Majhen, a prevelik za slovensko morje

V neuglednem delu pristanišča v Kopru, tam med terminalom za pretovor živine in velikimi kupi zloženih desk – po nepreverjenih govoricah gre za slovensko hlodovino, poceni prodano v avstrijske žage, kjer jo razrežejo in les čez Koper veliko dražje izvozijo v beli svet –, čaka nepripravljenega obiskovalca kar precejšnje presenečenje. Ob nekaj velikih trgovskih ladjah se namreč pozibavata še dve vojaški. To sta udarni pesti slovenske vojne mornarice, ladji Triglav in Ankaran.

Je že tako, da državam ponavadi ni žal denarja, ko gre za vojsko. Največ­je stvari, ki jih premorejo vojske, so gotovo vojaške ladje. Tako so ameriške letalonosilke razreda Nimitz – vsaka od desetih je težka kakšnih 100.000 ton – največje vojaške ladje v zgodovini. In nove, letalonosilke razreda Gerald R. Ford, od katerih dve že gradijo, ne bodo nič manjše.

Tudi v Sloveniji ni drugače. Največ­ja (in najdražja) stvar, ki jo premore Slovenska vojska, je ladja. Ker je Slovenija majhna država in ima bolj malo obale, je njena največja ladja v primerjavi z ameriškimi liliputanec. Večnamenska ladja Triglav, kakor se imenuje ponos slovenske vojne mornarice (sestavlja jo še 52-tonska v Izraelu izdelana hitra patruljna ladja Ankaran in nekaj gumenjakov za potapljače), tehta slabih 400 ton. Kar je v primerjavi z letalonosilkami nič, vseeno pa je težka za kakšnih 15 v prejšnji številki preizkušenih patrij.

Naloge

Aktualni Triglav ni ne prva ne edina ladja s tem imenom. Vojaški sta bili dve in obe sta končali pod vodo. Nad prvo je plapolala še žolto-črna zastava Avstro-Ogrske, nad drugo Jugoslavije. Med civilnimi pa en Triglav še pluje, in sicer za Splošno plovbo. Njihov Triglav je veliko večji od vojaškega; pred petnajstimi leti na Japonskem zgrajena ladja za prevoz razsutega tovora je dolga celih 181,5 metra. Vendar je ena manjših v njihovi floti, saj sta, na primer, kontejnerski ladji Loa in Pohorje dolgi skoraj 270 metrov. Tovorni Triglav je trenutno na poti med severnoameriškimi pristanišči.

Tako rekoč na živinskem terminalu je vojaški Triglav parkiran, pravzaprav privezan, za nedoločen čas. Njegovo uradno sidrišče naj bi bil namreč tretji pomol koprskega pristanišča; če ga bodo sploh kdaj začeli graditi, bo do dokončanja steklo še veliko Dragonje, čeprav bo poleti včasih presahnila. Ker so blizu privezane tudi veliko večje ladje, Triglav s svojimi 50 metri dolžine sploh ni videti velik, Ankaran s 25 metri pa je še pol manjši.

Triglav pod poveljstvom poročnika bojne ladje Andreja Pečarja je ruska patruljna ladja tipa svetljak. V njeni domovini jo uporabljajo za nadzor priobalnih voda, izdelujejo pa jo v več različicah, tudi kot raketno topovnjačo. Ker ima Slovenija kratko obalo in zato bolj malo priobalnih voda za nadzor, so svetljaka za morje adrijansko opremili kot večnamensko ladjo. Poleg nadzora akvatorija je tako opremljen še za podporo potapljačem in lahko na krov naložijo tudi čolne za prevoz ljudi žab. Menda bi ga lahko uporabljali za iskanje in reševanje ljudi na morju – to se je do zdaj zgodilo enkrat, a je pogrešanega odneslo v Italijo – in za preprečevanje večjega onesnaženja. Ker je Triglav hitra in okretna ladja, bi lahko, če bi se po morju razlila nafta ali kakšna druga svinjarija, nanj naložili zaščitno pregrado, imenovano baraža, jo razvlekli okoli nesnage in preprečili njeno širjenje. Na srečo doslej še ni bilo treba preveriti, ali v praksi vse deluje tako kot v teoriji in na vajah.

Moštvo, brez ženstva

Vsako jutro vojaki začnejo s telovadbo in potem s postrojem na palubi, novinarski obisk gor ali dol. Kapitan oziroma poveljnik Pečar je zgovoren Primorec, nič kaj vase zaprt, kakor gre glas o mornarjih. Preden se je odločil za vojaško suknjo, je plul na ladjah Splošne plovbe, vendar nikakor ni videti kot kakšen od viharjev na oceanih prekaljen morski volk.

Včasih, ko med Karavankami in Vardarjem še ni bilo meja, so se fant­je s služenja očetnjavi pogosto vrnili s kakšnim okorno tetoviranim okraskom značilne tintno modre barve, s katerim so si z znamenito kratico JNA za vedno zapisali na kožo služenje v slavni armiji. Tisti, ki so dolžnost domovini opravljali v mornarici, so se vračali z več takšnimi okrasi, poleg obveznega sidra se je našla še kakšna morska deklica, riba in nič koliko drugih podob. Sicer pa je splošno znano, da so bili mornarji in arestanti takrat, ko tetoviranje še ni bilo modno, eni redkih s tako okrašeno kožo. Zato je nenavadno, ko Pečar pove, da je dandanašnji razkazovanje tetovaž pri vojakih prepovedano in jih morajo v službi pokriti. Kdo bi vedel, ali je to res, vendar razen enih tetoviranih podlahti tintnega okrasja res nismo opazili.

