Avokado lahko vzgoji vsak. Ampak samo rastlino. Bananovec potrebuje že resnejši pristop. Tudi ananas bi utegnil doma zrasti v kar mogočno rastlino. Če bo plod obrodila vaša monstera, boste zvezda med sosedi. Na splošno pa velja: prave eksotične rastline boste kot domače ločnice težko pripravili do tega, da bodo rodile plodove, zaradi katerih jih pravzaprav sploh poznamo. Jim to uspe v Botaničnem vrtu v Ljubljani?
V tropskem rastlinjaku Botaničnega vrta v Ljubljani med nekaj manj kot štiristo vrstami in sortami rastlin, ki so se v treh letih, odkar stoji, že dodobra razrasle in umestile, najdemo tudi lepo vrsto takih, ki jih v njihovih domovinah gojijo predvsem zaradi neposredne kulinarične uporabnost: ananas, papajo, mango, liči, vaniljo, burmanski cimetovec, klinčkovec, poprovec, kakavovec, noni, marakujo, sladkorni trs ... Najmogočnejši, pravzaprav osrednji razstavni eksponat, je bananovec. Tudi letos bo trgatev: lep, ampak majhen šop banan že opozarja nase. Tudi ananas na drugi stran potke, ki se veje med zelenjem, je že nastavil lep plod. Nekje v goščavi pa se razvijajo tudi noniji, ki spada med trenutno najbolj modno »superhrano«.
V zadnjih letih doživljamo fascinanten naval na rastline iz oddaljenih krajev, ki jih tamkajšnja ljudstva poznajo kot dober dodatni vir hranljivih snovi: jagode goji in acai, prašek maca, surovi kakav ... kar s pridom uporabijo trgovci. Te rastline je namreč, razen jagod goji, pri nas nemogoče gojiti tako, da bi jih lahko »obirali«, saj gre večinoma za rastline vročega podnebnega pasu. Poleg stalne toplote, ki ne sme pasti pod 18 stopinj, potrebujejo tudi stalno vlažnost – v rastlinjaku je ves čas med 70- in 80-odstotna, pripoveduje Alenka Marinček iz Botaničnega vrta, ki je pred nekaj dnevi pripravila tudi delavnico za spoznavanje uporabnih tropskih rastlinskih vrst, ki so dom našle tudi v rastlinjaku na Ižanski cesti. Kljub temu pa ostane pristno botanično veselje ob tem, da sami vzgojimo rastlino – tudi če na njej ne bo plodov.
Tudi pri »profesionalcih« je uspeh mešan. Avokado, na primer, ki se je v rastlinjaku že razrasel na primerno velikost, da bi lahko rodil, je že nekajkrat oblikoval cvetove, a so po cvetenju odpadli. Sicer pa je to rastlina, ki jo s posebnim veseljem vzgajajo celo otroci, če le niso preveč nepotrpežljivi. Koščico s štirimi zobotrebci, vsakim na eni strani, pričvrstimo tako, da jo lahko položimo nad kozarec, da je na pol v vodi. Vzklije v nekaj tednih ali celo nekaj mesecih. Še manj zahtevno je, da jo damo kar v zemljo h kaki drugi eksotični lončnici, ki jo bomo tako ali tako zalivali in zanjo skrbeli enako kot za avokado. Na enak način je mogoče vzgajati tudi rastline iz koščice manga. To je treba posušiti, potem površino podrgnemo s smirkovim papirjem in nato za dva tedna namočimo v vodi, ki jo vsak dan zamenjamo. Mango posadimo v večji lonec, ki naj bo na kraju, kjer ni sončne pripeke.
