Tiskane izdaje
Gledališki letaki prekrijejo vsak kotiček, tako kot poulični sprevodi igralskih skupin, ki s kostumi, petjem in plesom snubijo gledalce, določajo tempo premikanja po mestu. Med temi je izginila tudi morebitna predolimpijska mrzlica, za omizji kavarn in restavracij so prevladali pogovori o videnem in izmenjavanje informacij, kaj še je vredno videti; pa pregledovanje časopisov, ki (tudi vsi francoski osrednji) festivalu namenjajo pomembno mesto.
V Avignonu vlada vtis, da je gledališče edina stvar, ki lahko pritegne pozornost oziroma prav evforično zanimanje ljudi, ki pod vročim provansalskim soncem slavijo lepoto življenja, druženja, naključnih srečanj in gledališke umetnosti. Povsod se vijejo dolge vrste gledalcev, ki čakajo na predstavo ali srečno naključje, ki jim bo namenilo vstopnico za že razprodani dogodek. Za najbolj razvpite čakajo cele ure; množice pa stojijo tudi pred vhodi na off prizorišča. Zdaj, ko je festival že končan, je znan podatek, da so za uradni program prodali 93 odstotkov vseh razpoložljivih vstopnic (ob tem mora vsakega organizatorja prireditev spreleteti srh), pri čemer so bili najbolj slavni režiserji – Marthaler, Ostermeier, McBurney, Castellucci – razprodani že mesec vnaprej. Kot priča lahko poročam, da je bilo razprodano tudi marsikaj iz offa – gledališče je v Avignonu v vsakem primeru in.
Jean Vilar, čigar stoto obletnico rojstva so slavili letos, je z ustanovitvijo festivala pred 66 leti zasnoval vizionarski projekt, ki je v vsakem pogledu uspešen: skupaj z umetnikom in mislecem v vlogi vladnega uslužbenca, André jem Malrauxom (pozneje prvim francoskim ministrom za kulturo), sta izoblikovala strategijo decentralizacije, postavitev kulturnih središč po vsej državi in dostopnost kulture za vse sloje prebivalstva. Festival d'Avignon je emblem te politike, ki v svojih najboljših trenutkih še vedno dosega Vilaro v gledališki ideal: elitno umetnost, ki je namenjena vsem. Obenem pa je – ob izdatni podpori države seveda – tudi ekonomsko uspešen: festival, ki vsako leto pritegne množice gledaliških profesionalcev, ljubiteljev in turistov z vsega sveta, predstavlja osrednjo postavko gospodarstva celotne Provanse.
Kriza in recesija – osrednji temi
R ecesija in kriza pa sta bili osrednji temi uprizoritev na festivalu, ki je sicer oblikovan kot paleta estetsko in tematsko raznovrstnega gledališča. Že dolgo se v Avignonu ni zgodilo, da bi bila kakšna problematika tako zelo izpostavljena. Že dolgo osrednjega tona ni zaznamovala tako ostra kritičnost do aktualne politike oziroma do podrejenosti politike vladavini kapitala. Kriza v številnih vidikih – finančna, ekološka, demografska – je bila osrednje vprašanje niza predstav, oblikovanih z različnimi postopki: od preinterpretacije klasičnih del prek postdramskega do dokumentarnega gledališča, tako ali drugače skoraj vedno z neposrednim nagovorom gledalcev.
Videti je, da se najpomembnejši gledališki ustvarjalci ta čas ukvarjajo z iskanjem novega političnega gledališča: ne gre samo za to, da bi izrazili kritični odnos do sveta, iščejo predvsem način, kako bi bes nad logiko kopičenja kapitala, bes nad politiko, ki nam vztrajno dopoveduje, kako moramo potrpeti, da nas bo rešilo tisto, kar nas je že pogubilo, potisnili do angažmaja, ki bo zmogel porušiti zdajšnji okvir trpnega sprejemanja stvari. Morebitna kriza reprezentacije, kriza gledališča in njegove sposobnosti, da nagovarja občinstvo, je v Avignonu pri tem izginila s programa. Pa čeprav je treba priznati, da niso bile vse uprizoritve umetniško prepričljive ali uspešne.
