Razglednica z lepimi pozdravi iz vesolja

Vitanje – Prišli so domačini in Pohorci izpod Pake in Rakovca, kjer so prvi jesenski jurčki zvečer začeli pogumneje kukati iz mehkega smrekovega humusa. Na levo stran prireditvenega odra pred s steklom podprtima dvojnima zamaknjenima betonskima krogoma poslopja Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) se je postavil vitanjski cerkveni zbor.

S terase pri gostilni je na drugi strani dogajanje nadzorovala pihalna godba. Mednarodne vesoljske postaje, ki po nestabilni orbiti kroži okoli Zemlje, tistega večera ni bilo nad Vitanje. Na južnem delu sfere bo spet vidna konec prihodnjega tedna. Je pa postaja šestih držav med odpiranjem Ksevta na višini okoli 350 kilometrov dvakrat obletela planet. V njej sta plula tudi žiga, ki sta od četrtka odtisnjena na razstavi o Hermanu Potočniku Noordungu v Vitanju.

Prišli so visoki gostje iz Ljubljane. Prišel je ruski kozmonavt ter vodja oddelka za zgodovino na ruski akademiji znanosti in umetnosti Jurij Baturin. Prinesel je darili. Rusko izdajo leta 1928 napisane knjige Problem vožnje po vesolju – raketni motor Hermana Potočnika Noordunga in povečavo predlani v Tomaju kupljene razglednice s Srečkom Kosovelom, avtorjem pesmi Rdeča raketa. Na oboje so 12. januarja na mednarodni vesoljski postaji astronavti pritisnili poštna žiga postaje. Potočnikovo knjigo, je še povedal Baturin, so v Rusiji založili že v tridesetih letih prejšnjega stoletja in tudi to je prispevalo k najzgodnejšemu delu ruskega vesoljskega programa.

Zemlja je en velik vprašaj

Raje v Vitanje kakor na neko strokovno debato v Cambridge je tistega dne pripotoval Nasin znanstvenik slovenskega rodu ter vodja odprav Voyager I in Voyager II Anton Mavretič. Voyagerja, ki že 35 let drvita skozi osončje proti medzvezdnemu prostoru in na krovu nosita pozdrave nezemljanom, sta se v četrtek tako kakor vsak dan javila v ameriško Pasadeno. Pozdrav je na Zemljo potoval 28 minut.

V prvih vrstah pred odrom so v temi sedeli veleposlaniki, predsednik republike, sedanji in dva nekdanja ministra za kulturo, tudi prejšnja Majda Širca. Prav ona je najbolj podprla avtorje zamisli ter zatem operativne in programske vodje projekta Dragana Živadinova, Miho Turšiča, Dunjo Zupančič in vitanjskega Srečka Fijavža.

V po meglicah in hostah dišeč vitanjski večer so se vrstili govori in pesem. Povezovalec je rekel, da Zemlja ni okrogla, ampak je velik vprašaj, in zaželel, da naj bo svetla noč in da naj bo predvsem mir. Govorniki so v ušesa polagali označbe o Ksevtu kot prostoru za kulturalizacijo vesolja, o večnem spomeniku Noordungu, minister je spomnil, da je Noordunga znova odkril umetnik, ne znanstvenik, Nasin znanstvenik je omenil načrte o vitanjskih simpozijih vesoljskih strok in kulture, predsednik je Vitanje postavil na zemljevid vesolja …

Eni k brizgancem, drugi za Živadinovom

Majda Širca je potem v družbi plesalke Mateje Rebolj – v Živadinovovem projektu Noordung bo naslednja, ki bo poletela v vesolje – Ksevt tudi uradno odprla. Množica v notranjost ni mogla. Prevelika je bila. Do takrat pod vesoljem združeni ruralno prebivalstvo, znanstveniki in kulturniki so se razdvojili. Eni so se vrnili k brizgancem v gostilni, drugi so jo mahnili za Draganom Živadinovom z nahrbtnikom kakor v kakšnem Štoparskem vodniku po galaksiji. Odšli so v trebuh betonske orbitalne postaje.

Sfera nad Zemljo, plato pred vesoljsko stavbo, ki jo bodo domačini uporabljali tako kot kulturni dom, ta je prej stal na njenem mestu, ter na več ravneh urejena notranjost Ksevta so se ločili. Notri, smo izvedeli pozneje, je švicarska skupina CodAct izvedla kibernetično zborovsko delo Pendelum Choir.

Kaj bo zdaj? Še najmanj dvomov je, da bo Vitanje postalo cilj mnogih popotnikov z vsega sveta in da bodo v bližnjih gostilnah začeli ponujati kaj več od malic in pic. Tudi krajevne proslave in zborovanja bodo v Ksevtu, zagotovo. Da je že in bo s programom, ki je zasnovan menda že za šest let vnaprej, Ksevt povezal znanost in umetnost, da se dokončno začenja doba vesoljske umetnosti, ki je bila doslej samo vesoljna, je tudi že jasno. Pa bo storjen še korak naprej, ki ga je morda doslej kdo že zaslutil, ne pa omenil, namreč, bo iz Vitanja človeštvo začelo iskati odgovore na vprašanja sodobne človeške družbe? Enako kakor se kvantni fiziki v iskanju odgovorov zatekajo k proučevanju staroindijskih filozofov in se sprašujejo, kako so lahko vedeli za relativnost in sočasnost bratskih delcev vesolja? Je znanost na prsi v Vitanju prižela umetnost zato, ker je njeno zadnje upanje, da bo odgovore sploh kdaj našla? Odgovore o skrivnostnem in lepem, ne o znanem in krutem.