Večerja v popolni temi: Slepi blestijo tam, kjer se nič ne vidi

Tipajoče po stopnicah, pod vodstvom do mize, previdno na stol, še bolj previdno, od zunan­jega roba mize proti sredini, da otipaš jedilni pribor, prtiček, krožnik. In bojazen, da ne bi prevrnil kozarca. Ki ga moraš z vrčem vode napolniti sam. Nato natakar predte spretno položi še neznano jed. Samozavest in prejšnja okret­nost izginjata v popolni temi. Slepi pa se v njej znajdejo kot ribe v vodi.

Povabljeni gosti so se mežikajoče, a vendarle z nasmeški vrnili iz popolnoma temne jedilnice. Še vedno pozitivno pretreseni, da so jim postregli na tako visoki ravni. Pred njimi so stali trije nasmejani in zelo samozavestni natakarji, popolnoma slepa Goran in Anja ter Tanja z delnim zaznavanjem svetlobe, in jih izzivali z vprašanji, ali vedo, kaj vse so jedli malo prej. Pečenka, riž … poznejši ogled jedilnice je pokazal, da ga je kar nekaj končalo na tleh …

Številni so priznali, da so bolj kot jedilni pribor uporabljali prste, tudi pri natakanju, saj so s prstom preverjali vodno gladino. Nekdo je celo povedal, da je jedel bolj po pasje, torej z glavo v krožniku, a prednost popolne teme je vsaj v tem, da nihče ne vidi, kakšne neumnosti počneš. Vodstvo Zavoda za slepo in slabovidno mladino (ZSSM), ki jih je povabilo v za zdaj še provizorično Restavracijo v popolni temi, jih je pomirilo, da dogajanja zagotovo niso snemali z infrardečimi kamerami … »Ampak postrežba je bila pa fenomenalna,« je prikimal eden od visokih gostov in vzbudil močan aplavz.

Cilj je prava restavracija

Na zavodu si želijo, da bi tako ostalo tudi v prihodnje, in to ne le v nadzorovanem, institucionaliziranem okolju, ampak da v sklopu ZSSM ali zunaj njega v prihodnosti odprejo samozadostno restavracijo, kjer bodo stregli slepi natakarji, ki sicer nimajo (veliko) priložnosti za zaposlitev. Z dogodkom, na katerega so med drugim povabili svoje podpornike – ideja za projekt je vzniknila v Leo klubu Vogrsko, z zagonskimi sredstvi pa jo je podprl Lions distrikt Slovenije 129 –, predstavnike ministrstva za delo, obrtne zbornice in ravnatelje srednjih šol za gostinstvo in turizem, so želeli njim in novinarjem pokazati, kako spretni so slepi natakarji, ki so se pri pouku naučili vseh tehnik, pomembnih za strežbo v temi.

»Cilj projekta je učni inkubator, ki bi se v prihodnosti preoblikoval v restavracijo, v kateri bi imeli možnost zaposlitve tudi drugi dijaki zavoda, ki se šolajo za administratorja, ekonomskega tehnika in v bodoče gospodinjskega pomočnika,« je pojasnila ravnateljica zavoda Katjuša Koprivnikar. Program za gospodinjskega pomočnika že pripravljajo za verifikacijo, tako da bi bil morda lahko v učnem programu že prihod­nje leto.

Nekaj novega in posebnega

Interesa za ta poklic je med slepimi in slabovidnimi menda dovolj, kar so potrdili tudi junaki četrtkovega večera. »Vsi trije to delamo res z veseljem, vsi trije, jaz pa zagotovo, si želimo delati z ljudmi. To so moje san­je že od nekaj in zdaj, ko se mi uresničujejo, kar težko dojemam. Zelo sem srečna. To so res neverjetne izkušnje in upam, da bomo lahko projekt nadaljevali,« je s solzami v očeh povedala Tanja. »Upamo, da to ne bo ugasnilo, saj smo se v tem res našli, in če ne bi tako čutili, tega zagotovo ne bi počeli,« je pristavila še Anja. Goran, bolj natakarski od natakarja, je bil (po moško) kratek: »Vsi trije to delamo s srcem.« In to tako močno, da bi dekleti, sicer študentki socialnega dela, takoj sprejeli delo, če bi restavracijo res odprli, izo­brazba gor ali dol.

Ampak to ne bi bila restavracija, v kateri bi ljudje, tako kot zdaj ponujajo nekatere, (v belem dnevu) jedli s prevezo na očeh. »Ne, pri nas bo vedno tema. Namen vsega skupaj je prav strežba slepih natakarjev v popolni temi, v kateri se ne da goljufati in v kateri je gost enakovreden oz. so slepi celo v prednosti. Oni nam­reč temo obvladajo, za goste pa je to nekaj novega. Tudi zato ne želimo pokazati prostora, v katerem je zdaj naš učni inkubator, s čimer poskušamo doseči, da ga gostje doživijo z drugimi čutili. Z izgubo vida namreč izgubimo 80 odstotkov informacij in jih moramo nadomestiti z drugimi čutili, posvetiti se moramo tistemu, ki je z nami, hrani, dogajanju okoli sebe. Veliko več je pogovora, tja ne nosimo telefonov ali svetlečih predmetov, saj nas ne sme nič zmotiti. Poleg tega v situaciji, ko nihče nikogar ne vidi, šele lahko dojamemo, zakaj slepi potrebujejo prilagojeno okolje, zakaj se včasih odzovejo, kakor se odzovejo, in se prepričamo, da so sposobni, a jim doslej nismo naklonili priložnosti, da bi se izkazali. Vsekakor pa naš namen ni, da bi bili ljudje zaradi tega pod stresom ali da bi v našo restavracijo hodili zato, ker se jim slepi smilijo. Cilj je predvsem doživeti nekaj posebnega, se ob tem zabavati in uživati dobro hrano,« je povedala ravnateljica ZSSM Ljubljana, upravičeno ponosna na trojico natakarjev.

