Tiskane izdaje
Za vami je prvih osem mesecev rektorskega mandata. Kaj vam pride najprej na misel, če vas vprašamo po dogodkih iz tega obdobja?
Nimam dovolj časa, da bi mi sploh karkoli prihajalo na misel, da bi delal reminiscenco teh mesecev. Tok je tako močan, da moraš enostavno gledati samo naprej.
Torej vam še plavati ni treba?
Odvisno od tega, na katero plavanje mislite. Glede zaresnega lahko povem, da še vedno hodim plavat, čeprav manj pogosto kot prej. Znam plavati tudi proti toku. Kar pa se tiče plavanja v univerzitetnem toku, me tudi ne more kar odnesti. Na Primorskem znamo vsi dobro plavati ...
Dejstvo pa je, da je imela primorska univerza doslej večkrat kar precej težav, preden je izplavala iz različnih problemov.
Ta univerza ima to nesrečo, da je po eni strani nastala prepočasi in po drugi strani prehitro. Prepočasi zato, ker ni nastala že pred dvajsetimi leti, ko se je porodila ideja zanjo. V času državotvornosti bi ji bile okoliščine bolj naklonjene in danes bi to verjetno bila močna univerza. Več kot deset let pozneje, ko je končno nastala, pa so bile drugačne razmere in se je izoblikovala, kot se je pač izoblikovala. Zato ima v sebi nekatere elemente, ki ovirajo njen razvoj.
Predvsem pa nihče ni mogel predvidevati, da bo po samo nekaj letih razvoja padla v obdobje hude recesije ...
Ja, ampak to je doletelo vse sisteme in podsisteme, in to ne samo v tej državi. Tako je povsod v Evropi, ki mora spoznati, da ne preživlja prehodne krize, temveč bo ta verjetno permanentno stanje. S tem se bomo morali sprijazniti. Ne morem si kaj, da se ne bi ob tem spomnil svojega prvega obiska na Kitajskem leta 1993. Tja sem odšel na enomesečni raziskovalni obisk in že tedaj me je fascinirala njihova delavnost in neomajnost. Med tedanjo in današnjo Kitajsko je velikanska razlika, vmes se je zgodil nesluten razvoj. Kadar en del sveta tako napreduje, mora drugemu, ki mu je doslej šlo zelo dobro, iti nekoliko slabše. Brez tega ni globalnega ravnovesja.
Ta recesijski val, za katerega predvidevate, da bo postal stalnica, je zadnje čase vsekakor temeljito opljuskal tudi našo državo. Dosegel je tudi univerze in tam nekateri že napovedujejo opustošenje. Kako kaže primorski univerzi?
Problem, ki sem ga prej že omenil, je v tem, da so učinki globalnega uravnavanja primorsko univerzo dosegli v točki razvoja, ki je še daleč od optimalne zrele faze. Ni ji še uspelo razviti niti tistih nekaj osnovnih študijskih programov in raziskovalnih zmogljivosti, ki sodijo k majhni univerzi z nekaj tisoč študenti. Zato je spopad s krizo zanjo toliko težji. Vendar ji je lahko hkrati v prid prav to, da še ni dovolj formirana – namreč če to izkoristi za kreiranje globalnim razmeram ustreznejše forme in novih vsebin.
Letošnje drugo polletje bo, po napovedih, prineslo univerzam bistveno manj denarja. Ste pripravljeni na to?
To sem pričakoval, še preden sem postal rektor. O tem pospešeno razmišljamo že od prvih sestankov rektorske konference z resornim ministrstvom od začetka pomladi in zraven veliko preračunavamo. Trenutno še dobivamo stare dvanajstine, a vemo, da bomo na koncu, ko se bo vse seštelo, dobili manj kot lani. Ta univerza bi morala na lanskih 13,5 milijona letos dobiti še nekaj več kot pol milijona zaradi novih letnikov študijskih programov, ki so sprejeli prve študente v letu 2010. Dobili pa naj bi okrog 12,6 milijona. Ob tem se zdaj ukvarjamo predvsem z iskanjem možnosti za premostitev izpada investicij, ki bi našim študentom zagotovile dodatne postelje. O rešitvah se dogovarjamo tudi s koprsko mestno občino. Vedeti moramo, da je število postelj v študentskem domu glede na število študentov na primorski univerzi bistveno slabše kot pri drugih dveh javnih univerzah. To seveda za razvoj naše univerze gotovo ni dobro.
Se lahko zgodi, da bo prizadeta kakovost študija?
Za zdaj ne, storil bom vse, da se to ne bi zgodilo.