Papaja in poper: sladko in ostro
Ena od rastlin, ki v rastlinjaku Botaničnega vrta rodijo, je papaja. A tudi ta ni brez muh. Alenka Marinček pripoveduje, da so sadike večkrat uspešno vzgojili iz pešk, vendar so rastlinice pogosto tudi propadle, kar je morda posledica občutljivosti pri presajanju. Papaja, ki jo sicer poznamo kot odličen eksotični sadež – predvsem če jo povsem zrelo jemo v tropskih krajih –, je posebna tudi zato, ker jo je mogoče uporabljati za mehčanje mesa. Protein iz rastline, imenovan papain, je v tem smislu tudi industrijsko pomembna surovina, to lastnost pa lahko izkoristimo tudi v domačem okolju: trdo meso natremo s peškami, ki so videti kot ogromen kaviar, ali z olupki. Papaja, razlaga Alenka Marinček, pa je v zadnjem času tudi predmet znanstvenega zanimanja zaradi sposobnosti rastline, da zamenja spol. V krajih, kjer jo najdemo v naravi, ljudje uživajo tudi mleta semena, ki imajo oster okus, včasih celo uporaben kot nadomestek popra.
Poprovec je ena od rastlin, na katere naletimo tudi v rastlinjaku, kjer se vije po tleh in jih dekorativno prekriva. Gre za ovijalko, ki v naravi zraste več metrov. Alenka Marinček pravi, da mnogo sorodnic popra, poprovk, najdemo v dnevnih sobah, kjer so se udomačile kot priljubljene sobne rastline. Marinčkova tudi pojasnjuje, da črni, beli in zeleni poper vsi izvirajo iz iste rastline, barva pa je povezana z zrelostjo in načinom predelave; rdeči ali rožnati poper pa raste na drevesu brazilski poprovec in je, čeprav podoben po okusu, kljub temu bolj priljubljen zaradi okrasnega videza v poprovih mešanicah. Je pa ustrezna zamenjava za pravi poper na primer v ribjih jedeh – ob priporočilu, da je treba omejiti porabo na recimo od 12 do 15 zrn v posamezni jedi.
Vanilja: cena za ročno opraševanje
Vanilja je še ena velika plezalka, ki potrebuje podobne razmere za rast kot orhideje, le da v veliko večjih razsežnostih, saj včasih preseže dolžino več metrov. Ljubitelji botaničnih izzivov jo navadno razmnožujejo z mladimi poganjki, pri vzgoji ploda, ki ga imenujemo vaniljev strok, pa je potrebna več kot le sreča. Domovina vanilje je Mehika in samo tam jo je bilo mogoče do 19. stoletja tudi dobiti, zdaj pa so glavni izvozniki Madagaskar in Sejšeli ter otok Reunion (po starem imenovan Île Bourbon), zato se vanilji v stroku reče burbonska. Ob ljubeči negi ni razloga, da vam vanilja ne bi rodila – če imate več metrov prostora, senco, ki jo potrebuje, in čas, da čakate na »enodnevni« cvet ter ga na roke oprašite. Prav to, da je treba vaniljo v krajih, kjer je zdaj raste največ, opraševati na roke, ker ni pravih naravnih opraševalcev, je poglavitni del razloga za visoko ceno, navaja več virov. Prav tako nekateri navajajo, pravi Marinčkova, da lahko pravilno skladiščen strok zdrži tudi več desetletij.
Za začetek: ananas in ingver
Kdor bi se rad v zimskem brezdelju poigraval z gojenjem tropskih uporabnih rastlin, pa lahko začne z ananasom. Ta se rad prime. Kupite najbolj zelen sadež, kar jih dobite, s še »čilim« zelenim delom; odrežite ga, počakajte, da se nekoliko osuši, ter posadite kar neposredno v namočeno šoto, pri čemer zasujete tudi spodnji del listov. Potem čez le še namestite vrečko, ki bo ohranjala vlago, in postavite na toplo, a ne vroče mesto. Toda tudi to je za potrpežljive, tiste, ki imajo nekaj meseca časa. Za nepotrpežljive pa: če boste korenino ingverja pustili v košari s sadjem, bo začela odganjati po nekaj dnevih. In že ste na dobri poti, da poskusite sami doma vzgojili rastlino z zavidanja vrednim seznamom nadlog, ki jih je sposobna blažiti ali zdraviti.
Tiskane izdaje