Postregli že stotega gosta

Da jim bo šlo tako hitro tako dobro od rok, je presenetilo tudi njihovo učiteljico Damijano Dušak. »Z učenjem pravzaprav nismo imeli nobenih težav. Šele septembra smo se začeli pogovarjati o tem, prijavila se je tale trojica in smo začeli. Malo smo vadili tukaj, malo so vadili doma, sproti ugotavljali, kaj je treba popraviti, da bodo stvari tekle še bolj gladko.« Zdaj so postregli že krepko čez sto gostov, čast stotega je pripadla Binetu Volčiču, ki so ga natakarjem predstavili šele po koncu večerje in sprožili val navdušenja, pa tudi olajšanja, saj se je pokazalo, da so bile kaprice prej neznanega gosta tudi del igre, ne le profesionalna deformacija.

Predpriprava je nujna

Za strežbo se morajo slepi naučiti predvsem dobre orientacije, ustrez­ne drže telesa in stabilnosti, morajo znati komunicirati, biti sproščeni in imeti razvite vsakodnevne spretnosti, kot so pravilno nošenje krožnikov, kozarcev, nalivanje, a kot je povedala Dušakova, s tem ni bilo težav. »Še najteže je bilo zatemniti prostor, saj nimamo denarja, da bi si to lahko privoščili. Večino zagonskega kapitala smo porabili za (orientacijsko) posodje,« je povedala.

Tako imenovane podložne krož­nike, kot je pojasnila Anja, uporab­ljajo za orientacijo, kam morajo odložiti krožnik z jedjo. »Mize pripravimo že uro pred strežbo, da potem točno vemo, kje je kakšna stvar. Nato v jedilnico v temi pripeljemo goste, jih posedemo in jih sproti seznanjamo, kaj bo naša naslednja poteza. Seveda pa jim ne povemo, kaj je na krožniku. In ne, ponavadi ne mahajo z rokami,« je v smehu povedala Anja.

»Navodila jim damo že prej, opozorimo, naj ne tipajo na silo, da ne bodo pometli kozarcev z mize,« je dodala še Tanja, ki si že od svojega 13. leta ob koncih tedna sama kuha in je v kuhinji nasploh okretna. Zdaj jo od vsega najbolj skrbi, da bo goste varno pripeljala v jedilnico. »Trema je, na začetku vedno,« je svoje strahove opisala še Anja, »zlasti zaradi ugleda gostov. Ko so prišli predstavniki Lionsov, sem se kar tresla.« A doslej še ni bilo neljubih pripetljajev, vse so zvozili gladko, tudi gostje sami navsezadnje, saj ni bilo razbijanja, polivanja ali drugih večjih nerodnosti.

Možnosti veliko, izkupiček pičel

Strežba je le ena od idej v prizadevanju zavoda, da bi našli nove možnosti za zaposlovanje slepih v poklicih, »rezerviranih« za tiste, ki vidijo. »Možnosti so tudi v drugih poklicih, zlasti tistih, ki zahtevajo ročne spretnosti, saj so slepi in slabovidni res dobri v finomotoriki. Na tem področju razmišljamo o morebitni povezavi z obrtno zbornico,« je povedala učiteljica na ZSSM Ljubljana Tatjana Murn. »Sicer pa pri izobraževanju slepi in slabovidni nimajo kakšnih zavor; ne le računalništvo, zanima jih tudi jezikoslovje, tehnika, medicina, naravoslovje … Želja je ogromno, možnosti pa majhne, tako da imamo učitelji dokaj nehvaležno nalogo, ko moramo otroka usmerjati v razmišljanje, da cilj ni zgolj končati šolo, ampak tudi opravljati poklic. Vseeno so v populaciji invalidov slepi in slabovidni zelo visoko izobraženi, žal pa se nato ustavi.«

Nekaj državnih mehanizmov za zaposlovanje sicer obstaja, na voljo sta tudi poklicna rehabilitacija in prekvalifikacija določenih kadrov, a zanemarljiv delež, si pa na zavodu želijo, da bi še bolj kot zdaj zaživelo tudi socialno podjetništvo. Kot je povedala Murnova, se nekateri slepi znajdejo sami. »Eden od njih je zdaj odprl računovodski servis, imamo tudi humorista, tretji si kak evro zasluži z glasbo … Zdaj so za povrhu časi zelo neprijazni in so marsikatera vrata še bolj zaprta kot sicer. Veliko jih po končanem študiju neuspešno išče zaposlitev in nazadnje ostanejo doma. Kar je škoda, zlasti zaradi velike investicije v njihovo šolanje in usposabljanje, počutijo pa se nekoristne.«

Zdajšnje razmere in poziv k spremembam je nazorno povzela ena od gostij večerje v temi, ki je pred leti tudi sama oslepela. »Prosim vas, da tisti, ki imate škarje in platno v rokah, ne dopustite, da bomo slepi še naprej usmiljenja vredni. Imamo namreč stik, čutimo veliko bolje kot vi, gledamo, zlasti s srcem, žal pa sami ne moremo poleteti, če nam ne daste svojih kril. Res ne vidimo, smo pa vseeno spoštovanja vredni. Pozivam vas, dajte možnost za zaposlitev tem ljudem, oni bodo zagotovo najbolj hvaležna delovna sila.«