Po spoznanju, kako bodo univerze prizadete z varčevalnimi ukrepi, ste bili letos spomladi rektorji vseh univerz videti zelo enotni v svojem ogorčenju, da tega ne boste dopustili. V nizu pogajanj z resornim ministrstvom pa se je ustvaril vtis, da ste zdaj bolj vsaksebi in tudi različno zadovoljni s pridobljenimi sredstvi.
Verjetno mislite na tisto pogajanje konec maja, kjer sem bil edini rektor, imel pa sem pooblastilo od preostalih treh, ki so tja poslali svoje namestnike. Vsi štirje rektorji vseskozi zagovarjamo stališče, da univerze potrebujemo vsaj toliko sredstev kot lani. Realnost je taka, da je sredstev zdaj pač manj. Zaradi upoštevanja razvojne stopnje teh univerz pa zmanjšanje naj ne bi bilo linearno.
Vam je kaj pomagal tudi finančni minister?
Težko bi, saj ga nikoli nisem klical. Tega ne bi storil niti, če bi mi kdo sugeriral, naj to storim. On pa nas tudi ne kliče.
Bi lahko rekli, da je katera od naših univerz bližja sedanji oblasti, kot so ji druge?
Tega ne vem. Nisem politik. V danih okoliščinah poskušam ravnati tako, da bi lahko primorsko univerzo čim bolj optimalno peljal naprej. Vem pa, da obstajajo očitki, da smo finančno privilegirani. Naj to zanikam z logičnim premislekom. Kako je možno trditi, da smo privilegirani, če smo ustavljeni v svojem razvoju in za izpeljavo nekaterih zelo uspešnih študijskih programov nimamo dovolj finančnih sredstev niti za drugi letnik, kaj šele za tretji, četrti in peti. Sicer pa naj govorijo številke: števila v prvem roku sprejetih študentov na našo, mariborsko in ljubljansko univerzo so približno v razmerju 1:3:8, finančna sredstva, ki jih te univerze dobijo, pa približno v razmerju 1:4:14. Dodatne besede so skorajda odveč, a vendarle. Letošnja sredstva za celoten visokošolski prostor znašajo približno 240 milijonov, kar je 20 milijonov manj kot lani. Kamen spotike je okrog 795 tisoč, zaradi katerih zmanjšanje po treh javnih univerzah ne bi bilo povsem linearno. Gre torej za približno tri promile vseh sredstev. Če bi bilo zmanjšanje linearno, bi teh 795 tisoč dobila ljubljanska univerza, ob upoštevanju 57. člena uredbe o financiranju visokega šolstva, ki določa, da se morajo financirati tudi tisti študijski programi, ki leta 2011 še niso imeli vseh letnikov, pa nam pripade okrog 180 tisoč, preostanek, nekaj več kot 600 tisoč, pa dobi mariborska univerza.
Ljubljanska univerza svojo upravičenost do ustreznega financiranja utemeljuje tudi s svojimi mesti na svetovnih lestvicah najboljših univerz. Bo kdaj tam še katera druga naša univerza?
Sem realen, zato si ne bi upal napovedati, kdaj bo primorska univerza med tisočerico najboljših univerz na šanghajski lestvici, kakor si je naša univerza sama zapisala v program pod prejšnjim vodstvom. Univerza v Ljubljani ima namreč edina pri nas zadostno raziskovalno maso, da lahko pride dovolj visoko. To je tudi pričakovati, saj je na univerzi in vseh raziskovalnih inštitutih v Ljubljani koncentrirano približno 75 odstotkov vsega državnega denarja za znanost in univerze. Sicer pa ugotavljam, da je večina parametrov šanghajske lestvice bolj ali manj nespremenljivih, kar pomeni, da večina univerz iz leta v leto ohranja mesto na lestvici. Svoje poslanstvo vidim predvsem v tem, da na primorski univerzi spodbujam razvoj naravoslovja in njegovo interdisciplinarno povezovanje z družboslovjem, kar bo samo po sebi pozitivno vplivalo na tovrstne ocene.
Vam je bilo v teh razmerah kdaj žal, da ste se lani potegovali za rektorski položaj?
Ne, nikoli.
Vsaj od zunaj je videti precej nerodno, da ste zdaj kot rektor tako izrazito na drugem bregu kot vaš rektorski protikandidat dr. Darko Darovec ...
