Carlo Maria Martini – škof, ki si je upal

Ne zgodi se prav pogosto, da se pridejo od umrlega škofa poslovit velikanske trume ljudi, sploh če temu ne pripisujejo svetniških lastnosti ali mističnih doživetij. Milanskemu nadškofu, kardinalu Carlu Marii Martiniju, se je od prejšnje sobote do ponedeljka poklonilo dvesto tisoč ljudi. Več jih stolnica, kamor so položili njegove posmrtne ostanke in jih tretji dan tudi pokopali, ni mogla sprejeti.

Vsako uro so vanjo spustili po šest tisoč ljudi in toliko se jih je lahko tudi udeležilo pogrebne slovesnosti. Tisti, za katere je zmanjkalo prostora, so prenos spremljali na platnih na trgu pred stolnico. Martinijev naslednik na nadškofijskem sedežu Dionigi Tettamanz je kakih dvajset tisoč zbranih ljudi prosil, naj ne ploskajo, kot je sicer v Italiji običaj. Ko pa je sam spregovoril o pokojnem kardinalu z besedami Mi smo te imeli radi zaradi tvojega nasmeha, tvoje besede in tvojega pogleda, ki je videl daleč, ga je množica prekinila z dolgotrajnim ploskanjem. Milanska stolnica, kjer si je Martini želel biti pokopan, se je takojci spremenila v romarski raj. Ob njegovem grobu vsako uro prižgejo približno sedemsto sveč.

Liberalec in erudit

Od nekonvencionalnega nadškofa, umrl je v starosti 85 let, so se poslovili verni in neverni, preprosti ljudje in najvidnejši intelektualci, politiki, gospodarstveniki ... Med njimi ni bilo papeža Benedikta XVI., prebrali so njegovo sporočilo. Ugibanja, ali bo papež prišel na pogreb kardinala, ki je dobri dve desetletji vodil največjo italijansko škofijo in eno največjih in najpomembnejših v Evropi in ki je v zadnjih nekaj desetletjih pomembno zaznamoval katoliško cerkev, so se začela že v petek takoj po vesti o smrti. Martini je namreč imel drugačne poglede na cerkveni nauk in svet od papeža, kar je Janezu Pavlu II. in Benediktu XVI. v osebnih pogovorih večkrat povedal, z njimi pa je pogosto seznanjal tudi javnost.

Ta jezuit plemenitih potez in aristokratske drže – čeprav je raje od škrlata nosil črno obleko z belim kolarjem kot navadni duhovniki – je užival sloves liberalca, erudita, izvedenca za Sveto pismo, elokventneža ... Če leta 2005 za papeža ne bi izvolili Ratzingerja, ampak njega kot enega izmed redkih kardinalov, ki bi zmogli spremeniti in posodobiti katoliško cerkev, bi ta danes navznoter in navzven delovala drugače. A očitno za takšne spremembe še ni pripravljena.

Evtanaziran?

Carlo Maria Martini je desetletje trpel za parkinsonovo boleznijo, avgusta pa je bil telesno že tako šibek, da se je bistrih misli pripravil za odhod s tega sveta – za odklop z aparatur, ki so ga ohranjale pri trpečem življenju. Odločil se je za zavrnitev »terapevtske zagrizenosti«, kot je tudi papež Janez Pavel II. pred smrtjo odklonil, da bi ga ohranjali pri življenju z medicinskimi aparati. Zdaj so se razvnele nasprotujoče si razprave, ali gre v Martinijevem primeru za evtanazijo, ki jo cerkev zavrača; pojavljajo se namigovanja o hipokriziji, češ da cerkveni ljudje nekaj prepovedujejo, v posebnih primerih pa odobravajo ali celo počno. Martini, kakor tudi Wojtyla, ni nikoli zagovarjal evtanazije, ni pa obsojal ljudi, ki so se zanjo odločili. Ne Wojtyla ne Martini se nista odločila za evtanazijo, ampak za možnost, ki jo dopušča Katekizem katoliške cerkve (2278): »Prenehanje z dragimi, nevarnimi, izrednimi ali s pričakovanimi nesorazmernimi medicinskimi postopki more biti zakonito. To je odklonitev 'terapevtske zagrizenosti'. S tem odgovorni človek noče 'zadati' smrti; pač pa se sprejme dejstvo, da je ne more preprečiti. Odločitve mora napraviti pacient, če je za to pristojen in zmožen; če pa ne, tedaj tisti, ki imajo za to pravico po zakonu, vedno spoštujoč pacientovo razumno voljo in njegove zakonite koristi.«

