Tiskane izdaje
Nekdanja šefica urada vlade za verske skupnosti se je pogajala z delegacijo klerikov, med drugim o prispevku za otroško varstvo. Mi pa tega prispevka že ne bomo plačevali, so rekli možje v črnem, saj se ve, da nimamo otrok. Drobcena in inteligentna ženska jih je srdito pogledala: Vi boste trdili, da nimate otrok?! Pogajalska delegacija je kar obmolknila.
To, da imajo tudi duhovniki otroke, nas seveda čisto nič ne moti, nasprotno, želimo jim srečno očetovstvo. Saj navsezadnje pridigajo, da bomo Slovenci izumrli, če po dvoriščih ne bo otroškega smeha in igre; torej naj ne pridigajo preveč, naj tudi sami kaj storijo. Toda najhujši greh je, če v imenu celibata otroka, ki si ga »naredil«, zanikaš in morebiti celo lažeš. Bog si verjetno ni tako predstavljal etike duhovščine, ki naj bi ga, kot sama pravi, zastopala v tuzemskosti. Iz nebes ni na Zemljo priromal še noben certifikat za opravljanje duhovniškega poklica. Bog se bo nekega dne razsrdil in vse farje s papežem na čelu tožil zaradi zlorabe njegove blagovne znamke.
Obljubljamo, da ne bomo moralizirali, ker se to v zvezi s katoliško cerkvijo ne splača. Ni je institucije na svetu, ki bi generirala toliko škandalov, niti Wall Street niti vsa svetovna politika, v kateri ima kajpak tudi Vatikan svoje lovke in ovijalke. Te dni je v to bogato bero z »majhnim korakom za človeka, toda velikim skokom za človeštvo« prispeval kamenček tudi naš ljubi kardinal Franc Rode: od nekod z Bližnjega vzhoda se je oglasil Peter S., ki hoče dokazati, da je Rode njegov biološki oče, zato naj ta to s testom DNK potrdi ali ovrže. Kardinala posredno marsikaj obremenjuje, vendar se v preizkušenem slogu farške hinavščine izmotava in povzdiguje glas.
Pričakovano, drugače niti ne bi moglo biti, vendar je zabavno nekaj drugega: kardinal pravi, da sta se z materjo Petra S. v mladosti razšla kot Črtomir in Bogomila v Prešernovem Krstu pri Savici – odpovedala sta se zemeljski ljubezni iz višjih razlogov. Lepa primerjava, a netočna: Črtomirja in Bogomilo so ločili s krvavim pokristjanjevanjem in Bogomila se domov k očetu ne vrne z otrokom. Po Rodetovi odpovedi zemeljske ljubezni iz višjih razlogov nekako, začuda, ostane otrok. Še nekaj: pred spreobrnitvijo je bila v službi boginje Žive, skrbela je za njeno svetišče na Blejskem otoku. Vemo, v čigavi lasti je zdaj po zaslugi raznih idiotes (po grško zasebnikov iz nižjih slojev) ta otok Žive.
Ker je kardinal poln sebe in se primerja kar s Prešernovim epskim junakom, se bo treba vsaj malce posmehniti: Črtomir je klasičen junak, za ideale in vero je pripravljen izgubiti življenje; Rode pa je pot v Vatikan, pravzaprav posmehujoč se Sloveniji, pojasnil s tem, da je svojo nalogo na fronti opravil in se seli v generalštab. No, »generalštab« se ga je kmalu otresel in zdaj Franc spet tepta domačo zemljo, kajpak ne v meniških opankah, ampak v najbolj luksuznih avtomobilih. In še nekaj: Črtomir je prikazan kot občutljiva oseba, saj zaradi izgube vojnih tovarišev in bitke razmišlja o samomoru, vendar ga od tega odvrne misel na Bogomilo. Smisel mu daje ljubezen, vendar se zaradi ljubezni do Bogomile tej ljubezni odpove. Je tu sploh kaj primerljivega s kardinalom?