Posadka je nabrana z vseh koncev domovine, celo en Prekmurec je med njimi. Vsega skupaj je na Triglavu 25 mornarjev. Kar po Pečarjevih besedah za takšno ladjo ni veliko. V bistvu je posadka premajhna, Rusi imajo na svetljakih po 36 ljudi. Število članov posadke je pomembno predvsem pri daljših plovbah, ko je ladja ves čas v pogonu, mornarji pa seveda ne morejo biti budni ves čas, ampak se izmenjujejo. Ker je lahko svetljak na morju deset dni skupaj, postane seznam moštva hitro prekratek.

Seveda se takoj postavi vprašanje, kako za vraga bi bil lahko Triglav na morju deset dni skupaj, ob obali, dolgi kakšnih 40 kilometrov. Odgovor se skriva v mednarodnem sodelovanju. Kot predstavniki Slovenije so vojaki pluli že po hrvaškem, črnogorskem in albanskem morju, slana pot pa jih je vodila celo v Grčijo, na Kreto, kjer so se usposabljali za popravila. Posadka seveda mora znati svoje plovilo tudi popraviti, saj bi bilo kaj neslavno, če bi morala pokvarjena vojaška ladja na pomoč klicati civiliste.

Za zdaj Triglav še uvajajo v uporabo, saj se mora moštvo – žensk na krovu ni opaziti, niti v kuhinji ne – na ladjo najprej navaditi. To bodo počeli do konca tega leta.

Morje adrijansko

Na topel in jasen poletni dan, ko je morje mirno kot zrcalo, bi ljubitelj morja in ladij verjetno dejal, da je biti mornar na Triglavu sanjska služba. Gori na severu se ob takšnih dnevih dejansko vidi očak slovenskih gora Triglav. Vendar je Pečar povedal, da zna biti tudi morje adrijansko vse prej kot prijazno; ko nebo in kamniti Triglav v daljavi zastrejo oblaki ter se morska modrina spremeni v sivino, njegova mirnost pa v valove, lahko tudi izkušene morjeplovce naskoči zloglasna morska bolezen. Vendar tudi med bruhanjem čez ograjo čez­njo ni padel še nihče.

Slovenski kos Jadrana lahko Triglav reže s hitrostjo do 30 vozlov, kar pomeni približno 55 kilometrov na uro. Do takšne hitrosti 400-tonski kos železa poženejo trije motorji s po skoraj 3900 konji, od katerih vsak žene en vijak. Za večjo okretnost in manevre pri pristajanju ima en premični propeler vgrajen še na prednjem delu. Rusi so hoteli v svetljaka vgraditi svoje motorje, vendar je Slovenija zahtevala nemške motorje MTU, ki veljajo za nekakšne mercedese med ladijskimi motorji; bilo bi boljše, če bi veljali za maybache, saj je tovarno ustanovil Wilhelm Maybach, tudi utemeljitelj te prestižne avtomobilske znamke. Motorji MTU so sicer dražji od ruskih, vendar porabijo manj goriva in potrebujejo manj vzdrževanja, zato so dolgoročno cenejši. In Triglav je dolgoročna zgodba, saj naj bi plul vsaj kakšna štiri desetletja.

Seveda pa manjša poraba motorjev MTU ne pomeni, da gre za varčne stroje. Zaradi njihove moči je jasno, da so zelo žejni. Pri običajni potovalni hitrosti 12 do 13 vozlov pogoltnejo 200 litrov dizla na uro, pri največji pa se njihova žeja poveča na srh zbujajočih 2000 litrov. Ker vsesplošna varčevalna histerija klesti tudi po vojski, je Triglav zadnje čase bolj počasen.

Ponavadi vojaki z ladjo izplujejo enkrat ali dvakrat na teden. Tokratna vožnja ni bila posebno dolga. Krmar je ladjo iz pristanišča usmeril proti odprtemu morju. S potovalnimi 12 do 13 vozli je Triglav po mirnem morju drsel povsem gladko. V sodobnih ladjah se ne krmari z velikim kolesom – te imajo samo na potniških križarkah, za okras, da se lahko z njimi slikajo turisti –, ampak z majhno krmilno palico, s kakršnimi smo včasih igrali računalniške igrice.

Na odprtem morju, vendar dovolj blizu obale, so vojaki vadili ravnanje ob nevarnosti in pri požaru. Pri prvi vaji je posadka zasedla bojne položaje, pri drugi so po krovu raztegnili gasilne cevi. Čeprav Triglav ni ravno napadalno plovilo, je na njem kar precej orožja. Najbolj strah zbujajoč je top AK 306, ki iz svojih šestih vrtljivih cevi izbruha težko predstav­ljivih 1000 30-milimetrskih granat na minuto. Gre v osnovi za obrambo pred raketami. Na bokih sta tudi dve strojnici kalibra 14,5 milimetra; Rusi jih montirajo na najrazličnejše vojaške premikajoče se stroje, tudi na tanke. Potem so v Triglavovem arzenalu še protiladijski raketni sistem sturm, lahki raketni protiletalski sistem igla – ta je na pogled podoben znamenitemu armbrustu, vendar je namesto za streljanje na tanke namenjen za ciljanje letal – in sistem za izstreljevanje vab za rakete.

Na poti nazaj k živinskemu terminalu, kjer krav ta dan sicer ni bilo, so si mornarji dali malce duška in Triglav pognali skoraj do 30 vozlov, naj jim finančni minister ne zameri. Nemški motorji dobro ženejo rusko ladjo, o tem ni dvoma. Slovenska obala je sicer dolga nekaj čez 40 kilometrov, vendar je zelo razčlenjena in je med Debelim rtičem in še nezarisano mejo s Hrvaško samo sedem morskih milj zračne črte. Pri polni hitrosti bi jih Triglav prevozil v četrt ure. Čeprav majhen, je še prevelik in predvsem prehiter za slovenski kos morja.