Strategije preživetja: Varčni, optimistični in zadovoljni

Mlada družina z eno plačo pod tisoč evri še privarčuje, varčna upokojenka od 472 evrov pokojnine daruje v dobrodelne namene, študentka pa zna živeti od ostankov čezmerne porabe.

Objavljeno
08. december 2012 20.30
5.1.2012 Ljubljana, Slovenija. Motiv iz Ljubljane.FOTO: JURE ERZEN/Delo
Jana Zupančič, Nedelo
Jana Zupančič, Nedelo

Menda porabimo toliko, kolikor imamo, zato se tisti, ki imajo več, pogosto čudijo tistim, ki imajo manj, kako jim uspe preživeti. Pri mladi družini, upokojenki in študentki z nizkimi dohodki smo se pozanimali, kako razporejajo in porabljajo denar, da ne samo shajajo iz meseca v mesec, ampak celo nekaj prihranijo.

Ona 24 let, brezposelna, on 26 let, zaposlen v kuhinji, z minimalno plačo, ki pa s stimulacijami, nadurami in delom ob koncu tedna nanese od 850 do 950 evrov. Dva otroka – tri leta in pol ter leto in pol –, za katera prejemata 250 evrov otroškega dodatka, skupaj torej dobrih 1100 evrov na mesec. Živijo v tetinem stanovanju, finančne pomoči od staršev se ne moreta nadejati, ker prav tako nimajo. Pa jim vseeno kakšen mesec ostane 50, tudi 100 evrov in več prihranka.

»Od otroškega dodatka vzamem 70 evrov, ki jih, vsakemu otroku pol, nakazujem za štipendijo, od tega si plačam tudi gsm-naročnino, sicer pa ga poskušam ohraniti čim bolj nedotaknjenega, kot prihranek za večje investicije,« je povedala mlada mamica. Očka, ki je glavni za finance v družini, začne naštevati stroške, do evra natančno:

88 evrov za stanovanje v večstanovanjski stavbi, povprečno 50 za elektriko (obračunano po dejanski porabi), 50 za telekomunikacijskega ponudnika, 18 evrov za dnevni časopis – »to je moj hobi, moj luksuz«, je pripomnil –, 48 evrov za zdravstveno zavarovanje zase in ženo ter 40 evrov za življenjsko zavarovanje. »Plus 17 evrov za mesečno naročnino za mobitel ter 130 evrov obroka za posojilo za menjavo oken in vrat.« A to brez hrane in stroškov nujnih življenjskih potrebščin, ki za štiričlansko družino nanesejo »200, največ 250 evrov na mesec«, kar se zdi skoraj nepredstavljivo. »Pa ni,« smeje se odvrneta za svoja leta izredno resna in odgovorna starša, ki bi rada v kratkem imela še enega otroka.

Preračunano na cent natančno

»Kupujemo enkrat na mesec, na veliko, in to tam, kjer je najbolj ugodno. Spremljava reklame in se ravnava po njih, osnovo pa sva postavila že pred nekaj časa, ko sva po seznamu, kaj potrebujemo za mesec dni, nakupovala po posameznih trgovinah. Enkrat vse pri enem trgovcu, drugič vse pri drugem, nato sva cene izdelkov v posamezni trgovini vnesla v tabelo, razbrala, kje je kaj najcenejše, in podatke po potrebi osveževala,« je pojasnila 23-letnica.

Kupujejo v glavnem mleko, sokove, sadje in meso, sladkarij in igrač za otroke ne, razen ob rojstnih dnevih in praznikih – takrat družina nekaj več odšteje tudi za pivo in radlerje, čeprav so si z nakupom alkohola takrat, ko je v akciji, ustvarili zavidljivo zalogo, pri čemer mladi očka kar mimogrede natrese cene za pločevinko mehurčkaste pijače pri posameznih trgovcih.

