Tiskane izdaje
Zadnje čase vlada, predvsem pa ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ne skriva namenov, da bi šolskim varčevalnim ukrepom iz zakona o uravnoteženju javnih financ – med temi je tudi vrsta očitno nezačasnih sistemskih sprememb šolstva na vseh ravneh – dodali še hitro reformo, s katero bi v šole, še prej pa v izobraževanje učiteljev, vnesli novega duha.
A očitno se bodo morali v vladi prej soočiti s tistim duhom, ki je iz steklenice ušel v šolski srenji. Nazadnje desetim fakultetam in eni akademiji, ki v Sloveniji izobražujejo za pedagoške poklice. Nihče iz vlade podpisanim dekanom ni odgovoril – po pojasnilu resornega ministra Žiga Turka zato, da ne bi posegali v avtonomijo univerz. Smo pa zato mi k pogovoru povabili prvopodpisanega v tem javnem pismu, dekana pedagoške fakultete ljubljanske univerze prof. dr. Janeza Kreka.
Gospod dekan, kaj je po dobrem letu še ostalo od bele knjige, ki jo je pripravila vaša skupina? Ste v njej sploh predvideli kaj takega, kar vsaj deloma sodi k spremembam, ki jih resorno ministrstvo uvaja v okviru varčevalnih ukrepov?
Od pomembnejših zakonsko uvedenih sprememb v osnovni šoli je po spremembah v ZUJF ostala le uvedba številčnega ocenjevanja znanja z začetkom tretjega razreda. Menda so določene rešitve tudi vključene v pogovore o socialnem sporazumu, torej med vlado in sindikati. Sicer pa se je veliko smiselnih strokovnih rešitev ukinilo oziroma spremenilo, med njimi tudi nekatere takšne, ki ne zahtevajo večjih finančnih sredstev (npr. zunanje preverjanje znanja).
Minister Žiga Turk pričakuje, da bodo namesto dvopredmetnih učiteljev naše fakultete poslej izobraževale tripredmetne učitelje. Vi, ki ste se sami izobrazili za več precej različnih področij, bi lahko za aktualno šolsko oblast postali celo živ dokaz, da je omenjeni projekt izvedljiv ...
Na določenih predmetnih področjih je izvedljiv, vendar imajo univerze pristojnost oblikovanja študijskih programov. Ne moremo se strinjati s poseganjem v našo strokovno avtonomijo. O tem se vlada tudi ne more pogovarjati s sindikati, temveč bi se morala z univerzami oziroma fakultetami. Treba je iskati strokovne rešitve, teh pa ni mogoče najti brez nas. Minister bi univerze oziroma fakultete moral povabiti, nam predstaviti predloge, potem pa bi mi videli, kje in kakšne rešitve so možne. Možnosti se razlikujejo glede na posamezna predmetna področja in tudi ne morem govoriti o programih, ki jih imajo druge fakultete.
Rekli pa ste, da je to izvedljivo?
Na posameznih področjih in ob ustreznih spremembah programov je. Pedagoško področje je interdisciplinarno. Sam nisem nobena izjema, vsaj na naši fakulteti, kjer je večina profesorjev najprej diplomirala in doktorirala na nekem strokovnem področju, nato pa so se usmerili v strokovno kariero na področjih, ki so povezana z edukacijo, za kar pa so morali pridobiti še dodatno znanje. Kar pa se tripredmetnih učiteljev tiče, jih na naši fakulteti že izobražujemo. Po eni strani tako, da študentom naših dvopredmetnih programov v okviru izbirnih predmetov ponujamo vsebine, ki jim, če tako izberejo, omogočajo pridobitev določenih kompetenc še iz tretjega predmeta. S tem jih še ne usposobimo za poučevanje tretjega predmeta, jim pa omogočimo, da bodo kasneje lažje in hitreje pridobili to kvalifikacijo. Letos smo razpisali šest programov izpopolnjevanja za učitelje, ki so že v šolah in s temi programi v času enega leta lahko pridobijo kvalifikacijo za poučevanje dodatnega predmeta. To jim lahko olajša zaposlitev na eni šoli. Menimo namreč, da je za učitelja pomembno, da ostane na isti šoli, saj ima poleg poučevanja še druge obveznosti, denimo razredništvo, interesne dejavnosti itd. Vse to bi – razpet med dvema šolama ali več – težko izvajali.