Bruno Meyssat, ki je z raziskovalnim gledališčem samohodec v francoskem prostoru, je pokazal uprizoritev z naslovom 15%. Številka predstavlja odstotek pričakovanega donosa na vložek, ki ga praviloma obljubljajo finančne institucije, oziroma zahtevo vlagateljev, ki je pokopala mnoge gospodarske organizacije … Predstavo bomo zlahka pozabili, problem magične meje, o kateri govori, pa ostaja. Katie Mitchell, zadnja leta zelo slavljena angleška režiserka, je bila v Avignonu z dvema uprizoritvama , Saturnovi prstani po W. G. Sebaldu (gostovanje iz Kölna) in Deset milijard (premiera), v kateri se sprašuje, kaj se bo zgodilo, ko bo število prebivalcev na Zemlji doseglo to magično mejo. Demografskih vprašanj se je lotila v sodelovanju z znanstvenikom Stephenom Emmottom, ki je tudi protagonist dogodka. Ta je sicer presegel obliko znanstvenega predavanja, posebnega gledališkega doživetja pa ni zagotovil. Obe predstavi Mitchellove v Avignonu sta bili dokaj slabo sprejeti, silovito navdušenje pa je dosegla v sosednjem Aix-en-Provenceu, kjer je na skoraj sočasnem opernem festivalu režirala praizvedbo Written on Skin libretista M. Crimpa in skladatelja G. Benjamina, ki so jo označili kot najpomembnejšo novo opero zadnjega desetletja (če bi sodila po tem, kar je videti na youtubu, bi potrdila, da gre za sublimno delo).
Najbolj divji v problematiziranju aktualnega sveta, obenem pa gledališko silovit je bil na festivalu nemški režiser Nicolas Stemann v sodelovanju z Elfride Jelinek (skupaj delata pogosto, njuno uprizoritev Babilon smo z gostovanjem Burgtheatra lahko videli celo v Ljubljani) in hamburškim gledališčem Thalia. Pogodbe trgovca. Ekonomska komedija je že od premiere oktobra 2009 delo v nastajanju: v avtorsko prepoznavni maniri, ki dokumentarno gradivo kombinira z jeznimi in gostobesednimi eskapadami, je Elfride Jelinek napisala igro še pred izbruhom finančnih škandalov v Evropi, odtlej pa jo stalno popravlja in dopisuje, saj ji materialov ne zmanjka. Stemann ji z izvrstnimi igralci sledi v spreminjanju uprizoritve, sestavljene iz relativno klasičnih gledaliških prizorčkov, performerskih izstopov posamičnih igralcev, golega prebiranja dokumentov, ki je mestoma neznansko dolgočasno, prehodov z odra med publiko in tudi obratno (včasih jim res uspe, da gledalca zvabijo na oder, kjer skupaj z igralci prebira materiale) … P o skoraj štirih urah najrazličnejših uprizoritvenih posegov, ki drezajo v skupno točko, označeno s podnaslovom, se stvar zaključi z opojno učinkovitim prizorom.
Na dvorišču liceja Saint-Joseph je dan pred prvo predstavo tako pihalo, da niso mogli postaviti vseh elementov scene, med predstavo jih je mistral podrl še nekaj, odnašal je rekvizite in cele gore papirjev. O krog polnoči se je po prevročem dnevu tako shladilo, da so trepetali tudi tisti previdni, opremljeni z zimskimi bundami. Vendar je večina vztrajala. Ob navdihujočem koncu se je zazdelo, da je težavni mistral še pripomogel k urgentnosti uprizoritve. Če je bila to zgolj iluzija, je vendar poudarila tisto, kar gledališče pomeni v Avignonu.
Med sovražnikom in ljudstvom
Najuspešnejši pa je bil tu vendar Thomas Ostermeier, povsod spoštovani, v Avignonu naravnost oboževani (leta 2004 je bil pridruženi umetnik festivala) in vselej težko pričakovani režiser in direktor berlinskega Schaubühne, letos spet z uprizoritvijo Ibs na (tudi njegovega Ibs na smo že videli v Ljubljani, z Borkmanom). Uprizoritev Sovražnika ljudstva (premiera na festivalu) je presenetljivo enostavna. S svežimi igralci, ki klasične like pomladijo za dvajset let (Ostermeier poudarja, da hoče s temeljnimi problemi soočiti svojo generacijo), ustvarja predstavo, ki je scela iz današnjega sveta.
