Tiskane izdaje
Grasse na jugu Francije se ponaša s tremi parfumskimi hišami ter Mednarodnim muzejem parfumov, a na prvi pogled ne daje vtisa kozmopolitskosti, kot bi pričakovali glede na njegov sloves svetovnega središča parfumske umetnosti. Tu so ustvarili tudi legendarni Chanel No. 5, v njem svoja grozodejstva zagreši Süskindov junak z izkrivljenim umom v romanu Parfum.
Sopara v kotlini in na pobočjih 350 metrov nad morjem, a le 12 kilometrov od Azurne obale in Cannesa ugnezdenega mesta Grasse je poznega junijskega popoldneva dosegla vrhunec dneva. Hlad muzejske avle prinese olajšanje. Bolj kot pričakovane dišave je zaznati vonj stavbe in svežih gradbenih materialov.
Izvem, da so muzejsko stavbo zadnja leta prenavljali in razstavni prostor povečali s 1500 na 3500 kvadratnih metrov. Še prej se poučim, da je mesto, tako kot Montpellier, postalo parfumsko središče že v 16. stoletju in spodrinilo vodilni dejavnosti strojarstvo in usnjarstvo. A to se je zgodilo prav zaradi njiju: italijanski imigrantski izdelovalci rokavic so vonj usnja za rokavice plemenitili z vonjem lokalnih rož. Modo dišečih rokavic je uvedla Katarina Medičejska, modo potovanja v Grasse pa princesa Pauline Bonaparte, ki se je po letu 1807 rada vračala na Boulevard du Jeu-de-Balon, ter pozneje kraljica Viktorija, ki je zimovala v Grand hotelu. Tudi Rubens je tam pustil svoj pečat s tremi freskami v znameniti notredamski katedrali, ki so jo začeli graditi v 12. stoletju in so domačini nanjo nadvse ponosni.
Nekoč pravljično, zdaj industrijsko
Ko stopam skozi vhod sodobne zgradbe, razmišljam, kako pravljičen je bil Grasse pred stoletjem ali dvema, ko so njegovo okolico prepredala neskončna polja sivke, vrtnic, jasmina in aromatičnih zelišč, zdaj pa je vse te rastline ceneje uvoziti... Potem obstanem pred zelo formalno, a elegantno, v črna krila in bele bluze oblečenimi damami za pultom. Izročim Nedelovo akreditacijo in Barbaro predstavim kot fotoreporterko. Ena od njih opozori, da bova v slabi uri, ki nama je preostala do zaprtja, morda preveč površno spoznali njihov cenjeni muzej, ter resno doda: »Nikar uporabljati bliskavice!« Pripomba je bila utemeljena, najrazličnejšim arheološkim predmetom, na izviren sodoben način razstavljenim v vitrinah, se preprosto nisva utegnili posvetiti.
Dodelijo nama vitko, nežno odišavljeno dekle s komaj zadostnim znanjem angleščine, ki pa se izkaže za dovolj učinkovito. Kateri je najbolj znan parfum, nastal v Grassu? Številka ena, najbolje prodajani, je Diorjev J'adore, na drugem mestu Chanel 5, izusti nemudoma.
Zadržujemo se v »green housu«, notranji gredi, kjer zeleno buhtijo grmi najpomembnejših rastlin parfumske obrti, pačuli, kardamom, ylang-ylang, jasmin. Bolj kot rastlinjak mi čute zdrami vrt z aromatičnimi rastlinami. Stegnila bi roko, utrgala listič, ga pomela med prsti in vsrkala vonj – če mi tega ne bi preprečevala steklena stena; v ta prostor očitno ni vstopa. V spomin si prikličem smolnati vonj rožmarina in zamolklega sivkinega, kakršna je tudi modra barva njenega drobnega cvetka.
Nato si dovolim nekaj nediskretnosti, ne nazadnje, znanje o parfumih naj bi temeljilo na osebnem doživljanju in čutenju: dekle vprašam po njeni najljubši dišavi. »Lolita.« S prijateljico se gledava, brskava po spominu. Je to parfum Lolite Lempicke L? Ko to pišem, mi spletni brskalnik razkrije: parfum Lempicke je nastal leta 2006, njen nos, kakor se temu reče, pa je bil Maurice Roucel. Zgornji noti parfuma sta cimet in grenka pomaranča, srednji suhocvetnica (immortelle) in vanilja, bazični lesni in mošus. Vendar ni nastal v Grassu.
Ključne rastline parfumov Grassa so, poleg jasmina, ki so ga v južno Francijo v 16. stoletju prinesli Mavri in ki je osnovna sestavina številnih parfumov, še vrtnica in tuberoza za srednjo parfumsko noto, nadaljuje dišeče dekle. Po nekaterih podatkih tu na leto predelajo sedemindvajset ton jasmina. Parna destilacija, za katero so najboljši bakreni ali nerjavni kotli, je eden najstarejših postopkov; lepemu primerku destilatorja iz antičnih časov so v muzeju namenili ugleden prostor.
