Tiskane izdaje
Skoraj dve desetletji po koncu vojne in prav toliko po razpadu Jugoslavije ima Hrvaška nedoločene še vse državne meje. Razen z Madžarsko; pa še z njo je imela pred leti manjši zaplet. Nekatere »težave« čakajo na arbitražo, nekatere mirujejo, zaplet z Bosno in Hercegovino pa je povzročil precej hude krvi.
Meje z večino sosednjih držav so začasne, je te dni dejal predsednik hrvaške vlade Zoran Milanović. »To si želimo spremeniti, urediti; vendar ne v škodo Hrvaške. Ob tem moramo, tega se zavedamo, spoštovati in zagovarjati mednarodno pravo, saj je naš močan zaveznik – tako v sporu s Slovenijo kot z Bosno in Hercegovino. Dve desetletji ni bilo prave volje, da bi to uredili, zaradi tega imamo pač to, kar imamo; nedogovorjene meje s Slovenijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro in Srbijo.«
Hrvaška : Bosna in Hercegovina
Vprašanje nedoločenih meja Hrvaške je nedavno sprožil Pelješki most. Ne povsem konkretno, a resnično. Pogodbo za gradnjo mostu, ocenjenega na najmanj 320 milijonov evrov, do Pelješca, največjega dalmatinskega polotoka, ki bi fizično povezal skrajni jug s preostalo državo, je pred petimi leti podpisala tedanja desnosredinska vlada, a se odtlej ni kaj veliko naredilo. Letos so se razprave o tem vnovič aktualizirale, saj obstaja tudi zahteva EU, da poveže območje Dubrovnika s preostalo državo. Dokaj nevzdržno pa je za nekaj tisoč ljudi (v turistični sezoni pa tudi za turiste) postalo dejstvo, da morajo za pot do Dubrovnika in nazaj – če se ne odločijo za drago trajektno povezavo med Trpnjem na Pelješcu in Pločami – nekajkrat prečkati mejo; hrvaško in bosansko. Vmes je postala zamisel spet aktualna, hkrati pa so se pojavila tudi razmišljanja, da bi območje Dubrovnika s preostalo državo povezali s 5,5 kilometra dolgim avtocestnim koridorjem skozi BiH pri Neumu (to bi bil neke vrste nekdanji Osimski sabotinski koridor v Brda, kakršnega smo poznali v Sloveniji), ki bi stal približno pet milijonov evrov. Oblasti v Neumu so takoj začele prepričevati javnost, da si ne želijo postati enklava, oglasilo pa se je tudi uradno Sarajevo in dalo vedeti, da Hrvaška z gradnjo Pelješkega mostu »nažira« del ozemlja Bosne in Hercegovine.
Hrvaška politika je na nogah. Zaradi zapleta pa se utegne krepko zakuhati prav na domačem parketu, navsezadnje tudi zaradi različnih mnenj o tem, ali mora sabor o ratifikaciji sporazuma odločati z navadno ali dvetretjinsko večino.
Namreč: Hrvaška (v njenem imenu takratni predsednik Franjo Tuđman) in BiH (takratni predsednik Alija Izetbegović) sta sklenili sporazum o državni meji že leta 1999, a ga hrvaški sabor ni ratificiral. Zahtevali so ponovna pogajanja zaradi dveh otočkov pri Neumu, ki naj bi pripadla BiH. Dodatno se je zapletlo po tem, ko je del politikov BiH začel trditi, da ima BiH zaradi lastništva nad otočkoma Veliki in Mali Škoj pravico do izhoda na odprto morje, česar Hrvaška ne priznava. Državi sta kljub temu sprejeli pet sporazumov o mejnih prehodih, na podlagi sporazuma o skupnih lokacijah na mejnih prehodih pa sta rešili tudi obmejni spor v zvezi z ozemljem v Hrvaški Kostajnici.
Še vedno se zapleta pri sporazumu o pristanišču Ploče, ki sta ga državi podpisali leta 1998. Sporazum omogoča BiH svoboden tranzit čez hrvaško ozemlje do pristanišča Ploče, Hrvaški pa svoboden tranzit čez bosansko-hercegovsko ozemlje v Neumu. Kamen spotike je zlasti člen o upravljanju pristanišča Ploče, ki je mednarodnemu sodišču za pomorsko pravo v primeru spora dodelil vlogo arbitra, kar Hrvaška doživlja kot mednarodni protektorat na lastnem ozemlju.