Martinija medicina ni mogla več zdraviti, lahko je le podaljševala njegovo trpljenje in smrt je bila zanj odrešitev. To je potrdila tudi njegova nečakinja Giulia Facchini Martini, ko je opisovala njegovih zadnjih štiriindvajset ur. Bolezen, ki mu je najprej omejila gibanje, potem utišala njegov glas, oteževala požiranje in dihanje, pri čemer je bil njegov um nenehno povsem bister, je vodila k smrti z zadušitvijo. »Marca sva govorila o tem, jaz pa sem ti kot odvetnica, ki skrbi tudi za zaščito nemočnih, svetovala, da nedvoumno izpoveš svoje zahteve glede načina tvojega zdravljenja. Ko je bilo jasno, da je napočil tisti trenutek, si zahteval, naj te uspavajo. In zdravnica z bistrimi očmi, strokovnjakinja za potrebe umirajočih, ti je dala pomirjevalo,« je napisala nečakinja v Corriere della sera.

To ni bila evtanazija v pravem pomenu besede. Kardinal Martini je potem dihal še nekaj ur, ob njem pa so se izmenjevali njegovi bližnji, ki so ga pospremili do konca življenja. Tako kot si je želel.

Odmevna duhovna zapuščina

Prav tako je želel, da zadnji pogovor z njim, ki velja za njegovo duhovno zapuščino, objavijo po smrti. Z avstrijskim jezuitom Georgom Sporschillom sta se pogovarjala 8. avgusta v kraju Gallarate pri Vareseju, kjer je v jezuitskem domu za ostarele Aloisianum preživljal zadnja štiri leta. Martinijev glas je bil že tako slaboten, da ga je razumel samo njegov tajnik Damiano Modena. Ko je časopis Corriere dan po kardinalovi smrti objavil ta pogovor, so ga nemudoma povzeli in objavili vsi pomembni svetovni mediji. Martinijeva zapuščina je nekaj ur po njegovi smrti postala najbolj brani tekst na spletnih straneh BBC in Monda.

Večina časopisov je že v naslovu objavila njegovo izjavo, da je cerkev dvesto let za časom, »ker nas je bilo strah, namesto da bi bili pogumni«. V resnici je ta izjava stara že skoraj dve desetletji, Sunday Times je 26. aprila 1993 na naslovnici objavil veliko fotografijo Martinija in naslov: The Next Pope? Naslednji papež? Že tedaj je dejal: »Živimo v letu 1993, nekateri katoličani pa so miselno še v letu 1963, pa v letu 1940, nekateri pa celo v prejšnjem stoletju. Spopad teh različnih miselnosti je seveda neizogiben. Vsi ne morejo imeti prav. Nekateri so bliže evangeliju, drugi pa so od njega oddaljeni in to je resnična nevarnost.« V pogovoru je izrazil tudi upanje, da bo znala cerkev, ki misli zelo počasi, bolje izraziti svoj odnos do kontracepcije, ki napreduje zelo hitro. Naslednje leto pa je v pogovoru za Monde dejal, da »ljudje res ne morejo razumeti, zakaj naj bi bili kontracepcija in uporaba kondoma pri preprečevanju širjenja aidsa napad na človekovo dostojanstvo«. Rekel je, da je preprečevanje širjenja okužbe »manjše zlo« od uporabe kondomov, kar je papež izjavil šele leta 2010 v knjigi pogovorov z novinarjem Petrom Seewaldom Luč sveta. A še vedno ni jasno, ali ta izjava sodi v uradno doktrino.

Prenova cerkvenega nauka in prakse

Ni presenetljivo, da je bil prav Carlo Martini tisti kardinal, ki se je loteval najbolj zagatnih vprašanj sodobnega sveta. Ni se ustrašil domala filozofskih razprav z znanstveniki o temah, ki se jim visoki cerkveni dostojanstveniki tako radi izogibajo: o umetni oploditvi, uporabi človeških zarodkov v znanstvenih raziskavah, kontracepciji, evtanaziji, o tem, kdaj se začne človeško življenje ... Celibat ni bil zanj tabujska tema, prav tako ne spolnost, splav in homoseksualnost. Martini je vrh cerkve pozival k prenovi nauka in prakse in priznanju napak, predvsem glede pedofilije in korupcije. Morali bi se vprašati, ali ljudje sploh še poslušajo cerkvene nasvete o spolnosti, je dejal. O družini pa: »Od tega, kakšen bo naš odnos do tako imenovanih razširjenih družin, bo odvisen prihodnji odnos mladih do cerkve. Zakaj ženske s tremi otroki, ki jo zapusti mož, ona pa se potem zveže z drugim moškim, ki ji pomaga vzgajati otroke, jo ima rad in s katerim najde skladnost, kakršne s prvim možem ni imela, cerkev ne želi sprejeti in kakšen bo potem odnos teh otrok do cerkve?« V nasprotju z uradnim stališčem cerkve je tudi menil, da bi ena oseba morala imeti pravico posvojiti otroka, kot jo ima zakonski par. V zadnjem pogovoru je dejal, da je »naša kultura ostarela, naše cerkve so velike in prazne, cerkvena birokracija raste, naši verski obredi in oblačila, ki jih nosimo, so pompozni«.

