Zaljubljenca kot jadrnici, ne kot katamaran

Letošnja dobitnica nagrade Prešernovega sklada, igralka Vesna Pernarčič Žunić, velja za eno redkih vsestranskih igralk v slovenskem gledališkem prostoru. Svojo prvo profesionalno vlogo je odigrala v Gledališču ZATO na Ptuju, bila je Krčmarica v istoimenski komediji Petra Turrinija v režiji Sama Strelca. Takoj po akademiji je bila tri sezone zaposlena v Slovenskem stalnem gledališču Trst. Sodelovala je s Slovenskim ljudskim gledališčem Celje, Gledališčem Ptuj, ljubljansko SNG Dramo in Primorskim poletnim festivalom. Srečali sva se na njenem domu, nekaj dni pred kulturnim praznikom, v zgodnjih jutranjih urah, ko je iskala besedilo za vajo predstave. Vesna kar naprej izgublja ali na najbolj nenavadnih mestih pušča dramske tekste – to ne pomeni, da se jih pozneje ne nauči –, zato ji v gledališčih že vnaprej pripravijo več kopij. Z leti pa se je navadila, da ga po vaji pusti kar pri inšpicientu. Tam je na varnem.

Edith Piaf in Marlene Dietrich sta dve od umetnic, ki ste ju interpretirali. Kakšne ženske so vam bile vzor v otroštvu in med odraščanjem?

Nisem imela kakšnih posebnih vzorov. Moja mama je bila takrat središče mojega sveta. Zmeraj sva se dobro razumeli, vedno mi je bila na razpolago – odločila se je za takšno vrsto življenja, da je bila na razpolago svojim otrokom. Tudi danes mi veliko pomaga pri delu z otroki, varstvu, drugače poklica igralke ne bi mogla opravljati tako, kot ga. Še danes me muči, da nisem tako dobra mama, kot je bila ona – ker pač nisem na razpolago. Verjetno je bila ona ta močna ženska, ki me je navdihovala – tudi zaradi trdnih načel, ki se jih je vedno držala. K njej sem se zatekala, kadar sem bila v stiski, no, k očetu tudi, ali po nasvet, pomagala se mi je odločati, kadar nisem vedela, kako in kam. Morda sem odrasla pozneje kot vrstnice, ker sem jo vedno tako potrebovala ob sebi. Po drugi strani pa imam zelo močan vzor v očetu, v mnogih stvareh – ne nazadnje je on zakrivil projekt Piaf Edith Piaf, ki je bil prelomnica v moji karieri.

Po akademiji ste šli v službo v tržaško gledališče.

To je bil kar šok zame. Prvič sem šla od doma, pa še v drugo državo. Takrat sem odrasla.

Kako ste doživljali Trst?

Včasih, ko se pogovarjava z Barbaro Cerar, takrat sva delali skupaj in tudi živeli sva skupaj, pa še Malalan, povem, da je bilo to eno najlepših obdobij mojega življenja. Bila je to moja prva svoboda in prva samostojnost, prvi denar … Ni pa bilo drugih odgovornosti, otrok, družine. Bili smo mala komuna, lahko smo se zanesli drug na drugega. Nekako smo si podaljšali obdobje akademije. Na Trst imam zelo lepe spomine. Za vedno me je zaznamoval, tako kot Italija. Lahko rečem, da sem dobila nekakšno popotnico za življenje.

Kakšno?

Ne vem natančno. Verjetno to italijansko veselje do življenja, ki ga mi ne poznamo. Ko sem se vrnila v Ljubljano, se mi je sprva zdelo, kot da sem padla v nekakšen hektičen svet. Italijani si vzamejo čas, čas za kavo, čas za špežo (nakupe), čas za fitnes in masažice … V Italiji je popolnoma normalno, da si mora ženska vzeti toliko in toliko časa zase … Pa tudi odnos med moškimi in ženskami je pri Italijanih drugačen kot pri nas. Obstaja prijetno spoštovanje med njimi: moški izkazujejo spoštovanje do žensk, kar pri Slovencih redkeje doživimo. (smeh)

Kot da slovenski moški ne znajo koketirati, dvoriti …

Se strinjam. Italijani imajo izrazitejši občutek za uživanje v stvareh, najsi gre za hrano ali kar koli drugega … V Trstu je tudi morje. Včasih, ko sem imela kakšen težek dan, sem šla na Molo grande, čisto na konec pomola, in zrla v daljavo, čez morje, daleč stran. To me je ved­no napolnilo z mirom. Upanjem. Morje človeka pomiri. Je odprto in daje občutek, da je vse mogoče. Zato grem še zdaj velikokrat v Trst. Da se napolnim.

V kakšnem obdobju profesionalnega življenja ste zdaj?