Na Hrvaškem so zdaj prepričani, da utegnejo izgubiti del svojega ozemlja. Ratifikacija sporazuma Tuđman-Izetbegović je v saboru že napovedana za jesen, opozicija je na nogah, v primer pa se je vključil tudi hrvaški predsednik Ivo Josipović, ki, kot ugotavljajo hrvaški analitiki, postaja vse bolj aktiven v reševanju mejnega spora med državama. Tako je za prihodnje dni sklical sestanek o tem, nanj pa povabil pozicijo in opozicijo, na čelu s HDZ oziroma Tomislavom Karamarkom. Za dogovor med pozicijo in opozicijo se je zavzela tudi zunanja ministrica Vesna Pusić.
Hrvaška čez dobrih deset mesecev vstopa v EU in vse več analitikov je prepričanih, da bo to najbrž edina država »daleč naokoli«, ki bo v skupnost vstopila z nerešenimi mejnimi vprašanji oziroma z – začasnimi mejami. Gre za nekaj več kot tisoč kilometrov mejnih nedorečenosti, kar je veliko.
Kako se bo razpletal spor z Bosno in Hercegovino, si ne upajo napovedovati niti drzni hrvaški analitiki, vendar dejstva ostajajo: sporne točke s Slovenijo in Črno goro so v fazi arbitraže, analitiki pa so si skorajda enotni, da bo tako tudi v mejnih sporih z Bosno in Hercegovino ter Srbijo.
O tem saborski poslanec SDP Tonino Picula napoveduje, da bo Hrvaška imela najtežjo nalogo prav s Slovenijo, najlažjo pa s Črno goro glede Prevlake. V pogovoru za medije pa je spomnil tudi na ustanovitev meddržavne komisije, ki bi se lotila mejnega spora med Hrvaško in Srbijo. Komisija je bila ustanovljena že pred dobrimi desetimi leti, pravi Picula, vendar je v tem času imela le »en sestanek ali dva«.
Hrvaška : Črna gora
Prepiranje med Hrvaško in Črno goro glede območja ob Prevlaki, ki sicer deluje brez težav, vendar vseeno ..., traja toliko časa kot prepiranje z drugimi. Najbrž je razlika le v tem, da sta se Hrvaška in Črna gora leta 2002 dogovorili o začasnem kompromisnem režimu za sporno območje, nista pa dosegli dogovora o načinu za dosego trajne rešitve. Za začasni režim, ki je omogočil vzpostavitev demilitarizirane cone v Kotorskem zalivu med rtoma Konfin in Oštro, sta se dogovorili, ko se je na Prevlaki končal mandat opazovalne misije Združenih narodov. Državi sta se dogovorili tudi o začasni mejni črti na morju – s to asimetrično rešitvijo, ki sta jo že leta 1998 predstavili varnostnemu svetu OZN, pripada večji del Kotorskega zaliva Črni gori. Prav glede tega mejnega spora se dviguje najmanj prahu, takšne razmere pa ustrezajo tako eni kot drugi strani.
Hrvaška : Srbija
S Srbijo pa je vse drugače; napetosti med državama ne (z)manjka. Te dni, ko je Hrvaška slavila 17. obletnico vojaške operacije Nevihta, s katero so osvobodili dobrih deset tisoč kvadratnih kilometrov zasedenega ozemlja (okupator pa je bila Srbija), so se napetosti vnovič pojavile. Še posebej, ker je del javnosti dokaj ostro nastrojen zoper Srbijo in Srbe, del, med njimi je tudi predsednik Ivo Josipović, pa je pripravljen na »podajanje roke sprave«. A do slednjega je bržkone še dolga pot, ne glede na to, da je bil tokrat na proslavi v Kninu, ki ima poseben prostor med vsemi proslavami na Hrvaškem, tudi predstavnik Srbskega demokratičnega foruma.
Glavna ovira pri dokončnem določanju meje med Hrvaško in Srbijo je meja ob Donavi, na njej pa jim je do zdaj uspelo vzpostaviti le maloobmejni režim, ki je lastnikom omogočil dostop do njihovega premoženja na spornem območju. Zagreb bi rad videl mejno črto na podlagi katastrskih občin, ki jih ima Hrvaška občutno več na srbski strani reke, kot jih ima srbska na hrvaški strani. Srbija se zavzema za mejo po sredini Donave. Pred desetimi leti sta državi sicer podpisali tako imenovani protokol o načelih za določitev meje (nekateri mu pravijo papir zaradi papirja), a to je bilo doslej vse, kar sta državi glede zgladitve mejnega spora naredili. Razen da sta se vsake toliko spomnili, kako se je treba zavedati, da se takšnega vprašanja lahko lotijo le politično zrele države, srbskega namiga Hrvaški, da bi se tega lotila še pred vstopom v EU, pa uradni Zagreb – vsaj tako kaže – ni jemal preveč resno.
