Specialka v novi preobleki

Skoraj s strahom se na snežno belem nekdanjem Rogovem dirkalcu, zdaj pa z visokim sedežem, spoliranimi špicami, vpetimi v srebrni platišči, in nekaj rjavimi detajli na krmilu, vilicah in pedalih, poženem po ulici. Popolnoma se osredotočim na nekaj metrov nepromet­ne stranske ulice pred seboj in nenehno vrtenje pedalov.

Vse bolj priljubljena kolesa s fiksnim prenosom (fixed gear), ki jim onstran luže ljubkovalno pravijo »fixies«, so pravzaprav kolesa, ki so jih v zgodovini uporabljali večinoma za tekmovanja na velodromih. Zdaj jih kolesarji v svojih domačih delavnicah spet sestavljajo, stara obujajo k življenju in predelajo tako, da so uporabna tudi v mestu. Med njimi sta Ajda Fortuna in Marko Marovt, ki se v ljubljansko kavarno BiKoFe, priljubljeno stičišče ljubiteljev koles s fiksnim prenosom, na srečanje z mano pripeljeta vsak s svojim unikatno predelanim biciklom.

Ta najpreprostejša vrsta kolesa je sestavljena zgolj iz nekaj osnovnih delov, kar jo pravzaprav tudi dela tako zanimivo. Mehanizem je preprost. Zobnik, ki je pritrjen na zadnje kolo, povzroči vrtenje pedalov ob vsakršnem premikanju. »Okvir, platišči, zračnici, gonilka, krmilo in sedež so osnovni deli. Kolo s fiksnim prenosom se od drugih razlikuje v tem, da nima prestav in zavor, prav tako ni prostega teka, tako kot je običajno pri drugih mestnih kolesih. Kolesar nadzira hitrost s poganjanjem pedalov in tako se tudi ustavlja,« mi razloži študent strojništva, ki je svoja prva kolesa predeloval že v tretjem razredu osnovne šole. »Ko sem se prvič srečala z izrazom fixed gear, si nisem predstavljala, kakšen občutek je voziti takšno kolo. Zaradi zanimanja in radovednosti ter ljubezni do koles in ustvarjanja sem se odločila, da si ga sestavim sama,« mi pove Ajda, ki je svoj prvi primerek dokončala pred približno letom in pol. Podobni so bili Markovi začetki. »Vsi, ki vozimo ta kolesa, smo kolesarji že od otroških let. Nekaj prijateljev je pred letom in pol že imelo kolesa s fiksnim prenosom. Takrat sem šel na preizkusno vožnjo in bil navdušen. Ni minilo dolgo, ko sem se v svoji improvizirani delavnici sam lotil predelave,« razloži.

»Osnova kolesa je okvir. Vedno poskušava najti rabljeno, pa tudi druge dele iščeva vsepovsod. Kupujeva jih na bolšjih sejmih ali na domačih in tujih spletnih straneh z novo in rabljeno opremo. Iskanje traja včasih tudi več mesecev. Vsak detajl je pomemben,« razkrijeta sogovornika, ki kolesa po naročilu sestavljata tudi za druge ljubitelje te vrste adrenalina. Povesta mi, da se vsak dan naučita kaj novega o gibanju fixed gear. V tujini, zlasti v Aziji, so priljubljeni »fixieji« močnih pisanih barv, medtem ko se pri nas kolesarji odločajo za enobarvna kolesa minimalističnih detajlov. Marko, ki za osnovo uporablja stare italijanske specialke, jih je letos dokončal že pet, medtem ko je Ajda izdelala štiri: »Delo se lahko zavleče tudi na nekaj mesecev, vse je odvisno od hitrosti pošiljke sestavnih delov. V manj kot tednu dni pa ni izvedljivo. Vsak dodan, posebno izdelan element ali dodatek naredi kolo edinstveno, zato mora biti pazljivo izbran. Veliko ljudi se sicer odloči za nakup novega kolesa s fiksnim prenosom, narejenega v tovarni, ki pa se zagotovo razlikuje od takšnega, ki je skrbno sestavljeno in reciklirano v domači garaži.« Cene se gibljejo od 250 evrov navzgor. »Dosežejo lahko tudi 1000 evrov ali več, vse je odvisno od sestavnih delov. Za nekatere takšen nakup statusni simbol, a v našem društvu takega kolesarja ne poznava.«

Združeni v društvu Muslauf

Sprva so takšna dirkalna kolesa menda uporabljali kurirji v Ameriki, ki si niso mogli privoščiti dragih koles, zdaj pa se z njimi vozijo ljudje različnih poklicev in starosti po vsem svetu. S podobnimi so konec 19. stoletja v Združenih državah Amerike tekmovali na velodromih in ta šport se je uveljavil tudi v Evropi. S kolesi, ki dosežejo hitrost 45 kilometrov na uro ali več, so v tridesetih letih dvajsetega stoletja dirkali na znamenitem Tour de France. Zdaj veljajo za mestno prevozno sredstvo. »Uporab­ljamo jih za rekreacijo, za opravke po mestu, z njimi gremo na izlete ali na morje. Jaz sem se vozila vso zimo, nekajkrat tudi po snegu, toda sol ga je precej načela,« pove Ajda, ki kolo skrbno pazi. »Nekaj časa sem ga nosila v stanovanje, da mi ga ne bi ukrad­li, zdaj pa ga le še dobro zaklenem in pustim, da me počaka.« Iz potrebe po druženju ljubiteljev teh hitrih koles je zraslo društvo Muslauf. »Naša skupina se širi. Vse več je novih navdušencev in vse več je tudi koles. Pripravljamo druženja, enkrat na mesec skupaj kolesarimo, igramo kolesarski polo, udeležujemo se različnih delavnic in dejavnosti, ta konec tedna pa se odpravljamo na Mus tabor Kolpa,« z navdušenjem pripoveduje Marko.

»Leto in pol sem vozila kolo brez zavore, saj se mi je zdelo imenitno, da ga lahko nadzorujem zgolj z vrten­jem pedalov. Po neljubem dogodku na cesti pa sem se odločila, da si bom vseeno pritrdila zavoro, in zdaj se počutim malo bolj varno,« omeni študentka arhitekture in baleta. »Na takšnem kolesu mora biti kolesar izjemno zbran, ves čas spremljati promet, in če je le mogoče, predvidevati dogajanje na cesti. Med vožnjo gledamo naravnost in se ne oziramo naokoli, drugače bi se lahko hitro kam zaleteli,« doda Marko in izrazi želijo, da bi bile tudi kolesarske poti pri nas bolje urejene: »V zadnjih letih se je število kolesarjev močno povečalo, toda veliko jih še ne pozna bontona. Kolesarske steze so marsikje speljane po pločniku, kolesa pa so izjemno tiha in nimajo pritrjenega zvonca, zato jih veliko pešcev ne opazi. Zelo težko je predvideti, kdaj bo kateri od pešcev skočil na stezo, zato mi raje kolesarimo po cesti ali po poteh, kjer je pešcev manj.« Marko ob koncu pogovora še omeni, da ga na vseh njegovih kolesarskih poteh spremlja torba, v kateri ima shranjeno ključavnico, luč, nekaj orodja in pripomočke za krpanje zračnice.