Tiskane izdaje
V Rimu je vrelo vroče. Čez dan pripeka sonce, zvečer se zidovi hiš spremenijo v radiatorje in oddajajo čez dan nakopičeno toploto skoraj do jutra, ko spet posije sonce. Rim je prav gotovo eno najlepših mest na svetu. Samo kaos odmisliš in si skoraj v raju. Kakor da se drugod po svetu nič ne dogaja, Rim živi svoje življenje in si ga narekuje po svojem ritmu.
Samo uro od mesta, še malo manj, pa je res čisto pravi raj. Tam nad idiličnim jezerom v graščini, ki ji težko najdeš para, v prijetnem hladu vrh hriba čez poletje prebiva papež. Kakor je bil rimski cesar v starih časih edino središče vsega antičnega sveta, je dandanes papež edino središče katoliškega sveta. O njem pravijo, da obsega milijardo in še nekaj milijonov vernikov, vendar številke niso zanesljive. Po vsem, kar se je po svetu dogajalo in spreminjalo zadnja desetletja, utegnejo biti tudi občutno manjše.
Raj, kjer poletne mesece preživi papež, se imenuje Castelgandolfo. Nekateri papeži so tja hodili samo na kratek oddih, samo za nekaj tednov, ko je bilo v Rimu najbolj vroče. Nemški papež Ratzinger je drugačen, učenjak je, teolog, ki odkriva najbolj skrite skrivnosti dogem, morda najde tudi kakšno novo. Tja gor se umakne za vse poletje, komaj komu pusti blizu. Tam v miru in tišini razmišlja in piše knjige. Za seboj hoče pustiti velikansko delo, teološko misel bo zaznamoval z novimi odkritji.
Zdaj piše že tretjo knjigo o Jezusu iz Nazareta. Učenjaki iz vatikanskega kroga povedo, da se tako kot Benedikt XVI. še nihče nikoli ni poglobil v skrivnosti vere.
Žrtveno jagnje
Ta teden si je papež na Castelgandolfu vendarle vzel debelo uro časa, da je sprejel tri posebej posvečene može, kardinale, ki jim je pred časom naročil, naj temeljito preiščejo, kaj se dogaja za obzidjem, za zavesami in pod preprogami. Odkrijejo naj, kdo nosi v javnost dokaze o tajnih dogovorih, o zasebnih pismih, o nečednih poslih, ki svetim možem tudi niso tuji, saj so pod kožo prav toliko krvavi, kakor so vsi drugi.
Kdo ve, kaj so se dogovorili trije kardinali in njihov šef papež. Kmalu bomo verjetno izvedeli, ali so se odločili žrtvovati enega samega grešnega kozla, eno samo, morda nedolžno jagnje. Ali jim je do resnice in se bodo potrudili pobrskati po blatnem dolu ali pa bodo, kakor so navajeni, z lepimi besedami in modrimi mislimi prekrili vso nesnago in pustili času, da jo potisne v pozabo.
Doli v Rimu, kamor se v jasnih dneh brez meglic tako lepo vidi s Castelgandolfa, ni prav nobenega sledu o spokojnosti dvorca nad jezerom, kjer se papež trudi s tretjo knjigo o Jezusu iz Nazareta. Papež je učenjak, mislec, ki se ne utegne ukvarjati prav z vsako malenkostjo. Njegove misli o Nazaretu bi kvečjemu lahko zmotilo razmišljanje o tem, kako se podaniki prerivajo okrog korita. Zato misli in skrbi o realnih stvareh že sedem let prepušča drugim, zanesljivim sodelavcem, ki delajo, kar zmorejo, in obvladujejo položaj, kolikor morejo.
Ker se šef ne spušča v podrobnosti in stvari, ki so daleč od visoke teološke misli, imajo podaniki obilo priložnosti za čisto zemeljske misli. Na razpolago jim je veliko bojno polje za spopad, ki bo formalno prišel na vrsto šele, ko bo stari papež Ratzinger preminil.
