Tiskane izdaje
V množičnih nesrečah, kot je bila četrtkova, so pravila reševanja povsem drugačna kot pri običajnih, kjer se lahko zdravnik in reševalci v celoti posvetijo poškodovancu ali dvema.
»Ponavadi se prva ekipa, ki pride na kraj nesreče, sploh ne loti oskrbovanja, ker mora po tem, ko oceni razsežnosti nesreče, najprej poskrbeti za logistiko, šele nato se določi prednostne naloge reševanja in odvoza poškodovancev v bolnišnico,« pojasnjuje Milan Žnidaršič, dr. med. spec., eden prvih zdravnikov reševalcev na kraju črnega dogodka na Barju.
Zdravnik splošne nujne medicinske pomoči iz Zdravstvenega doma Ljubljana je dejal, da je četrtkovo reševanje 28 poškodovanih v nesreči balona potekalo zelo usklajeno, gladko in uspešno tudi zaradi »srečnih okoliščin, kot je bilo na primer dejstvo, da se je nesreča zgodila ob 8. uri zjutraj, ko so na voljo tako rekoč prav vsa reševalna vozila in ekipe, zato zdravnikov in reševalcev res ni primanjkovalo«.
Na terenu je sodelovalo več kot 20 reševalnih ekip z zdravniki ali brez, ki so na Barje prišle iz (okolice) Ljubljane, največ pa iz Zdravstvenega doma Ljubljana in Reševalne postaje Ljubljana, in tudi zato je bil najhuje poškodovani že pol ure po nesreči v bolnišnični oskrbi, medtem ko so zadnjega pripeljali po uri in pol, nekatere s helikopterjem.
»Ko dobimo obvestilo o nesreči, imamo o njej praviloma zelo malo podatkov, zato pravih razsežnosti nesreče ne poznamo, vse dokler ne pridemo na teren. Ko ocenimo, koliko je poškodovanih – če jih je več kot deset, razglasimo množično nesrečo –, o tem obvestimo dispečerja na reševalni postaji in na centru za obveščanje, ki ima v teh primerih zares pomembno vlogo, saj koordinira vse službe, ki sodelujejo pri reševanju: reševalce, gasilce, policijo, civilno zaščito, pse slednike, če so potrebni. S kraja intervencije je pomembno sporočati informacije v bolnišnice, da se pravočasno pripravijo na sprejem poškodovanih.« V UKC Ljubljana, na primer, so takoj ustavili vse operativne programe in druge aktivnosti v operacijskih dvoranah in tako dobili dovolj operacijskih dvoran. Nekaj so jih uredili v sobe za oživljanje, hkrati pa zagotovili dovolj anesteziologov, kirurgov in drugega zdravstvenega osebja.
Priti čim bliže
Prva ekipa, ki pride na kraj množične nesreče, se v prvi vrsti sploh (še) ne ukvarja s ponesrečenci, ker mora najprej poskrbeti za organizacijo reševanja, predvsem pa čim bolje urediti dostop do ponesrečencev, kar je neredko precej težavno. »Zlasti če gre za nesrečo nekje sredi hriba ali gozda, v jarku, na višini …«
V četrtek z dostopom ni bilo veliko težav, zapletlo pa se je zato, ker so bili udeleženci nesreče drug od drugega oddaljeni tudi več kot petsto metrov, kar je otežilo iskanje, predvsem pa pregled nad celotnim dogajanjem, zato sta jo tokrat nadzorovali kar dve ekipi v navezi z dispečerjem.
»Ekipa, ki prva pride, ponavadi ostane povsem do konca, saj vseskozi spremlja potek reševanja in prihajajočim novim močem predaja pomembne informacije o tem, komu je treba čim prej pomagati ali ga odpeljati, kje je potrebna dodatna oprema in podobno,« je povedal Žnidaršič.
»Druga ekipa se loti triaže poškodovanih, torej določanja prednosti oziroma vrstnega reda oskrbe; najprej tistih, ki so najbolj ogroženi, in pri tem se reševalci ne moremo opirati na drugo kot na svoje izkušnje in znanje: tisti, ki najglasneje tarnajo, so neredko manj poškodovani. Stopnja ogroženosti med reševanjem in prevozom v bolnišnico se lahko zelo spreminja, zlasti če gre za notranje poškodbe, ki se jih na zunaj ne opazi,« je pojasnil prvi zdravnik ZD Ljubljana na kraju nesreče.