Jaz ga nisem postavil na drugi breg. Sem na bregu, na katerem moram biti kot rektor in zakoniti zastopnik te univerze. Pri tem moram ravnati v skladu z avtonomijo te univerze in v skladu s predpisi in normami vedenja, ki sodijo v to okolje. Ko sem po nekaj mesecih zaznal določene nepravilnosti, sem se prvič in drugič še skušal izogniti prilivanju olja na ogenj, a v nekem trenutku to ni bilo več mogoče, saj bi se sicer nepravilnosti očitno nadaljevale v neskončnost.
Torej tedaj, ko ste postali rektor, še niste vedeli za nobeno od teh nepravilnosti?
Ne, prišle so s tistim tokom, ki sem ga omenjal prej. Bil je premočan in je zato marsikaj naplavil na obrežje. Poleg tega je zdaj finančna oseka, ki marsikaj, kar je bilo prej skrito na dnu, spravi na dan.
Pred leti je bilo vsaj v javnosti zelo malo pranja umazanega perila iz akademskega sveta. Afere so se večinoma pometle pod preprogo. Zdaj pa je iz leta v leto več razkritega nelegalnega početja, goljufij, okoriščanja ... To se dogaja na vseh univerzah, a kot se zdi, ima ravno primorska največ tovrstnih bremen. Škandali vseh vrst se nanjo kar lepijo. Kolikšna je pri vas skušnjava, da kaj prikrijete že zaradi zaščite ugleda univerze?
V teh zadnjih mesecih sem pri ukrepanju proti nepravilnostim ravnal po načelu, da bom do medijev čim bolj konservativen. Univerza je po ustavi avtonomna in je v svojem delovanju navzven zavezana samo visokošolskemu zakonu. Toda nekaterim interesnim skupinam na tej univerzi moje ravnanje prekinja določene privilegije in vzporedne poti odločanja, zato poskušajo izvajati pritiske z uporabo prve, druge, tretje in četrte veje oblasti. Tako pač je, čeprav se s tem navzven krni realna avtonomija univerze.
Ampak okoliščine so vendar takšne, da se marsičesa več ne da prikriti. Verjetno lahko zdaj javnost upravičeno pričakuje, da razkrijete, kaj je narobe na tej univerzi.
Naj vam odgovorim posredno. Vzemimo, da čakate na operacijo in da nato izveste, da vas ne bo operiral napovedani kirurg, temveč medicinska sestra. Najbrž vam ne bi bilo prav. Kaj pa v primeru, ko profesorjeve obveznosti opravi asistent in se to ponavlja, teden za tednom?
Ali lahko poveste, pri kom ste odkrili takšno pretirano uporabo asistentov?
Naj povem zgolj greh, ne pa grešnikov. Bom pa storil vse, da se to ne bo več dogajalo.
Nobena skrivnost ni, da so po opisani praksi doslej posegali zlasti tisti profesorji, ki so si po odhodu v politiko ohranili delno zaposlitev in s tem možnost vrnitve ...
Pri nas trenutno res ne gre za to. Nimamo nobenega poslanca iz vrst profesorjev, minister za finance pa je zamrznil svojo zaposlitev. Ne, pri nas gre – če se cinično izrazim – za tipično izkoriščanje človeka po človeku. To je treba ustaviti.
Toda, kot je znano, niste ukrepali le proti tovrstnim nepravilnostim?
Res je, so tudi druge stvari.
Na primer tiste, ki so marca letos pripeljale do razrešitve prof. dr. Vesne Mikolič, dekanje fakultete za humanistične študije (FHŠ)? Takrat ste tudi dejali, da ste s tem zaščitili dobro ime primorske univerze ...
Razrešitev dekanje je povezana z njenim začetkom predpravdnega postopka v znani odvetniški pisarni ...
... Senica?
Ja. Za ta postopek je dekanja uporabila pooblastilo brez mojega podpisa, ki ga je verjetno podpisal bivši rektor, datum pa je iz mojega mandata.
Je to edino, kar ste očitali dekanji, ali pa so bile, kot se je pisalo in govorilo, razlog za razrešitev tudi slabe finančne razmere na FHŠ?
Bili so še drugi razlogi, a to je zame preteklost. Kar sem naredil, sem moral narediti.
Kako pa sprejemate odločitev upravnega sodišča v Ljubljani, ki je dalo prav tistim, ki so menili, da bi morali na FHŠ do konca speljati že sprožen postopek za imenovanje kandidatov za novega dekana te fakultete?