Prihajam v fazo, ko lahko rečem, da imam samozavest. Čeprav sem bila na odru ved­no dovolj samozavestna. Pod njim malo manj. Nikoli nisem širila svojih mnenj. Vedno sem nam­reč mislila, in še danes je tako, da so mnenja o tem, kdo si o kom kaj misli, tako subjektivna, da jih je bolje zadržati zase. Zdaj pa sem prišla do točke, ko si kdaj celo upam povedati svoje mnenje. Pa še to zelo previdno. Razlika med nekoč in danes je tudi v tem, da zdaj vem, kdaj delam dobro in kdaj ne, vem, kdaj bi lahko bila boljša.

Zakaj vedno mislimo, da imate igralke samozavest, ki jo vidimo na odru, tudi v zasebnem življenju?

Mogoče zato, ker na odru ni strahu. Popolnoma moraš biti prepričan o tem, kar delaš, in predvsem veš, kak­šen bo konec. To ti daje neko samozavest, prezenco, karizmo, in ko prideš z odra, si ljudje ne predstavljajo, da si lahko popolnoma drug človek, ki ne pozna teksta vnaprej in se bori s strahovi, skrbmi in negotovostjo ravno tako kot vsi drugi.

Občinstvo vas ima zelo rado, to smo videli tudi ob pogovoru s Prešernovimi nagrajenci v Kranju osmega februarja – med pogovorom ste bili deležni kar nekaj spontanih aplavzov.

Ja, zelo lušten pogovor je bil, in ja, občutek imam, da me ima občinstvo rado. Zaradi tega tudi veliko lažje delam oziroma se podam na bojno polje odra. Ker vem, da so mi ljudje naklonjeni. Težko bi rekla, zakaj, ampak mogoče je to tudi moj smisel za humor in to, da se znam kdaj pohecati tudi sama iz sebe.

Kakšne igralke imate radi sami?

Rada imam »normalne« igralke, ki niso obremenjene s svojim imidžem in s svojo ambicijo, zaradi katere so sposobne potopiti vse okoli sebe in s tem seveda predstavo. Vse to je plod frustracij in se zelo vidi tudi na odru. Če pa je v sebi igralka mirna in zadovoljna, jo je prav užitek gledati na odru in še lepše z njo igrati.

Kaj vam pomeni nagrada Prešernovega sklada, ste drugače živeli te vloge, da ste jih naredili tako izvrstne in jih je stroka prepoznala kot izjemne?

Ja, nagrada vedno pomeni neko potrditev tvojega dela. Hkrati pa odgovornost do dela naprej. Moram reči, da sem prav počaščena, da sem bila sprejeta v elitno druščino tako izjemnih ustvarjalcev, in gotovo mi bo to dalo polet za nove zmage.

Kaj si iz gledališča vzamete zase? Kaj je tisto, kar vas najbolj prevzema?

Užitek, ko začutiš, da občinstvo diha zate. Da ti bodo sledili, ne glede na to, kaj boš naredil. V življenju človek nima tega privilegija. Na odru si lahko kdor koli, lahko padeš v afekt, lahko si dober, zloben, vse, kar si želiš. V življenju ni tako. Zato je zame igra malce tudi terapija (smeh) ...

S kakšnimi režiserji radi delate?

Trenutno ustvarjamo z Jernejem Lorencijem predstavo Mrt­vec pride po ljubico. Sama se ob njem počutim kot enakovredna sodelavka v procesu. Rada imam režiserje, ki poslušajo, a vseeno vodijo, ne da bi pri tem izkazovali pretirano avtoritarnost. Me sprejmejo takšno, kot sem. To mi veliko pomeni.

O čem navadno razmišljate na poteh LJ–KR–LJ?

Velikokrat razmišljam o zasebnih rečeh. Toda na poti v Kranj največkrat razmišljam o predstavi, ki jo bom šla odigrat, ponovim tekst ... Na poti v Ljubljano pa imam že polno glavo obveznosti za tisti dan; treba bo po otroke v šolo, pa na pošto, v trgovino ...

Katera skladba se vam v tem obdobju največkrat vrača na ustnice? In zakaj?

Uf, težko bi rekla, kaj se mi najbolj vrti v glavi. Zelo veliko je odvisno od tega, kateri projekt delam, saj je skoraj vedno zraven tudi glasba, tako da so to enkrat pesmi Marlene Dietrich, enkrat Piafove, spet drugič pesmi iz predstave Batman. Zdaj se mi po glavi motajo melodije narodnih pesmi, ki jih bomo poskušali vklopiti v predstavo Mrtvec pride po ljubico, in sicer z igranjem harmonike – in to prav vsi. Vsaka predstava je nov izziv.

Kako pa kaj moški?

Moški? Kaj naj rečem ... Rada jih imam. Rada imam to moško energijo, ki me nekako pomirja. Ob njih se počutim varno, pa naj bo to moj partner, sodelavec, brat ali oče. Je pa igralkam težko usklajevati družino in gledališče, tako da za moške ob njih ostane malo časa. Če to moški sprejme, je lahko zelo lepo. Sicer pa vedno pravim: odnos dveh, ki se ljubita, mora biti kot dve jadrnici, ki plujeta v isto smer, in ne kot katamaran.