O splavu je menil, da je njegova legalizacija »pozitivna«, ker izključuje ilegalni splav. Vsaditev zamrznjenega oplojenega jajčeca, četudi neporočeni ženski, je zanj manjše zlo kot njegovo uničenje.

Učil se je od neverujočih

Martini je bil človek, ki je v resnici gradil most med verujočimi in neverujočimi. Znamenita je njegova Katedra neverujočih. To so bila srečanja, na katerih so vrsto let izmenjevali mnenja cerkveni ljudje in neverujoči. Pa ne zato, da bi se spreobračali, ampak zaradi pomembnosti dialoga, spoznavanja in spoštovanja različnosti, Martini pa je tudi priznal, kako veliko se je od neverujočih naučil in koliko so mu dale kritične knjige o krščanstvu. O teh srečanjih je dejal: »Sam predvsem govorim tistim, ki ne verujejo, vendar razmišljajo, tistim, ki imajo močan občutek odgovornosti, zavest o vrednotah; od njih sem se zares veliko naučil. Gre za nadaljevanje dialoga, da bi prepoznali globoke želje človeškega srca ter tako pomagali vsakemu človeku najti lastno polno resnico.«

Sedem let se je enkrat na mesec srečeval z mladimi v milanski stolnici, ki so jo napolnjevali do zadnjega kotička. Prebirali so Sveto pismo in očitno jim je imel kardinal kaj povedati, da so tako zavzeto prihajali.

Avtoriteta je bil tudi za pripadnike Rdečih brigad, ki so se leta 1984 obrnili nanj s prošnjo, naj posreduje med njimi in državo. Ko so se odločili, da prenehajo z atentati in oboroženim bojem, so ti skrajni levičarji svoje orožje odložili prav v milanski nadškofiji.

Prepovedi nimajo smisla

Martini ni bil samo velik intelektualec, odlikoval se je tudi v pastorali in srčnosti ter se srečeval z vsemi, ki so želeli – z reveži, begunci, brezdomci, zaporniki. Ni potreboval posrednikov. V nasprotju z velikim delom cerkvenih voditeljev je ravnal po smernicah drugega vatikanskega koncila – umrl je ob 50. obletnici njegovega začetka – in se v skladu s tem zavzemal za dialog z drugimi verstvi in zanj tudi veliko naredil v praksi. Posebni so bili tudi njegovi nagovori mestu Milano in njegova pastirska pisma. Martinijeva stališča niso imela podpore v uradnem Vatikanu, vendar so ga dostojanstveniki cenili in se z njim niso spuščali v polemike. Napredna struja pa je skupaj z njim sanjala o sklicu tretjega vatikanskega koncila, na katerem bi poleg že omenjenih posodobili še druga cerkvena stališča. Dialoško je upravljal tudi nadškofijo, njegovo zadnjo knjigo – napisal jih je več kot štirideset – z naslovom Škof bi lahko prebrali vsi tisti, ki danes govorijo o novi evangelizaciji. V njej pravi, da škof ne more voditi zaupanih mu ljudi z množico uredb in predpisov, s prepovedmi in negativnimi sodbami. S predstavljanjem razlogov za spoštovanje evangelija je mogoče doseči več kot z doslednim spoštovanjem pravil. V cerkvenih prepovedih nasploh ni videl nobenega smisla, češ da je naloga cerkve oblikovanje vesti in pomagati ljudem, da bodo razlikovali med dobrim in zlim.

Do letošnjega junija je vsak teden pisal pisma kolumne za Corriere della sera, v katerih je odgovarjal bralcem, odmevna so bila njegova dopisovanja z neverujočim Umbertom Ecom v italijanskem časopisu Liberal o etiki z naslovom Kaj veruje nekdo, ki ne veruje in so potem izšla v knjigi. V enem od pisem je Martini dejal, da bi bilo treba temeljito razmisliti o pravilu »obvezne vzdržnosti« duhovnikov, da bi v prihodnje preprečili spolne zlorabe.