»Tokrat smo imeli na kraju nesreče res veliko zdravnikov in reševalcev, odlično usposobljenih za oskrbo na terenu. Pri negi poškodovanih, zlasti hlajenju opeklin, so nam priskočili na pomoč tudi gasilci, ki imajo res kakovostno opremo za reševanje; v nekaj minutah so postavili mini bolnišnico v šotoru, od koder smo oskrbljence varno prepeljali v bolnišnico, šest od njih že anesteziranih, intubiranih, torej skoraj pripravljenih za operacijo.«
Tudi sicer pri večjih poškodbah ponesrečence običajno uspavajo, da ne čutijo bolečin, in jim pomagajo z umetnim dihanjem, kar prav tako razbremeni poškodovano telo. »Oživljati sicer ni bilo treba nikogar, niti v bolnišnicah ne, ampak se najbolj poškodovane – v tem primeru deset – za vsak primer odpelje v sobe za oživljanje oziroma reanimacijo,« je pojasnil Milan Žnidaršič. Tudi sicer se oživljanje na kraju množične nesreče pri hudo poškodovanih le redko izvaja.
»Tako hudo poškodovan človek ima tako rekoč nične možnosti preživetja, poleg tega oživljanje vzame najmanj pol ure časa in zahteva navzočnost najmanj treh reševalcev, kar si, žal, v množičnih nesrečah preprosto ne moremo privoščiti, saj lahko v tem času rešimo življenja številnih, nekoliko manj poškodovanih. In temu pritrjuje tudi statistika, ne le naše izkušnje.«
Po zraku, po cesti
V četrtkovo reševanje so se vključili tudi helikopterji, zlasti za prevoz poškodovancev v bolnišnice, saj je reševalce skrbelo, da za vse v UKC Ljubljana preprosto ne bi bilo dovolj prostora, so pa tja pripeljali najbolj poškodovane.
»Helikopter za Ljubljano v takšnih okoliščinah ni najboljša rešitev, saj je pristajališče na Roški, kar pomeni, da je za prevoz do UKC potrebno dodatno reševalno vozilo, kar ni najbolj smotrno.« S helikopterji so poškodovance, ki so večinoma utrpeli opekline in zlome okončin, razvozili v novomeško, celjsko, jeseniško in mariborsko bolnišnico, »smo pa v preteklosti že doživeli, da so koga s helikopterjem prepeljali v kakšno od bolnišnic, kjer so potem ugotovili, da zaradi pomanjkanja sredstev nimajo na voljo ustrezne opreme za nego, in so morali pacienta znova premestiti«.
So pa k sreči za vsakršno vrsto nesreč dobro opremljena reševalna vozila. »V njih je vse, kar potrebujemo za reševanje življenj: za pomoč pri srčnem ali dihalnem zastoju, za oskrbo opeklin, podhladitve …, hkrati pa vsa oprema, prilagojena tudi za pomoč otrokom. Zaradi vsega tega so rešilna vozila nekoliko manj okretna, a pri roki je pač treba imeti vse, zlasti ker do prihoda ne veš, za kaj točno gre.«
Včasih na kraj nesreče kljub vsemu pridejo dobro obveščeni, zlasti če na pomoč pokliče očividec, ki mu uspe ohraniti mirne živce. Lahko so pa ravno očividci ali radovedneži tisti, ki ovirajo reševanje. »Nekaterim se zdi, da imajo najboljši pregled nad razmerami in te verbalno ali pa kar fizično vlečejo od enega poškodovanca k drugemu, ki se jim zdi bolj ogrožen, včasih slišimo tudi opazke, naj že nehamo mečkati. Skratka, ni vedno lahko ostati zbran.«
Težave so lahko tudi s samimi ponesrečenci, ki – nekateri zaradi vinjenosti, drugi zaradi poškodb – niso sposobni presojati, kaj je v tistem trenutku najbolje zanje, zaradi česar se upirajo zdravniški pomoči ali prevozu v bolnišnico. »A nekako jih že moramo prepričati,« je dejal zdravnik splošne nujne medicinske pomoči iz Zdravstvenega doma Ljubljana.
V četrtek s tem ni bilo težav, na splošno je – sreča v nesreči – vse teklo tako, kot mora, »med seboj smo odlično in usklajeno sodelovali vsi: zdravniki, reševalci, policisti in gasilci«, je povedal Žnidaršič.