»Od mesa nabavljamo zlasti piščanca, in to takrat, ko je v akciji – 2,60 evra za kilogram –, tudi govedino le, kadar je znižana. Cena purana ostaja v glavnem nespremenjena, okoli šest evrov za kilogram, tako da ga ne kupujemo prav pogosto, zato pa tolikokrat več mleto meso,« je povedala mamica ter na hitro naštela, spet do centa natančno, koliko stane dvokilogramski zavitek otroške hrane v kosmičih v eni in drugi trgovini, koliko otroška pašteta v redni ali akcijski prodaji, kje je ementalec skoraj za pol cenejši …

Čeprav pri njunih domačih ni denarja, lahko računajo vsaj na zelenjavo z vrta, tudi na kakšno domače meso sem ter tja, medtem ko hodijo po vreče krompirja – »tega pojemo ogromno, veliko raje kot testenine« – k bližnjemu kmetu, »kjer je napol zastonj«. »Veliko se nam pozna tudi to, da se ob koncih tedna pogosto povabimo k našim na kosilo: in tam res dobro jemo, od goveje juhe do okusnega mesa,« je zadovoljno omenil mladi očka, ki je ravno pred mesecem dni kupil rabljenega enoprostorca za slabih sedem tisoč evrov.

Premislek, kaj se splača

»Pogosto sedeva in se posvetujeva, kaj bi v bližnji prihodnosti potrebovali in kdaj. Ker nameravava imeti najmanj tri otroke, je bil nakup večjega avtomobila logična izbira. In sva se lotila varčevanja ter v dobrem letu in pol prihranila zanj. Za druge, manjše investicije pač potrebujeva manj, mesec, dva, tri.«

Pred nakupi vedno izračunata, kaj se jima bolj splača: ali prihraniti in plačati vse hkrati ali vzeti na obroke. »Otroško sobo sva kupila na obroke, ker ni bilo nobenih obresti, enako pri menjavi oken. Sicer pa se obročno plačevanje večinoma ne splača, ker vedno močno preplačaš prvotno ceno,« je opozoril sogovornik in začel naštevati, da za servis in registracijo vedno plača naenkrat, tako so kupili tudi gospodinjske aparate in otroški vzmetnici. »Nikakor nisva izbrala najcenejših – pri stvareh, za katere se ve, da jih bomo dolgo uporabljali, namreč ne 'šparava',« je pojasnila mamica.

Medsebojno obdarovanje so omejili na minimum. »Otroka seveda dobita darila, ko je čas za to, obdarujeva tudi svoje starše, a z darilom, ki ne preseže vrednosti 20 evrov. Za ta denar je že mogoče najti kaj kakovostnega, le nekaj več časa porabiš za iskanje,« je povedala mladenka, ki zadnje tri mesece daje po 15 evrov na mesec na stran, da se bo do božično-novoletnih praznikov nabralo za darila.

Podobno je s počitnicami. »To, da gremo vsako leto na morje, sva si zadala kot obveznost. Letos smo deset lepih dni v prvi polovici septembra, ko cene že padejo, preživeli v apartmaju na morju, za kar smo odšteli 170 evrov. Pozimi pa približno dvakrat odpeljeva otroke v enega od bazenov in takrat si ponavadi privoščimo tudi kosilo.« Kje, seveda dobro premislijo, in zdaj že vesta, kje se dobro in poceni je – to si privoščita tudi ob obletnici poroke in njunih rojstnih dnevih.

Brez nenujnega zapravljanja

»Za kosila, kavo in pijačo v kavarnah, cigarete, okrepčila v hribih se en dva tri zapravi cel kup denarja in zlasti na to opozarjava kolege, ki naju sprašujejo, kako lahko z eno samo plačo zvozimo skozi mesec.« Sama ne hodita na zabave ali v kavarne, niti v kino – »zdaj imava pač otroka in je treba skrbeti zanju, ne pa ga 'biksati' naokoli in za povrhu še brez potrebe trošiti,« je odločen 25-letnik –, so pa pogosto na izletih v hribih ali s kolesom, kamor si nesejo svojo hrano in pijačo, »otrokoma pa s sladoledom raje postrežem doma, saj za ceno dveh kepic dobim v trgovini najmanj liter sladoleda«.

Opremo in oblačila za otroke dobita rabljeno – od sorodnikov in prijateljev –, tako da stroškov, razen za kak par novih čevljev, nimata, zase si na vsake toliko časa kupita kak pulover ali trenirko. Prihranita tudi s tem, da se, oba ročno spretna, kakšnega projekta lotita sama: pleskanja sten, menjave dotrajane ograje, celo vgradno omaro sta izdelala sama – »tistih nekaj ivernih plošč naju res ni stalo veliko« –, tudi pnevmatike očka jeseni in spomladi menja sam, nekaj evrov mamici navržejo ročno izdelane čestitke.