Vera in dvom

Njegova vera je bila trdna, vendar je priznal, da dvomi niso nobena redkost. »Vsi iščemo smisel življenja, verujoči in neverujoči. Meni vera gotovo pomaga, vendar ne odpravlja dvoma, ki pogosto vznemirja mojo vero. Ta je res dar, vendar je treba to vero vsak dan utrditi, jo znova osvojiti. Dvomi so del nas,« je povedal Martini decembra lani, ko je bolezen že tako napredovala, da je komaj govoril.

Vloga kristjanov, še posebej pa škofov kot naslednikov apostolov, je, da s svojo vero pomagajo drugim. Vendar ta vera zanj ni pomenila le gorečih molitev, temveč je bila v prvi vrsti orodje, ki oplaja dušo, čustva in misli.

Izvedenec za Novo zavezo

Carlo Maria Martini se je rodil v Torinu, obiskoval je jezuitski licej in v jezuitski red vstopil pri sedemnajstih, kar je bilo takrat dokaj običajno. Pri petindvajsetih je bil posvečen v duhovnika. Najprej je doktoriral iz teologije in potem iz bibličnih ved, postal rektor Biblijskega inštituta in zatem papeške univerze Gregoriana v Rimu. Janez Pavel II. ga je leta 1979 imenoval za milanskega nadškofa, kar je bil do upokojitve leta 2002, leta 1983 ga je povzdignil v kardinala. Jezuiti le redko postanejo škofi, kajti ustanovitelj reda Ignacij Lojolski temu ni bil naklonjen.

Po upokojitvi je večino časa preživel v Jeruzalemu, kjer je preučeval Novo zavezo, ki ga je intelektualno vznemirjala vse življenje. Od tam se je leta 2008 vrnil v Italijo zaradi zdravljenja. Carlo Martini je bil med drugim tudi prvovrstni biblicist, strokovnjak za Novo zavezo in eden izmed slovite peterke, ki je uredila Nestle-Alandovo tekstnokritično izdajo grškega izvirnega besedila Nove zaveze.

Kandidat za papeža

Zdaj se spet veliko govori, kot se je po izvolitvi Ratzingerja za papeža, o tem, da je Martini veljal za enega njegovih glavnih protikandidatov. Tedaj naj bi kardinale prepričeval, naj ne glasujejo zanj, ker da je bolan, saj je že imel parkinsonovo bolezen. Vprašanje je, ali je to res, kajti v izpovedi neimenovanega kardinala, ki je prekršil zavezo molčečnosti v konklavu, oktobra 2005 pa jo je v reviji Limes objavil vatikanist Lucio Brunelli, je zadeva najbolj natančno opisana in verjetno tudi najbolj verjetna.

Neimenovani kardinal je prekršil vatikanska pravila in izdal skrivne podrobnosti konklava, v katerem je zbor kardinalov za novega papeža izbral kardinala Josepha Ratzingerja. V svojih dnevniških zapisih je med drugim izdal, da je bil glavni Ratzingerjev tekmec za mesto papeža argentinski kardinal Jorge Maria Bergoglio. Največji tekmec sedanjega papeža Benedikta XVI. torej ni bil milanski kardinal Carlo Maria Martini, temveč Bergoglio, prav tako jezuit. Kardinal Ratzinger je sicer zmagal v četrtem krogu glasovanja. Nadškof Buenos Airesa Bergoglio bi bil v primeru izvolitve prvi papež z območja Latinske Amerike v dvatisočletni zgodovini rimskokatoliške cerkve. Vendar naj bi sam namigoval, da ne želi postati papež, s tem pa je vzel pogum svojim privržencem, ki niso mogli najti drugega kandidata. Poleg tega je bilo tedaj že znano, da je Martini bolan, sam pa je vselej trdil, da se ne prepozna v podobi, ki so jo o njem v javnosti ustvarili mediji. Šlo je torej za nekakšen martinizem brez Martinija.

Carlo Maria Martini ni bil kritikaster, bil je konstruktivni kritik, ki si je veliko upal. »Škof si mora vedno upati,« so bile njegove besede. Bil je eden zadnjih vplivnih mož pokoncilskega obdobja, ki se z njegovo smrtjo nekako izteka. Kakšne sledi bo pustila njegova zapuščina, pa je odvisno od tistih, ki bodo v prihodnje krmarili cerkev.