Tiskane izdaje
Transsibirska železniška linija je še vedno najpomembnejša prevozna povezava v Rusiji, saj se po njej opravi kar 30 odstotkov ruskega izvoza. Poleg tega vlak kot cenejšo različico prevoza za dolge razdalje uporablja veliko domačinov, ki si drugega ne morejo privoščiti. V zadnjih letih pa železniška povezava privlači tudi čedalje več tujih turistov, željnih drugačnega doživetja.
Večina tujih popotnikov, tudi midva, začne svojo pot na vlaku v Moskvi in nadaljuje proti vzhodu. Ker sva si oba želela transsibirsko železnico doživeti kar se da pristno in v krogu domačinov, sva se odločila, da bova od Moskve do Irkutska potovala kar v najslabšem platskartny, tretjem razredu. Najina odločitev je bila vsekakor pravilna. Kupeji na vlaku so razdeljeni na prvi, drugi in tretji razred. V prvem razredu sta samo dve postelji in prha, v drugem štiri (brez prhe), v tretjem, najinem kupeju pa je prostor brez pregrad s kar 54 ležišči. Za vsak posamezen kupe skrbita dve provodnici oz. sprevodnici, ki se pri delu čez dan izmenjujeta. Te mično urejene in uniformirane gospe srednjih let skrbijo za red in čistočo v kupeju, poleg tega pazijo, da je v samovarju vedno vroča voda, so na voljo za kakršnekoli informacije ali pa ti, medtem ko čakaš v vrsti pred enim izmed dveh stranišč, zgolj podarijo prijeten nasmeh. Samovar je ogrevan kovinski zabojnik, podoben bojlerju, ki se v Rusiji tradicionalno uporablja za ogrevanje vode. Brez njega bi bila vožnja, predvsem v mrzlih dneh, skoraj nemogoča.
Vonj po piškah,
Zelo hitro sva ugotovila, da so se najini nekajdnevni sostanovalci res dobro pripravili na pot. Ni minila ura, ko se je na njihovih mizah začela bohotiti doma pripravljena hrana. Vonj po pečeni kokoški, ki je izginjala v ustih starejšega, obilnejšega ruskega para, je hitro napolnil kupe. Za najinim hrbtom so mladi vojaki, ki so bili na služenju enoletnega vojaškega roka, začeli rezati suho salamo in lupiti kuhana jajca. Sestrici, ki sta potovali z očetom, sta se na poti s stranišča po hodniku kupeja opotekali s sveže opranimi paradižniki, kumaricami in mlado čebulo.
Midva pa ... no, midva pa sva odprla vsak svoj paket instant rezancev z vonjem po piščancu. Kosilo, pripravljeno v treh minutah, je imelo tudi tak okus, oziroma bolje rečeno, okusa niti ni imelo. Še dobro, da se vlak ustavi na približno štiri ure, da sva lahko na peron skočila po okrepitve v obliki hrane in pijače. Včasih smo se ustavili le za nekaj minut, spet drugič za malce dlje, da smo si lahko pretegnili noge in si ogledali vsaj delček mesta. Topel prvi vtis so na nas navadno pustile babuške (starejše ruske gospe, babice), ki so nas s svojo ponudbo pričakale na postajah. V starih otroških vozičkih so z vso skrbnostjo po peronih prevažale piščančja bedra, sveže kuhana jajca, salame, kolačke, kruh in pijačo. Seveda pa je skoraj vedno na vlaku tudi restavracija s precej zasoljenimi cenami. Jedilni kupe, ki še najbolj spominja na mešanico Orient expressa in kitajske restavracije z umetnimi rožami, dobi še dodaten čar, ko ti boršč postreže babuška.
Tema in tišina
Ure so minevale in prevoženi kilometri so se med pozibavanjem vlaka vztrajno množili, medtem ko sva opazovala čudovito zeleno pokrajino z neskončnim številom srebrnih brez. Kmalu sva s sopotniki navezala tudi prvi prijateljski pogovor, ki je temeljil predvsem na kretnjah z rokami in mešanici slovenskega, srbskega in angleškega jezika. Ena od sopotnic je celo svoji prijateljici sporočila po telefonu, da sta na vlaku dva turista, ki ju želi spoznati. Ni minilo veliko časa, ko se je okoli naju zbrala skupina radovednih domačinov, ki so želeli vedeti vse o naju in o Sloveniji. Kaj delava, kdaj se bova poročila, koliko otrok bova imela, ali sva verna, kje natančno leži Slovenija in kdo igra v nogometni reprezentanci ... Prepričana sem, da bi klepet trajal še dolgo v noč, če ne bi sprevodnica ugasnila glavne luči v kupeju. To je pomenilo le eno – čas za spanje. Prva noč na vlaku je bila presenetljivo mirna. Pričakovala sem, da bodo minevale v družbi vodke, kvartopirskih iger in glasnih pogovorov, vendar se je zgodilo ravno nasprotno. Verjetno ima za to velike zasluge policija, ki poleg sprevodnice redno patruljira po vlaku in skrbi, da ni izgredov.