V resnici se je boj preselil na odprto sceno že precej pred trenutkom, ko bo svet ugibal o kandidatih za novega papeža, po rimsko jim pravijo »papabili«. Tako neusmiljeno se mlatijo med seboj predvsem italijanski kardinali, da je kaj, pri tem pa se držijo neskončno pobožno.
V vsakem okolju, v vsaki državi, povsod, kjer gre za velike denarje in za veliko brezmejne oblasti, se dogajajo podobne svari, tudi v Italiji vse naokrog cerkvene države, tudi pri nas in tudi v Afriki ali Južni Ameriki. Po vsem svetu je tako, da se jih okrog velikega korita veliko gnete. Ker so ljudje za vatikanskim obzidjem tako posvečeni in skoraj nedotakljivi, jih, pa ni jasno, zakaj, gledamo drugače in od njih zahtevamo več morale, več vrlin, več vzvišenosti nad zemeljskim. Morda je tako tudi zato, ker sami toliko govorijo o morali in svetosti.
Tisti trije posebej izbrani sveti možje, ki so v petek prišli k papežu na Castelgandolfo, bodo morali v prihodnjih dneh svetu razodeti, kdo je veliki grešnik, kdo je iz papeževe sobe nosil novinarjem, od hudiča obsedenim in pretkanim, papežu namenjena pisma, njegove zapiske, dokumente, vse, kar bi moralo za vekomaj ostati skrito tujim očem.
Resnica, preganjana zver
Nihče ne ve, ali so se na Castelgandolfu dogovorili za enega samega storilca kriminalnih dejanj ali pa bodo vendarle poiskali tudi tiste, ki so majordoma pošiljali po kostanj v žerjavico. Najbolj primerno in najmanj žgečkljivo bi bilo, če bi se zmenili za enega samega grešnega kozla, tistega, ki je dežnik držal, ko je deževalo, krožnik na mizo nosil, ko je bil čas kosila, vrata v avtomobil odpiral, tudi druga pomembna dela so mu bila zaupana.
Ali bomo izvedeli resnico, seveda ne vemo. Verjetno ne. Zadnje čase je za vatikanskim obzidjem in okrog njega tako, da je resnica precej preganjana zver. Karkoli se je letos pojavilo v javnosti, so z gnusom zavrnili kot grdo laž. Ko se je pozneje izkazalo, da je pravzaprav vse res ali vsaj ne daleč od resnice, ni znal nihče razložiti, zakaj in kako.
Vsi, ki spremljamo dogajanje za obzidjem, smo se zadnje čase neskončno ukvarjali z njihovimi resnicami in neresnicami. Pa še pomisliti nismo hoteli, da je pravzaprav vse skupaj njihova stvar, svoje zakone imajo in svoja pravila, nikomur nič mar, kaj se dogovorijo in kaj počno. Svoj svet so, rimsko cesarstvo v 21. stoletju, srednjeveška obzidja jih še vedno branijo pred tujim vmešavanjem. Če se sami ne bi postavljali za razsodnike o vsem in vsakomur, res ne bi nikogar nič motili, pa naj se med seboj mlatijo, kolikor hočejo.
V tem morda zadnjem oglašanju iz Rima za Nedelo se moram vsaj v zadnjem stavku vrniti k naslovu tegale pisma. Alojz Uran, upokojeni ljubljanski nadškof, je v resnici junak zgodbe o spokojnosti Castelgandolfa in o prerivanju okrog korita spodaj v Rimu, v palačah za trgom svetega Petra in njegovo baziliko. Tam odločajo o njegovi usodi, zmeraj bolj se zdi vse bolj podoben majordomu Paolu Gabrieleju, grešnemu kozlu. Dokler imaš junake zgodb, kakor sta Uran in Gabriele, ljudje kar nekako pozabijo na milijone in milijarde evrov iz vatikanske banke in iz mariborske nadškofije. Pravih grešnikov vsaj za trenutek niti iskati ni treba. Aja, še nekaj. Tudi za iskanje prenašalcev novic o dogajanju v Ljubljani so že ustanovili komisijo!
