladatelje tudi spodbudim, da napišejo kaj novega. Hvaležni so, če jim prinesem tekst, ki je primeren za otroški ali mladinski pevski zbor.

Celo krstne uprizoritve so vam menda že zaupali.

Res je, teh je bilo približno deset. Nazadnje pred dvema letoma, ko smo bili na tekmovanju na Slovaškem in nam je skladatelj Damijan Močnik napisal skladbo prav za to tekmovanje. Temeljila je na koralu, to je glasbi iz srednjega veka, potem pa ji je nadel preobleko današnjega časa in nastala je nova kvaliteta.

Se je mladim težko naučiti liturgične skladbe?

Tu ni nobenih težav. Otroci hitro začutijo, kaj je kakovost in kaj ne. Za otroke samo dobro, to resnično drži.

Jim zabavna glasba ni bolj blizu?

Seveda jim je všeč, ne pa toliko, da bi takšno skladbo ne vem kolikokrat ponavljali, saj se je kmalu zasitijo. Nasprotno pa v sodobnih umetniških skladbah, kot je ta Močnikova, v kateri je veliko raznih šumov in zvenov, zelo uživajo.

Tudi občinstvo postaja čedalje bolj zahtevno. Ne želi le zvoka in glasbe, ampak tudi vizualno dogajanje. Kaj je za vas pomembnejše: glasba ali tudi dogajanje na odru?

Glasba, lepota zvoka, harmonija glasov so brez dvoma na prvem mestu. A časi se spreminjajo, zato so zbori zelo pozorni tudi na to, da so njihovi nastopi na pogled zanimivi. Dobro glasbo namreč lahko poslušaš doma na zgoščenki, na koncert pa greš zato, da doživiš še kaj drugega. Na različnih seminarjih in izpopolnjevanjih, ki sem se jih udeležila, so predavatelji iz zborovsko pomembnih držav, recimo Skandinavije, poudarjali prav to komponento. Zakaj pa ne, je bil njihov odgovor. In sama njihove nasvete, če je le mogoče, uporabljam pri nastopih svojih pevcev. Seveda pa je treba imeti mero.

So mladi danes bolj obremenjeni s šolskimi obveznostmi kot nekoč in kako se to pozna pri zborovskem delu?

Zagotovo ni preprosto, ko mora biti otrok po petih, šestih urah pouka na vajah zbran, ko mora stati in prepevati, hkrati pa pravilno dihati, izgovarjati, se vživljati v vsebino. Včasih je resnično težko. Ur pouka je nam­reč več kot nekoč, zato jih je včasih težko dobiti na vaje. Če hočem ohraniti kakovost, moramo enkrat na teden vaditi tudi zvečer. Staršem sem zelo hvaležna, da jih pripeljejo na vaje. Seveda je treba priti priprav­ljen, da točno veš, kaj boš delal tisto uro, in da ne izgubiš dragocenega časa.

Je glasbene vzgoje v šolskih klopeh še dovolj?

V višjih razredih imamo le uro glasbe na teden. Od učitelja je odvisno, kako bo ta čas izkoristil. Pri meni vsako uro pojemo, in to najmanj deset minut, pa ne le primere iz snovi tiste ure, ampak tudi najmanj dve ljudski pesmi. Veliko poslušamo in se pogovarjamo. Otroci so iskrivi, od njih o snovi izveš stvari, ki jih ne bi nikoli pričakoval. Človek se od njih uči do konca.

S čim vas najbolj presenetijo?

Skoraj vsako leto – in to se mi je zgodilo tudi letos – je to obravnava samospeva Franza Schuberta Duhovin na besedilo Johanna Wolfganga Goetheja v prevodu Otona Župančiča. Gre za balado o grozljivem vladarju smrti, in ko vprašam otroke, kaj razumejo pod to vsebino, vedno dobim neverjetne odgovore, kakšni duhovini in zlobni duhovi prežijo na mladino danes. Samo čudim se lahko, kako razumni so ob prebiranju takih tekstov. Na koncu poslušanja te glasbe je vedno tišina. In izdih. Kajti ta otrok na koncu umre.