Zakaj to po vašem ne gre v okviru bolonjskega študija, ki se ministru zdi dovolj dolg za še ene predmetne kompetence?
Najprej zato, ker smo bolonjske programe komaj prenovili in jih ne želimo takoj spreminjati, saj sploh še nimamo prvih rezultatov. Po drugi strani pa menimo, da bi to bila drastična sprememba programa, ki zahteva konceptualni premislek in organiziran pristop vseh fakultet. Zato sodimo, da je to bolje speljati po diplomi. Za omenjeno dokvalifikacijo v okviru stalnega strokovnega izobraževanja potrebujejo 60 kreditnih točk. Dejansko je to enoletni program, ker pa je namenjen že zaposlenim, ki si morajo zato organizirati celotno življenje, smo ga raztegnili na dve študijski leti.
Kakšno je bilo pri vas zanimanje to prvo leto?
Za zdaj to izvajamo le za predmet fizika, ker drugje še ni bilo dovolj prijav. Krivdo pripisujemo tudi temu, da smo začeli program izvajati sredi leta. Letos smo to znova razpisali za vse naše programe, kjer je to izvedljivo. Problem pa je, da nas je po eni strani k temu spodbudila država, ki pa je že lani za stalno strokovno izpopolnjevanje zmanjšala sredstva.
Ali bodo morali potem vsi, ki se bodo odločili za to usposabljanje, zanj v celoti plačevati šolnino?
Ne, trenutno te programe sofinancira ministrstvo, pristojno za šolstvo, v obsegu 50 odstotkov. Lani je država prav za tiste študente, ki so bili vključeni v programe za izpopolnjevanje izobrazbe, namenila še dodatna sredstva, neke vrste štipendijo, ki je zadoščala še za četrtino preostale šolnine.
Se nameravajo teh dokvalifikacij lotiti tudi na drugih fakultetah, ki izobražujejo za pedagoške poklice?
Tega resnično ne vem, vem, da ponekod že razmišljajo o tem, vsaka fakulteta pa se v skladu z avtonomnostjo sama odloča. Vsaka stroka mora razmisliti, kaj naj da študentu, da bo lahko s tem znanjem kakovostno poučeval kak predmet. Mi smo za zdaj edini, ki smo pripravili omenjene programe za širitev kompetenc in jih tudi akreditirali. Vendar se pri nas izobražujejo le nekateri profili osnovnošolskih učiteljev – za naravoslovje, fiziko, kemijo, tehniko, gospodinjstvo, likovni pouk ...
Kako ocenjujete koncept naše bolonjske prenove?
Mislim, da bolonjskega študija nismo najbolje domislili. Po mojem bi morali drugo stopnjo razdeliti v dve smeri. Ena bi vodila v znanost, druga v stroko. To je tudi ključno, kar bi lahko še popravili, da bi imeli ustreznejši izhod za študij na tretji stopnji.
Ali ne bi mogli nekako spremeniti tudi tega, da zdaj naši diplomanti raven prejšnje univerzitetne izobrazbe kljub drugačnemu magistrskemu nazivu dosežejo šele s končano drugo stopnjo?
Mislim, da tega ni več mogoče popraviti. Sicer pa smo tu naredili celo serijo napak. Sam vseeno načeloma nisem proti bolonjskemu študiju. V konceptu ni problema, problem je v naši izvedbi v Sloveniji. V vsakem primeru pa nasprotujem prenagljenim spremembam. To so sistemske spremembe, ki bi jih morali uvesti zelo premišljeno. Ne na kratki rok, kar pa v visokem šolstvu pomeni, da se jih ne da uvesti prej kot v dveh ali treh letih. Če bi se tega lotili drugače, bi lahko zaznamovali vrsto prihodnjih generacij študentov in tudi usodno vplivali na kakovost izobraževanja bodočih pedagoških delavcev. S tem pa bi poslabšali tudi kakovost poučevanja na osnovnih in srednjih šolah, kjer, kot kažejo raziskave, zdaj na več področjih dosegamo mednarodno nadpovprečne rezultate v znanju. Tako smo na področju naravoslovja med najboljšimi, v matematiki smo sicer nekoliko slabši, a še vedno nadpovprečni. Podpovprečni smo le v bralni pismenosti. Če bi zdaj na horuk spremenili bolonjske programe in pričeli uvajati tripredmetno izobraževanje učiteljev, bi gotovo dosegali slabše rezultate, ker lahko dobro uči samo tisti, ki je sam odlično usposobljen. Slabših rezultatov si res ne želimo.