Na skopo zarisanem prizorišču, s filmsko realistično igro, ki pravzaprav ne ponuja izrazitih presežkov in stavi na vsakdanjost dogajanja, razkriva zgodbo o špekulaciji s podjetjem, ki temelji na prikrivanju ekološke katastrofe. Tu so vsem znane lobistične manipulacije, problematične družinske povezave, žurnalistična želja po škandalu, ki jo spodrine pragmatična kupljivost, besedičenje o skupnem dobru in skrbi za ekonomsko rast, ki naj bi opravičevala tudi zločin, a koristi predvsem podjetnikovemu pohlepu, izsiljevanje z javnim mnenjem … vsakdanje stvari. Besedilo je smotrno okrajšano in dopolnjeno z zdajšnjim žargonom, ki se vklopi naravno in tekoče, protagonisti so zapisani sodobni urbanosti (Berlin), v nekem trenutku poprimejo instrumente in zaigrajo prijeten pop komad, na kuhinjski mizi se krožniki s testeninami drenjajo z laptopi, pogovori hitro preskakujejo od tolažbe jokajočemu otroku k časopisnim poročilom in izsledkom medicinske raziskave, malo zaplešejo, malo se ljubijo, malo jih skrbi … Napetost pa le narašča. Potek predstave Ostermeier nadzoruje skoraj neopazno, a mojstrsko: nastop Stockmanna, ki pred javnostjo razkrinka podjetniške manipulacije, zaključi pa se s kontroverzno trditvijo, da si na laži osnovana skupnost zasluži smrt, misel ozaveščenega posameznika pa je vredna več kot volja ljudstva, se v uprizoritvi uresniči kot čisti šok. In je tudi resnični dogodek.
Režiser je z dramaturgom Borchmeyerjem monolog (in celo zadnje dejanje) napisal na novo: uporabil je odlomke iz leta 2007 v Franciji izdane knjige Upor, ki prihaja in dosledno poskrbel, da je nekdaj spornega Ibs novega junaka očistil fašističnega prizvoka – da bi jasno in čisto zastavil vprašanje o učinkovitosti današnje demokracije. Usmeril ga je neposredno na občinstvo: luči v dvorani se prižgejo in igralci pridejo v parter, da bi gledalce vprašali, kaj menijo o pravkar izrečenih tezah. In gledalci odgovarjajo! Menda se je enako zgodilo na vseh avignonskih ponovitvah: gledalci so se radovoljno, povsem resno in artikulirano vključili v spor med provokativnim »sovražnikom« in zastopniki ljudstva (vsi so zagovarjali stališča, sorodna Stockmannovim; me prav zanima, kaj bi se zgodilo v Ljubljani). Ti so junaka potem obsuli z izstrelki barve in prizorišče se je spremenilo v črno-rumeno instalacijo, kjer se je predstava nadaljevala. Za konec preobrat: najbolj manipulativen med podjetniki, ki je njegov tast, Stockmannu v zapuščino obljubi večinski delež delnic podjetja, ki ga je hotel zrušiti. Predstava se zaključi z zamišljenostjo protagonista, ki se, zdaj presenetljivo neodločen, sooča z možnostjo, da si z molkom prisluži bogastvo, o kakršnem ni nikoli sanjal. Vprašanje se vsakič na novo vrne k gledalcu. Ostermeier trdi, da ga v gledališču to zanima neprimerno bolj kot spektakelski učinki: skupaj z gledalci pretresati ustroj sodobnega sveta.