Ležišča so razporejena na spodnja in zgornja ter opremljena s tanjšo žimnico, ki daje nekaj udobja. Kljub malce prekratki postelji so najine noči na vlaku minevale hitro. Vsakodnevno bujenje v drugem časovnem pasu (transsibirska železnica prečka šest časovnih pasov) je na naju pustilo zgolj vtis hitrega premagovanja kilometrov, medtem ko je pokrajina večinoma ostajala podobna.
Naslednji dan sva navezala stik z mladim vojakom, ki je radovedno pogledoval proti nama. Enaindvajsetletni Jevgenij nama je v polomljeni angleščini priznal, da je zaradi lenobe pri učenju opustil študij na fakulteti in raje odšel odslužit vojsko. Prvo polovico leta je preživel na severu Rusije, zdaj pa se celoten bataljon seli v Novosibirsk. Še pol leta ga loči do svečane vojaške uniforme, ki v tej krajih še vedno pomeni velik ponos. Vsi smo z velikim zanimanjem opazovali uniformirane vojake, ki so svojo vojaščino že opravili in so v uniformah paradirali po vlaku. Čeprav je Jevgenij v vojski dobil veliko novih prijateljev, tudi on komaj čaka, da bo to leto minilo. Doma ga čakajo dekle, družina in glasbena skupina, s katero sanjari o velikem glasbenem uspehu. Morda pa mu uspe preboj med zvezde ...
Presežniki
Nekajurna vožnja iz Irkutska, nato krajša vožnja s trajektom in že sva bila na otoku Olhon, ki je s svojimi 730 kvadratnimi kilometri prepričljivo največji na jezeru Bajkal. Približno 25 do 30 milijon let staro jezero velja za najstarejše in najgloblje na svetu ter največje v Aziji. Nastalo je na stičišču dveh tektonskih plošč. Njegova največja globina je kar 1642 metrov. Jezero je osupljivo v vseh pogledih, tako da si je leta 1996 končno zaslužilo uvrstitev na Unescov seznam svetovne dediščine. V njem je kar petina vse tekoče sladke vode na svetu. Tudi če bi združili vodo iz vseh severnoameriških jezer, ne bi presegla količine v Bajkalskem jezeru.
Bajkal je dom več kot 1700 različnim vrstam živali in rastlin, od katerih jih je dve tretjini mogoče videti samo tukaj. Veliko ptic in simpatičnih morskih levov je mogoče opaziti že na enodnevnem organiziranem izletu, ko te domačini z napol razpadajočim kombijem popeljejo po otoku. Na razbrazdani gozdni poti naju je dodobra pretreslo, vendar sva ob pogledu na klife, ki so se strmo spuščali proti bregu jezera, hitro pozabila na boleči zadnjici. Bolj ko smo se pomikali proti najbolj severni točki otoka, bolj opustošena je bila pokrajina. Bajkal sva obiskala v poletnem času, ko je vreme milo in ni bilo ne duha ne sluha o ostrih sibirskih zimah, ko se temperatura spusti tudi do –50 stopinj Celzija. Gladina jezera seveda vsako zimo večinoma zamrzne, življenje se upočasni in čas na 27 otokih začasno obstane v toplem zavetju tradicionalno grajenih sibirskih lesenih hišic.
Na otoku Olhon je pet vasi, največja je Kužir, znana po eni izmed devetih najbolj svetih točk v Aziji – to je Šamanka oz. Šamanova skala. K sveti skali vsakodnevno prihajajo ljudje, ki verjamejo v njene šamanske moči in izvor pozitivne energije. V vasi v pretežno lesenih hišicah s simpatično izrezljanimi okni živi približno 1200 prebivalcev, večinoma Burjatov (pripadnikov mongolske manjšine). Večina domačinov je ribičev, kmetov in živinorejcev, vendar se je Kužir začel prebujati tudi turistično. Ponudba nastanitve, organiziranih izletov in izposoje koles se počasi, a vztrajno povečuje. Še vedno pa ni ponudbe domače kuhane hrane, tako da sva prvih nekaj dni neuspešno iskala najbolj znano bajkalsko ribo omul. Dimljeni omul zasluženo velja za lokalno specialiteto in ponos Bajkalskega jezera.
Eden izmed ruskih tradicionalnih obredov, ki je bil vsem všeč, je nedvomno večerna uporaba banje. Banja je malce bolj osnovna ruska različica finske savne, ki v hladnejših večerih dodobra ogreje prezeble kosti. Ne nazadnje so tudi v Rusiji morali poleg vodke najti še kakšen način ogrevanja premraženih teles.
Ko se sonce zvečer poslovi, so sibirski večeri poleti precej hladni. Le predstavljam si lahko, kako mrzlo je šele v trdi sibirski zimi, ko se temperature spustijo močno pod ledišče. Z mislimi na mrzle sibirske dni naju je ogenj, ki smo ga zakurili na bregu Bajkalskega jezera, grel še pozno v noč. Ob pogledu na bogato zvezdnato nebo se nama je obema v misli prikradlo vprašanje, le kdaj naju bo pot spet zanesla na te prostrane planjave.