Ob tem pa je zanimivo spomniti na drobec izpred nekaj let, ko je takratni predsednik zunanjepolitičnega odbora srbske skupščine Dragoljub Mičunović javno spomnil, da je Hrvaška obljubila, da se do Srbije ne bo vedla tako, kakor se je Slovenija do nje, in da ne bo pogojevala vstopa Srbije v Unijo. Pravzaprav je povzel izjavo nekdanjega hrvaškega premiera Iva Sanaderja, ki je dejal: »Hrvaška ne bo Srbiji, kar je Slovenija Hrvaški, ker ne bo ravnala po pravilu, da je nam bolje, če je sosedu slabše.«
Zanimivo, nekaj povsem podobnega je pred Sanaderjem izjavil tudi nekdanji hrvaški predsednik Stjepan Mesić, te dni pa tudi bosansko-hercegovski prometni minister Damir Hadžić, ko je v domačih medijih ocenjeval napoved, da je hrvaška vlada pripravljena ratificirati dogovor o meji med Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. »Bosna in Hercegovina Hrvaški ne želi biti to, kar je njej Slovenija,« je dejal Hadžić in se tako vpisal med politične »prepisovalce« izjav.
Hrvaška : Slovenija
Dogajanje, povezano z določitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško, je bolj ali manj jasno. Zdaj je vse v rokah arbitražnega sodišča, katerega predsednik je Francoz Gilbert Guillaume, nekdanji predsednik meddržavnega sodišča v Haagu ter profesor mednarodnega prava na univerzi v Oxfordu. Znano je tudi, da bo slovensko stran v tem sporu na sodišču zastopal Jernej Sekolec, hrvaško pa Budislav Vukas.
Ko je Hrvaška 9. decembra lani slovesno podpisala pristopno pogodbo z Evropsko unijo, so začeli teči tudi postopki, povezani z uresničevanjem arbitražnega sporazuma, s katerim bosta s Slovenijo rešili problem že več kot dve desetletji sporne meje; »po dveh desetletjih neuspešnih pogajanjih o meji in dveletni slovenski blokadi hrvaških pogajanj z EU«, kot radi omenijo hrvaški mediji.
Državi zdaj čakata na 9. december, ko bo pripravljen memorandum, s katerim bo Slovenija arbitražnemu sodišču predstavila svoja stališča, decembra pa bo sodišču predložena tudi podrobna opredelitev predmeta spora. Slednje bi državi morali storiti že januarja letos, vendar tega nista naredili, zato je sodišče določilo nov rok. Tokrat zamud naj ne bi bilo!
Kot je znano, bodo za Slovenijo najpomembnejše odločitve arbitrov o Piranskem zalivu, morskih pasovih ter stiku slovenskih in mednarodnih voda.
* * *
Kakorkoli, dolga desetletja po vojni in razpadu Jugoslavije Hrvaška (še) ni rešila niti enega spora s sosedami; seveda če odštejemo Madžarsko, s katero pa je, vsaj tako omenjajo dobro obveščeni diplomatski viri, imela nekaj težav pred štirimi ali petimi leti, ko je menda dokaj samovoljno »pobelila nekaj mejnih kamnov in določila meje po svojem prepričanju«, a se je vse skupaj rešilo potiho in diplomatsko. Pot, ki čaka Hrvaško do določitve meja s sosedami, s Slovenijo vred, je še dolga. Nikakor pa ne kaže zanemariti dejstva, da gre za »vroča« vprašanja, za katera so številni analitiki in politiki sprva prepričani, da so urejena, vendar se pozneje izkaže, da ni nič dogovorjenega. Največkrat iz dnevnopolitičnih razlogov.
Zato tudi na Hrvaškem radi poudarjajo, kar je sredi tega tedna izrecno poudaril hrvaški predsednik Ivo Josipović – ki je kot poslanec SDP nasprotoval arbitražnemu sporazumu s Slovenijo, ker je ocenil, da ni najboljše, kar je Hrvaška lahko dosegla –, da »se pri vprašanju meja nikoli in nikdar ne sme zahtevati nemogoče, prav tako ne nabirati političnih točk«. Za zapik je poskrbel še hrvaški premier Zoran Milanović in dodal, da na Hrvaškem pač vedo, kaj je hrvaško, vendar vse dotlej, dokler se ne končajo arbitraže ali potrdijo sporazumi, nimajo natančno določenih državnih meja.