Navdušujoče, inspirativno
Povsem drugače Societas Raffaello Sanzio in Romeo Castellucci, drugi režiser, ki ga v Avignonu obožujejo in vsakič na novo sprejmejo z evforičnim pričakovanjem (tudi on je bil pridruženi umetnik festivala, leta 2008, v Ljubljani pa smo ga videli celo večkrat). The Four Season Restaurant, ki naslov povzema po seriji slik Marka Rothka, gledalca osuplja z nizom fascinantnih in neverjetno sugestivnih spektakelskih učinkov. Med njimi je morda najlepši tisti, ki je najbolj enostaven: bel, s sončno svetlobo prežarjen oder počasi, čudežno samodejno prekrije črnina, najprej tla in potem stene in strop. Fascinira tudi silovit vrtinec vode, ki biča stekleno steno, razširjeno na celo površino odrske odprtine. Uprizoritev odpira besedilo o zvoku, ki ga oddajajo črne luknje in so ga znanstveniki odkrili pred kratkim . Poročilo je sugestivno in ustvari drhteče pričakovanje, prav tako kompozicijsko pretanjeno oblikovan prihod skupine žensk, ki si druga za drugo odrežejo jezik, in potem ko psi požrejo te jezike, ženske spregovorijo. V na novo ustvarjeni neoklasicistič ni maniri, ki si pri oblikovanju gest pomaga z Botticellijem, uprizarjajo Hölderlinovega Empedokla. Kaj naj z Empedoklom? Kaj z vso to množico umetelno uporabljenih likovnih referenc, ko pri vsej očaranosti ni mogoče razbrati, o čem naj bi govorile? Menda še nisem videla predstave, ki bi bila tako sugestivno lepa, narejena s tako izostrenim mojstrstvom v oblikovanju snovi. Ne predstave, ki bi me pustila s tako bedasto praznim vprašanjem o vsebini črnih lukenj. Od marsikod je bilo slišati razočaranje nad umetnikom, ki nas je nekoč silovito vznemirjal, zdaj pa ob nespornem mojstrstvu (in produkcijskih možnostih, da ga pokaže v vsem razkošju) nima kaj povedati. A morda gre enostavno za to, da se je čas spremenil in je zdaj relevantno tisto gledališče, ki hoče in mora govoriti o urgentnih problemih našega sveta.
Prostora mi zmanjkuje, pa nisem še nič napisala o francoskih predstavah v Avignonu. Niso bile kaj posebnega. Sama sem bila najbolj navdušena nad filmsko onirično in intimno zgovorno gledališko poezijo Guillauma Vincenta s Pade noč …; prepričana sem, da bomo o tem mladem režiserju še slišali, želela bi si tudi, da bi ga videli. Drugače pa malo pomembnega. Celo francoski kritiki ugotavljajo, da imajo drugod močnejše gledališče, prav nič domačijsko so zadovoljni, da ga njihov festival tako gostoljubno predstavlja.
Nič še nisem napisala niti o Jérômu Belu, ki je z igralci z downovim sindromom predstavil Disabled Theater, emblematičen za drugi tip predstav, ki je bil izpostavljen na festivalu: soočanje z drugim. O zelo enostavni in ganljivi predstavi sicer menim, da je tudi vprašljiva: vseskozi niha med spoštovanjem drugačnosti in freak-showom. A menda jo prav zato vabijo ne vse evropske festivale. Pa o Sidiju Larbiju Cherkaouiju (v Ljubljani smo nazadnje videli njegovo Sutro); s Puz/zle, premierno predstavljeno v kamnolomu v bližini mesta, je ustvaril še eno velikopotezno in spretno, multikulturno zaznamovano, novi duhovnosti naklonjeno predstavo, ki bo gotovo še marsikje navduševala množično občinstvo.
In o slovitem gledališču Complicite in Simonu McBurneyju, ki je bil letošnji pridruženi umetnik festivala. Tako je bilo v Avignonu videti kar nekaj britanskega gledališča, ki je zaradi posebne produkcijske organiziranosti v Evropi sicer težko dosegljivo. McBurneyjeva uprizoritev Mojstra in Margarete je bila videna že na D unajskih slavnostnih tednih , čeprav je bila zasnovana z mislijo na veličastno dvorišče avignonske papeške palače. Tu je z razkošjem videoprojekcij menda učinkovala kot pravi blockbuster in navdušila tako kritike kot občinstvo. A sem prepričana, da tudi tako ni rešila pomanjkljivega razumevanja specifičnega duha Bulgakova. Veliki britanski režiser je ob vsebinsko kompleksnem romanu žal pristal pri spretnem povzemanje zapletene zgodbe; se zgodi tudi najboljšim.
Ni mogoče pričakovati, da bo navdušila vsaka uprizoritev na festivalu, tudi ko gre za skrbno izbran program na največjem in najbolj prestižnem festivalu, kakršen je avignonski. A celoten vtis je navdušujoč, inspirativen in zgovoren. Avignonski festival poleg enkratnega značaja gledališkega slavja premore kvaliteto, ki jo imajo njegovi najpomembnejši umetniki: sproža vprašanja in spodbuja misel.