Minister Žiga Turk nam je dejal, da si želijo predvsem bolj kompetentne oziroma bolj uporabne učitelje ...
Predlogi, da je treba v izobraževanje pedagoških delavcev vnesti vrsto predmetov ali vsebin, denimo več prakse, IKT ipd., so lahko za javnost všečni. Dejstvo pa je, da vse to, kar se predlaga, v programih fakultet, ki izobražujemo za te poklice, že imamo.
Rad pa bi v zvezi s tem poudaril še nekaj. Vsi bi se morali zavedati, da je Slovenija ena tistih držav, ki so bolj kot druge odvisne od znanja svojih državljanov in s tem tudi od kakovosti svojih učiteljev. Nimamo nafte ali kakšnih drugih bogatih naravnih virov, nimamo pa niti možnosti, da bi učitelje, ki poučujejo v slovenskem jeziku, ki so del te kulture, ob kadrovskem pomanjkanju preprosto uvozili iz tujine. Kakovostno izobraziti jih moramo sami. Zato se z izobraževanjem učiteljev in vseh drugih pedagogov ne smemo igrati. To bi nas preveč stalo.
Novi programi so pri delu s študenti na programski ravni vsekakor prinesli precej kakovostnih rešitev. Toda sedaj je razprava o kakovosti programov postala nesmiselna, ker je vlada z rebalansom proračuna visokošolskemu prostoru odvzela nujno potrebna sredstva za izvajanje vseh, tudi dodiplomskih študijskih programov. Spravila nas je v nemogoč položaj, saj je za vpisane študente treba iz javnih sredstev, ki za to še zdaleč ne zadoščajo, plačati izvedbo razpisanih študijskih programov. Strinjam se, da je tudi v visokem šolstvu potrebno premišljeno in varčno uporabljati sredstva, in to počnemo, vendar je postala razlika v razpoložljivih sredstvih tako velika, da racionalizacije, s katerimi bi obenem izboljševali ali vsaj obdržali kakovost, niso možne.
Visokošolski sistem država tako potiska v brezizhoden položaj, ko bodo šolnine edini preostali vir za izvedbo teh programov. Prav tako se nihče ne bi smel več sprenevedati, da je mogoče zagotoviti dodatno leto študija brez dodatnih sredstev. Govoriti ob tem še o kakovosti je zavajanje študentov in javnosti.
Po že sprejetem vladnem zakonu za uravnoteženje javnih financ je med učitelji na vseh ravneh izobraževanja zavladal tudi strah za eksistenco oziroma strah pred odpuščanji. Resorno ministrstvo opozarja tudi na demografske spremembe. Ker pa na podlagi tega vendar ne more priti do dramatičnih sprememb, so vsaj za napovedi zaposlovanja osnovnošolskih učiteljev najboljši pokazatelji podatki o zaposlovanju vaših diplomantov v zadnjih letih. Kaj se da sklepati na podlagi teh podatkov?
Vsi podatki, ki jih imamo, z najnovejšimi vred, kažejo, da naši diplomanti nimajo večjih težav z zaposlitvijo – navsezadnje se mnogi uspešno zaposlujejo tudi na kakšnih drugih področjih –, delna izjema so učitelji razrednega pouka. Pri predmetnih učiteljih pa je le nekaj posameznikov prijavljenih kot brezposelnih. To se mi zdi normalno.