Ne počutijo se prikrajšane

Varčujejo tudi pri energiji. Letnega stroška za kurilno olje sicer nimata, saj ga v zameno za plačilo dela stroškov za telekomunikacijskega operaterja plača teta in to je pravzaprav njuno edino »sponzorstvo«. »Poleg tega je poleti položnica za elektriko nižja vsaj za 15 evrov, in to v pol leta nanese skoraj sto evrov prihranka,« je omenil očka. »Žena pere ponoči in ob koncih tedna, takrat zaženemo tudi pečico za kakšen sladek priboljšek.«

Sta pa ugotovila, da se peka kruha doma ne splača, zato tega ne počnejo, vedno pa podrobno preverijo tudi stroške na položnicah. »Zaradi neupravičeno zaračunanih storitev sem že izterjal nekaj poravnav,« je dejal. »Štirje evri so štirje evri, vse se nekje pozna,« je še pristavil, čeprav sta se z ženo strinjala, da denar ni tisto, okoli katerega bi se v njihovi družini vse nenehno vrtelo, čeprav znajo vsak cent dvakrat obrniti.

»Za zdaj čisto lepo shajamo in nimamo občutka, da bi bili za karkoli prikrajšani. Če bi se izkazalo, da tako ne bo več šlo, bi se seveda poskušala zaposliti še jaz, a za zdaj najini izračuni kažejo, da je bolje, če sem doma. Ni stroškov za vrtec, ni stroškov za dodatni avto, ki bi ga zagotovo potrebovali, če bi oba hodila v službo.« Tudi stroške za gorivo imajo pod nadzorom. »Avto ima dizelski motor, poleg tega se mož, če le dopušča vreme, v službo pogosto odpelje kar s kolesom.«

Zdaj ju skrbi le, ali bo podjetju, v katerem je zaposlen, do prihodnjega meseca uspelo zbrati dovolj denarja za plače. »Tokrat je bila, za naprej ne vem. Za dva meseca rezerve imam, za kaj več ne, ne nameravam pa delati, če ne bodo plačevali. Raje povprašam kje drugje.« Glede prihodnosti tako mlada dva nista pretirano zaskrbljena, saj sta navajena na bolj skromno življenje, poleg tega »nimava dveh levih rok in se dela ne bojiva«.

Bolj zadovoljna kot v mladosti

Upokojenka, 78 let, lastno stanovanje, 472 evrov pokojnine, stroškov za približno 300 evrov.

Gospa živi sama v svojem stanovanju z nekaj manj kot 30 kvadratnimi metri površine. »S prihranki sem ga kupila v času Jazbinškovega zakona – zase in za sina, ki zdaj že dvajset let živi na svojem.« Od dobrih 470 evrov pokojnine gre 30 evrov za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, za položnice v povprečju 200 evrov (od 70 do 110 evrov za stroške stanovanja in ogrevanja, 20 za elektriko, 23 evrov za televizijo in telefon, slabih 13 evrov za RTV-naročnino, pet evrov za naročnino na časopis), »zdaj gre vse prek trajnika, razen enega stroška, in tega poravnavam v Tušu, kjer ne zaračunavajo provizije«.

Iz istega razloga tudi gotovino dviguje le na bankomatih svoje banke. Za druge življenjske stroške, večinoma za hrano, porabi od 100 do 150 evrov na mesec, na dva meseca še nekaj za frizerja, medtem ko jo barva kar prijateljica. A kakor pravi, živi zdaj precej bolje, kot je v mladosti, ki jo je v glavnem zaznamovalo garanje doma in za strojem v tekstilnem podjetju, in šele ko se je z otrokom preselila v lastno stanovanje, je končno zaživela svoje življenje, sama začela upravljati svoje finance, kar ji je, skromni, šlo kar dobro od rok. »Poleg tega smo se v tistih časih zgodaj upokojevali, tako da sem še nekaj let pospravljala stanovanja premožnejšim in le zaradi tistega dela imam danes nekaj prihrankov,« je pojasnila dobrodušna gospa.