Na FHŠ poteka več pravdnih postopkov. Eden je tožba akad. dr. Jožeta Pirjevca proti primorski univerzi oziroma meni kot njenemu zastopniku. To je bilo ovrženo tako na prvostopenjskem kot na vrhovnem sodišču, a mi tega nismo obešali na veliki zvon. V teku pa so še tožbe razrešene dekanje. Res je, da je pred dvema tednoma upravno sodišče deloma pritrdilo tožbi osmerice profesorjev proti vodstvu primorske univerze. Sodišče je razveljavilo sklep v. d. dekana, ki je prekinil postopek za imenovanje kandidatov za novega dekana FHŠ, hkrati pa je ovrglo zahtevo po izdaji začasne odredbe in tudi zahtevo po povrnitvi sodnih stroškov. Ko sem bil obveščen o sodbi, sem jo posredoval v. d. dekanu dr. Drevenšku, ki je po zagotovilih našega odvetnika skladno z vsebino sodbe in skladno z internim aktom univerze začel postopek izbiranja kandidata za dekana omenjene fakultete. Kolikor vem, postopek še ni zaključen, zato je prezgodaj dajati dokončna mnenja. Je pa primorska univerza vložila zahtevek za revizijo sodbe upravnega sodišča na vrhovnem sodišču.
Kot je znano, omenjeno osmerico in še koga posebno moti to, da fakulteto za humanistične študije zdaj začasno vodi naravoslovec. Zakaj ste se odločili ravno zanj?
Po razrešitvi dekanje je bilo več možnosti. Prva je bila, da mi senat FHŠ predlaga prodekana, ki ga imenujem za vršilca dolžnosti. Tega senat ni naredil, čeprav se je sestal. Oporekal je mojemu sklepu o razrešitvi in me celo pozval k razveljavitvi tega sklepa. Predpostavljam, da ravno zato tudi ni želel predlagati kandidata za v. d. dekana.
Kot je nedavno v pogovoru za Sobotno prilogo dejal prof. akad. Jože Pirjevec, so na fakulteti tedaj že imeli izbranega naslednika Mikoličeve.
Po razrešitvi dekanje je v skladu s statutom treba najprej izbrati vršilca dolžnosti, in to iz vrst prodekanov fakultete. Ker, kot rečeno, tega predloga od senata fakultete ni bilo, sem moral skladno s statutom univerze uporabiti naslednjo možnost. Zato sem opravil nekaj pogovorov s profesorji FHŠ, ki jih posebej cenim, a ker nihče ni hotel stopiti v te čevlje, sem imenoval drugega vršilca dolžnosti. Nenavadna pa je trditev tistih profesorjev FHŠ, ki se sklicujejo na demokratičnost postopkov, avtonomijo univerze in na volitve, da so že kar na začetku postopkov določili novega dekana, češ, »dekana smo že izbrali«. Kolikor vem, sta kandidata dva, poleg vsega pa dekana imenuje rektor, in ne fakulteta sama. Ta kandidata predlaga v imenovanje rektorju.
Kako si lahko razlagamo, da se jih je toliko otepalo te funkcije?
Mislim, da so razlog določene interesne skupine, ki so na tej univerzi obvladovale finančne tokove. Znotraj teh skupin vlada hierarhija in verjetno nekdo, ki ni dovolj visoko v tej hierarhiji – to je sicer samo moje sklepanje –, ne more dobiti zelene luči za prevzem takšne funkcije. Zato sem se pač odločil za nekoga, za katerega sem vedel, da bo naredil racionalni red na tej fakulteti, saj bi ta sicer postala eden od kamnov za potopitev te univerze.
Je dr. Drevenšek doslej upravičil vaše zaupanje?
Vsekakor, saj smo tudi po njegovi zaslugi na FHŠ odkrili stvari, ki jih je nujno treba popraviti. Ob tem pa so se opogumili tudi nekateri ljudje s te fakultete, da so začeli izražati svoja avtentična stališča.
Vmes pa je delo v znanstveno-raziskovalnem središču primorske univerze končala tudi revizijska komisija, ki ste jo najeli vi, in je menda odkrila veliko nenamensko uporabo sredstev iz raziskovalnih projektov. Ste to pričakovali, ko ste naročili analizo?
Za to revizijo sem se odločil, ko sem videl izsledke revizije primorske univerze, ki je bila narejena ob koncu prejšnjega rektorskega mandata. Pokazalo se je, da je največ nepravilnosti na FHŠ in v znanstveno-raziskovalnem središču. Zato sem zanj pri isti revizijski hiši naročil še podrobno analizo. Doslej sem videl šele prvi osnutek te revizije, končno poročilo bo menda objavljeno v prihodnjih dneh.