Rekli smo, da ne bomo moralizirali, ampak kak zanesljiv podatek gotovo ni odveč. Avstrijska komisija je do 2. aprila letos dobila 1129 prijav o spolnih zlorabah duhovnikov. Dobro, ve se, da svojih otrok ni pametno zaupati župnikom; dobro, znano je, da (zlasti v katoliških krogih) pedofilija cveti, toda to, žal, ni naša današnja tema. Tema so otroci duhovnikov, ki se jih na Šentflorjanskem zataji ali kakorkoli umakne iz javnega življenja, ker po vatikanskih moralnih normah ni pomemben otrok, temveč »moralna integriteta« dotičnega farškega storilca. Vseh otrok duhovščine se kajpak ne bo dalo prešteti, zlasti ne na Šentflorjanskem, kjer v vsaki vasi vedo, kaj je mlad duhovnik počel z deklinami, a se o tem kvečjemu šušlja. Na vasi ni ravno pametno govoriti na glas.
Vse to govori, da duhovščina živi med nami v nekem posebno mehkem gnezdecu, ki ji ga pomaga postiljati država, ker fanta, ki se je bil »spozabil« nad kako vaško deklino, obravnava povsem drugače kot klerika. Ni res, da smo si vsi državljani enaki, tisti v črnih talarjih so bolj enaki. S tem so naredili konec v Franciji, ko je duhovščina pred revolucijo štela kakšnih 120.000 oseb in je kot prvi stan uživala posebne pravice, politične in pravne, kot tudi davčne narave. Redovi (20.000 do 25.000 menihov in približno 40.000 nun) so nenehno nravno propadali, bilo je skoraj tisoč samostanov. Med njimi so našli številne rove in ostanke otroških trupelc. Kje si, Jože Dežman? Škofje so seveda zmeraj prezrli to bruno v svojem očesu, čeprav so se menda zgražali nad razpuščenostjo in razuzdanostjo.
No, z revolucijo je posvetna državna ureditev postala tudi okvir za novo cerkveno ureditev; francoska cerkev je postala narodna cerkev. Po odloku 23. februarja 1790 so morali duhovniki s prižnice objavljati odloke narodne skupščine! Dobra zamisel za naše skrivenčene razmere, ko se gre RKC s prižnic neko svojo pedagogiko, varstvo družine in kajpak predvsem politiko.
»Zgodba Rode« je nadvse poučna. Najprej z vidika, ki bi ga imenitno osvetlila Uta Ranke Heinemann, vrhunska profesorica katoliške teologije v Essnu, ki pa je zaradi svojih nazorov kmalu izgubila stolico (Nova zaveza in stara cerkvena zgodovina). Uta bi znala kaj več povedati o celibatu in posledično zanikanju otrok, začenši z Adamom in Evo; Eva je utrgala jabolko in s tem so postale grešnice vse ženske na svetu, kar je seveda planetarni nesmisel; Adami pa naj bi se izogibali slehernemu poželenju in sli, spolni odnos naj bi bil dovoljen izključno z namenom zaploditve otroka. Občevanje iz užitka je greh že od papeža Inocenca XI. O tem, če vas bo zanimalo, več kdaj drugič.
Zakaj so ženskam nekdanji cerkveni »dostojanstveniki« prepovedali, da bi bile to, kar so, temveč smejo biti samo replike brezmadežne Marije, in zakaj kastracija duhovščine s celibatom – to verjetno še Bogu ni jasno. Poleg tega v cerkvah od vernih žena in zvestih mož pričakujejo čim več otročičkov, kar je vse skupaj nerešljiva enačba tudi za najbolj talentiranega programerja.
No, kardinal Rode in Peter S. sta nas vzdražila tudi in predvsem glede nečesa drugega: Se je treba sramovati celo mladostniške ljubezni? Če v RKC razmišljajo tako, bo najbolje žrtvovati denar za obsežen vesoljski program in se jih vseh skupaj znebiti na Mars. Luna je za varnost svobodomiselnih, ki bi morda ostali tu, preblizu. Namreč: če nekdo zapusti dekle (in otroka?) zaradi svojih »višjih ciljev«, morda res ne sodi na planet, ki ga mukotrpno upravlja človeštvo, spopadajoč se z Rodeti vseh ver. Prihodnost ni France, ampak za nas še vedno zagonetni Peter S. s svojimi, upam, bolj srečnimi potomci. Hvala dragemu Francetu (Prešernu), da nas je na vse to že davno opozoril, toda, kot vidite, so njegovo svetovljanstvo farji, škrici in tercijalke uspešno izničili.