Regres takoj v hranilnik

»Regres – o, hvala bogu, da smo ga vendarle dobili, sem se zelo bala! – gre v 'šparovček', iz katerega potem jemljem za rojstne dneve vnukov, sina in snahe, za miklavža in veliko noč ali ob večjih stroških, ki nastanejo zaradi prenove našega bloka.« Na pomoč ji občasno priskoči tudi sin. »Če bi morala sama plačati menjavo radiatorjev ali prenovo kopalnice, ne bi šlo, tako je prava sreča, ker imam nekje zadaj podporo.« Kakšen mesec ji uspe prihraniti tudi do sto evrov in tako potem zbere na primer za novo garderobno omaro, morda nov voziček za nakupovanje, par čevljev ali obleko, »čeprav za slednje skoraj ne zapravljam. Kak pulover kupim kar v navadni trgovini, zdaj že tako ali tako vsi prodajajo vse na enem mestu. Poleg tega sem stara in betežna, za koga se bom pa urejala,« se je pošalila.

Ne potrebuje veliko

Ob vprašanju, kaj si privošči v življenju, pomolči in razmišlja. »V toplice ne hodim, ker se mi, odkrito povedano, ne ljubi. Ali hoditi na upokojenske izlete. Si pa v trgovini sem ter tja privoščim kuhan pršut ali slanino … čeprav zaradi zdravja ne bi smela.« Nakupi zalogo za teden dni, v eni sami trgovini, za katero je preračunala, da so v njej izdelki, ki jih največ kupuje, najcenejši, vedno pa izbira izdelke trgovske znamke in tiste, ki so znižani. »Največji strošek je zagotovo meso, a svinjine ne kupujem, ampak največkrat piščanca, tudi purana v koščkih, da si pripravim kak golaž ali testenine, medtem ko krompirja pojem zelo malo. Ribe kupujem zamrznjene iz ponudbe trgovske znamke, prav tako kak liter soka in mleko z minimalno vsebnostjo maščobe. Je pa res, kar pravijo: da star človek potrebuje vedno manj. In zdaj res ne jem prav dosti, preprosto nimam apetita,« je povedala.

In s slabo vestjo priznala, da ni vzorna mama in babica, saj svojih najbližjih ne vabi na kosilo niti ne peče slaščic, »kar sem pogosto počela, ko je bil sin manjši. A to dvoje bi verjetno naneslo toliko stroškov, da si jih ne bi mogla privoščiti.« Včasih so s prijateljicami ob rojstnih dnevih hodile na kosilo ali na torto, zdaj tega ne počnejo več. In vsak evro se pozna, a tega stara gospa kaj hitro preusmeri v dobrodelne sklade. »Nekateri imajo še manj kot jaz, zato darujem za Karitas, Klic dobrote na Radiu Ognjišče, po zmožnostih plačam priložnostne položnice, ki jih dobim na dom ob nesrečah, kakršne so bile nedavne poplave.«

Brez televizije ne bi šlo

Zase trdi, da ima srečo. »Kar dobim, je dovolj zame in še za malenkost komu drugemu. Imam svoje stanovanje – če bi plačevala najemnino, ne vem, kako bi šlo. Še dobro, da smo v tistih časih, ko je bila inflacija gromozanska, denar pretapljali v marke in tako ohranjali njegovo vrednost, varčevali. Ne bojim se, da bi mi država še kar koli jemala – saj mi nimajo kaj vzeti!« Prizna, da je njena skromnost zagotovo del odgovora, da se uspešno prebija iz meseca v mesec. »A taka pač sem, ničesar ne pogrešam in sem nasploh zadovoljna z življenjem, ki ga živim.« Ima pa vseeno šibko točko: »Če bi se pokvaril televizor … dala bi ves denar, kar ga imam, da bi ga imela čim prej spet na voljo!«

Na ostankih kapitalizma

Absolventka sociologije, 26 let, v najemniškem stanovanju s še dvema sostanovalkama, denar je ali pa ga ni, a ga tudi takrat ne pogreša.

Morebiti večini ljudi, celo mladim, tak način življenja, blago rečeno alternativni, ne bi ustrezal, a zadnje, kar bi lahko trdili za našo sogovornico, je, da se ne znajde, ne obrne, da ni zadovoljna, saj počne vse, kar si želi, ne da bi imela štipendijo, redno študentsko delo ali premožne starše. Nanju ne more računati, hotel mama izkoristi le takrat, ko res ne gre drugače. Denar si nabira kot učiteljica joge, kot občasna zunanja sodelavka v vrtcu, kjer ob igri poučuje angleški jezik, loti pa se tudi projektnih del – z otroki, mladino, ustvarjanjem –, pri katerih največkrat dobi plačilo na roko. »V dobrih mesecih tako naberem tudi po 400 evrov ali več,« je povedala.