Le dve posodi, pravzaprav tri, kajti nad ognjiščem sta bili dve – ena v drugi, ter cev; nadvse preprost postopek, da si zlahka nekritično rečeš, »nič takega, česar ne bi zmogel tudi sam«. Zamišljam si parne kapljice, ki po cevi, v kateri se bodo utekočinile, s sabo nosijo aromatične snovi. Taka destilacija sivke vzame približno uro časa. A je menda med krajšimi. Enfloracija – razvili so jo v Grassu –, ki temelji na živalski masti in alkoholu, je dolgotrajen in zahteven postopek za krhke rastline, kot sta vijolica ali jasmin, ki pa se ne uporablja več.
»Povejte mi, maître: ali poleg stiskanja in destiliranja obstajajo še kakšni drugi načini, s katerimi je mogoče dobiti vonj iz telesa?« »Trije so, sin moj: enfleurage à chaud, enfleurage à froid in enfleurage à huile. V marsikaterem pogledu so boljši od destilacije, uporabljajo pa jih za izdelovanje najboljših parfumov: jasminovega, rožnega in oranžnega.« Kje, je vprašal Grenouille. »Na jugu,« je odgovoril Baldini. »Predvsem v mestu Grasse.« (Patrick Süskind, Parfum)
Razmah plemenitih vonjav se je začel v najbolj umazani epohi srednjega veka, da bi preglasili smrad – ko so ceste zaudarjale po gnoju, dvorišča po urinu, ko so mesta obvladovala strojarska lužila, ljudje pa so oddajali vonj po potu, nesnagi, čebuli, telesni umazaniji in neopranih oblačilih, ali kakor piše Süskind: »Kmet je smrdel enako kot župnik, obrtniški vajenec kot mojstrova žena, smrdelo je vse plemstvo, da, celo kralj je smrdel, in kraljica kakor stara koza …«
Talentirani »nos«
Barbara neutrudno fotografira posodice iz starega Egipta, navdušena je nad mumificiranima nogo in mačko, nič čudnega, ko pa je arheologinja in bo v muzeju očitno prišla na svoj račun. Tudi Grki in Rimljani so razvili kulturo dišav in eteričnih olj. Da ne govorimo o Kitajski ali Indiji.
Parfum ni le dišava; je terapija, ritual, del religije, estetika, čutenje, umetnost, kreativnost, erotika, objekt poželenja, navdih oblikovalcem. Je kult telesa, moškega in ženskega. Sprva visoka obrt. Nato pomembna industrija. Posodice postajajo vedno bolj sofisticirane, materiali zanje dražji, dragocenejši in redkejši. Sodobnim oblikovalcem so navdih tudi starodavni primerki. Rastlinskim esencam so že v antiki dodali živalske, kot sta mošus ali ambra. Ko se spuščamo v spodnje etaže, vseh skupaj je pet, naprave za destilacijo postajajo vedno bolj dodelane, vedno večje, zahtevnejše. Na začetku dvajsetega stoletja je Grasse dosegel vrhunec proizvodnje dišav.
Z rekonstrukcijo muzeja so nastale štiri učilnice, z multimedijsko predstavitvijo obiskovalcu, še posebej so poskrbeli za otroke, približajo občutek nastajanja parfuma in mu poskušajo pojasniti najpomembnejše dejstvo: parfum nastane s pomočjo kemije; človekova čutila se naučijo vonjati, otipati, začutiti, videti, človek, ki mu pravijo »nos«, pa mora biti talent, občutek za vonj mu je položen v zibko, je umetnik in poznavalec, ki v parfum vgradi na desetine esenc. Velika steklenička Chanela No. 5 kraljuje v vitrini na vidnem mestu. Ta provokativni parfum z noto jasmina in mošusa simbolizira osvobojenega duha. Razvil ga je rusko-francoski nos, kemik Ernest Beaux, po načrtu Coco Chanel leta 1921 za božič kot darilo najboljšim poslovnim partnerjem.
Preden pristanemo v pritličju, v muzejski trgovinici, preplavljeni z vonji iz stekleničk za testiranje, se zadržim pred stekleno umetniško instalacijo, ki se nadaljuje z jeklenimi cevkami, vsaka s svojim gumbkom: zraku sledijo viski, tobak, marihuana, kokain, opij in še nekatere opojne substance, ki povzročajo odvisnost, vsaka od njih vabi, naj jih povonjamo. Pritisnem na gumbek viski in približam nos: močno značilno sladkobno; tobak – zagotovo izbran najboljši; marihuano pametno zaobidem in se odločim spoznati vonj opija. Njegov izpuh mi v spomin prikliče Saint Laurentov parfum Opium. O njem piše: vsemogočni noti mandarine in bergamotke daje pridih mističnosti srednja nota jasmina in mirte, končni akord je jantar z esenco vonja sladke mirte (opoponax).
V Grassu domujejo tri parfumske hiše: Galimard, Molinard in Fragonard; po mestu in tudi v okolici so dokaj na gosto postavljeni jumbo plakati, ki vabijo vanje. Vsaka ima muzejski del, Fragonard, ki nosi ime po slikarju Jean-Honoréju Fragonardu (1732–1806), pa obiskovalcem na ogled ponuja prostore, kjer zaposleni ustvarjajo njihove izdelke. Cene v omenjenih parfumerijah so dokaj visoke.
Grasse je primat v svetu parfumov izgubil po letu 1950, ko je parfumska industrija začela dražje naravne sestavine nadomeščati s sintetičnimi, parfumi pa so postali dostopni za vsako denarnico.