Ob teh razkritjih se veliko govori tudi o domnevno izjemnih dohodkih direktorja znanstveno-raziskovalnega središča. Vi ste se, kolikor vem, vedno zavzemali, da plače na univerzi ne bi podlegale omejitvam in uravnilovki plač v javnem sektorju. Še vedno mislite tako?
Mislim, da bi morala na univerzi veljati merila, ki nagrajujejo dobro, odlično izobraževalno in raziskovalno delo. Ta univerza se je pod prejšnjim vodstvom zavezala, da bo postala izobraževalno in raziskovalno odlična univerza. Ob nastopu mojega mandata smo analizirali, koliko se kazalci raziskovalne odličnosti posameznih profesorjev in raziskovalcev ujemajo z njihovi osebni dohodki. Izmed dvajseterice raziskovalno najuspešnejših na naši univerzi sta lani prišla le dva tudi v dvajseterico najvišje uvrščenih po osebnih prejemkih na univerzi. Tudi ko smo upoštevali kazalce pedagoške odličnosti, ni bilo dosti drugače. Edini logični sklep je, da na univerzi na Primorskem finančna odličnost v letu 2011 ni sledila raziskovalni in pedagoški odličnosti, temveč nekim drugim parametrom, ki po mojem poznavanju in razumevanju akademskega sveta ne bi smeli veljati, še posebej ne, če pripomorejo k dvakratnim oziroma trikratnim zaslužkom, in še posebej ne v javni instituciji.
Vaš predhodnik je predlagal zakon o univerzi, ki bi, med drugim, sprostil financiranje dela na univerzi. Podpirate ta zakon?
Ja, do tega zakona imam pozitiven odnos, predvsem v tistem delu, ki bi univerzam dal možnost, da izstopijo iz sistema javnih uslužbencev. Univerza mora dobiti možnost, da nagrajuje najbolj uspešne. Zdaj je nima. Ima pa take, ki pridejo, odpredavajo svoje ure in zahtevajo stoodstotno plačo, ob tem pa si zagotovijo še različne dodatke. Na drugi strani pa so mladi ljudje, ki so zaposleni za določen čas, in še to v petdesetodstotnem ali še manjšem deležu.
Se s tem zakonom kaj dogaja?
Ne vem, slišim pa različne pobude, kaj bi morali v visokošolskem zakonu spremeniti.
Ob prevzemu funkcije ste napovedovali, da si boste del rektorske plače zaslužili z raziskovalnim delom. Vam to uspeva?
Drži, da sem pred začetkom mandata obljubil, da bom zagotovil toliko denarja, kolikor je potrebno za plačo mladega raziskovalca. To sem tudi storil, saj 30 odstotkov svojih osebnih prejemkov zagotavljam iz raziskovalnih programov in projektov. Čas za raziskovalno delo najdem ob koncu tedna in ob četrtkih ponoči oziroma takrat, ko grem na kakšno mednarodno konferenco, kjer lahko razmišljam tudi o matematičnih problemih, in ne le o problemih upravljanja univerze. Sicer pa naj povem, da je moja rektorska plača primerljiva s tistim, kar sem več kot pred dvajsetimi leti, pred vrnitvijo iz ZDA, zaslužil kot docent na Univerzi Santa Cruz v Kaliforniji. Očitno torej zame plača ni primarna.
A nekatere mlade nadarjene ljudi menda opisane razmere vse bolj vlečejo v tujino. Koliko je takih primerov na primorski univerzi?
Mislim, da jih pri nas še ni. Sicer pa menim, da so najbolj verjetni kandidati tisti, ki imajo doktorat, ne pa tudi zaposlitve. Mi bomo z notranjimi prerazporeditvami in racionalizacijo, na primer tudi z ukinitvijo »neproduktivnih bonusov«, kot je vodstveni dodatek, ki je na leto nanesel kar sto tisočakov, prihranili sredstva, ki bodo lahko namenjena zagotovitvi nekaj novih zaposlitev za mlade kolege in kolegice. Tem bi tudi radi omogočili izpopolnjevanje v tujini, predvsem zato, da bi se tako izurili, da bi po vrnitvi zmogli kompetentno predavati v angleškem jeziku. Na globalnem trgu namreč vidimo edino možnost dolgoročnega razvoja te univerze. V Sloveniji bomo še vsaj 15 let čutili demografski padec. Zato se je treba polno odpreti v svet, si v globalni univerzitetni mreži s sodelovanjem in z zdravo tekmovalnostjo izboriti svoje mesto in pridobiti čim več kakovostnih študentov tudi iz tujine.