Za najemnino in stroške odšteje nekaj manj kot 300 evrov, hrano kupujejo s sostanovalkami skupaj. »Stroške za zalogo – testenine, riž in podobno – si razdelimo na tri dele, potem si še vsaka kupi kaj zase, seveda pa kupujemo tisto, kar je najcenejše.« V trenutkih pomanjkanja so posegle tudi po nelegalni metodi – stehtale pomaranče ali oreščke kot kakšno drugo, cenejše živilo.

Projektno delo – svoboda

Poletje je preživela z vsega 200 evri, a s tem potovala po Italiji, Hrvaški, Bolgariji, Srbiji, Franciji. »V glavnem sem štopala, spala zunaj v spalni vreči ali šotoru, na avtobusni postaji, enkrat celo na sprednjih sedežih tovornjaka. V Bolgariji sem se udeležila nekega festivala, v Franciji sem pet dni obirala grozdje in zaslužila 250 evrov – če me ne bi v Sloveniji čakale delovne obveznosti, poučevanje joge –, bi še podaljšala, ker to je pa res veliko denarja v kratkem času in še delo je bilo prijetno.«

Da bi si našla redno delo, je (za zdaj) niti ne zanima, saj ji ustrezajo občasni delovni projekti, med katerimi si lahko privošči krajša ali daljša potepanja po svetu, kjer si v lokalnih skupnostih pogosto najde delo – če že ne za denar, pa vsaj za hrano in prenočišče, tako da s seboj nima nikoli kakšnih večjih vsot. »Vedno se ne izide, in če mi zmanjka denarja, možnosti za zaslužek pa ni na vidiku, se vrnem domov in poprimem za delo, saj se vedno kaj najde,« pravi in mimogrede okrca ljudi, ki se, brezposelni, vdajo v usodo in čakajo, da jih bo iz bede potegnil kdo drug, še najraje država. »Če ne drugega, je veliko sezonskega dela, zlasti poleti, ko se obira sadje ali zelenjava, in to vse do oktobra. Nato ga zapraviš v deželah, kjer je življenje cenejše kot pri nas,« razmišlja študentka, ki je že več mesecev preživela v Aziji, zdaj pa načrtuje popotovanje po Južni Ameriki.

Iz druge roke, tudi iz smeti

»Počakala bom do konca in potem kupila enosmerno letalsko vozovnico v zadnjem trenutku, tako da ne bi smela stati več kot 300 evrov. Približno toliko nameravam vzeti tudi s sabo. Tam doli je namreč cel kup eko projektov, v katere se bom lahko vključila in 'zaslužila' za preživetje.« Za to sicer ne potrebuje veliko, saj si kupuje oblačila iz druge roke, veliko dobi tudi od prijateljev, z blagovno izmenjavo, v zapuščenih domovih … »Ne hodim v kavarne, v kino, ne kadim in ne pijem alkohola. Sem ter tja grem na kak koncert, pa še to ponavadi v klube, kjer pogosto pomagam pri organizaciji ali delovnih akcijah, tako da imam prost vstop.«

Tuje ji ni niti recikliranje hrane, kakor se lepše reče pobiranju kolikor toliko neoporečne hrane, ki jo zavržejo trgovci, pekarne in drugi prehranski obrati. »V Berlinu ali Barceloni se v manjših trgovinicah lahko dogovoriš, da ti živila s pretečenim rokom trajanja podarijo, tudi s peki je mogoče lepo sodelovati,« je omenilo dekle. »Kaj naj rečem? Kapitalizem, kakorkoli že gnil in izkoriščevalski sistem, znam obrniti sebi v prid, saj brez težav živim od njegovih ostankov, ostankov čezmerne porabe, ki jo ta sistem spodbuja. Hrana, oblačila, pohištvo, rabljeni avtomobili – vse to je na dosegu roke, če le malo pobrskaš za njimi. In seveda, če nisi preveč izbirčen.«