Se dogaja tudi to, da za kak učiteljski profil vlada takšno zanimanje, da skušajo te študente zagrabiti že pred diplomo, ko so še na fakultetah?
Tudi to se dogaja. Najbolj iskana skupina so zdaj diplomantke in diplomanti specialne in rehabilitacijske pedagogike. Prav tako so zelo iskani diplomanti predšolske vzgoje in socialne pedagogike. Na te programe, ki jih izvajamo samo na naši fakulteti, imamo tudi daleč preveč prijav. Tako smo lahko na logopedijo vpisali le enega od sedmih prijavljenih.
Zakaj na tako iskanih področjih ne povečate vpisa?
Zato, ker za to nimamo pogojev. Če vlada in resorno ministrstvo ne bosta odstopila od predvidenih finančnih omejitev, bomo morali zmanjšati celo obstoječa vpisna mesta.
Ali se lahko to napovedano zmanjševanje zgodi celo pri letos razpisanih programih, kjer bo zelo malo prijav?
Ne. Razpisane redne programe moramo izvesti. Smo pa na naši fakulteti že pri razpisu upoštevali kadrovske trende. Ne glede na veliko vpisno zanimanje smo letos zmanjšali vpis v program razrednega študija. Nočemo izobraževati več učiteljev, kot pa jih lahko dobi zaposlitev. Običajno smo imeli na ta program 120 vpisanih, letos pa smo to zmanjšali na 95.
Vse to verjetno le potrjuje, da je za vsako politiko šolski prostor na vseh ravneh izjemno pomemben?
Seveda. Toda ta prostor ima svoje zakonitosti. Osnovni problem, ki se zdaj kaže v visokem šolstvu, je, da imamo poleg programov, ki se jih ne da spreminjati čez noč, tudi že vpisane študente, ki jih je treba pripeljati do konca programov, in to ne le prvostopenjskih, temveč tudi drugostopenjskih, ki jih večinoma šele usposabljajo za izbrane poklice. Naj jim po tretjem letniku rečemo, da se ne morejo več vpisati v naslednji letnik?
Zakaj se pedagoški študij sploh deli na stopnje? Navsezadnje država določa izobrazbo, ki jo morajo imeti učitelji. Že dolgo je to univerzitetni oziroma zdaj drugostopenjski študij. Vi ste eden od strokovnjakov, ki bi lahko v preteklih letih to predlagali vladi, ki vas je veliko bolj upoštevala od sedanje. Zakaj tega niste vsaj poskusili?
Moram reči, da takrat, ko so se na ravni države sprejemale omenjene odločitve, nisem imel pomembnega vpliva na te odločitve. To so bili tedanji dekani oziroma vodstva fakultet, ki izobražujejo učitelje. Ne glede na to pa sam mislim, da ima dvostopenjski študij tudi v naših programih svoj smisel. Omogoča namreč prehajanje po prvi stopnji. Ljubljanska pedagoška fakulteta je v zadnjih letih ustvarila celo serijo novih programov, ki dajejo učiteljem nove kompetence. To lahko, na primer, omogoči, da se učitelji na drugi stopnji usposobijo tudi v programih, kot so supervizija, dramska pedagogika, pomoč z umetnostjo itd. Učitelji z dodatnimi znanji so za šole zelo zanimivi.
O učiteljskem poklicu se je vedno govorilo kot poslanstvu. Pri vas ni sprejemnih izpitov. Je torej nevarnost, da se k vam vpiše marsikdo, ki bo sicer diplomiral, a nato ne bo dober učitelj?
Diplomanti se v prvih letih v vsakem primeru še uvajajo, gre za faze v njihovem profesionalnem razvoju. Ko učitelj po več letih pridobi dovolj ustreznih izkušenj, samozavesti in vsakršnih kompetenc, pa si lahko želi pridobiti dodatna znanja, ki mu jih predhodni študij ni mogel dati.
Ste kdaj ugotavljali, zakaj se mladi odločajo za učitelje? Ali mogoče zato – naj parafraziram ministra Žiga Turka –, da bi ob pomoči sindikatov za čim manj dela prejeli čim večje plače? Ali – kot je splošno mnenje med ljudmi – zaradi dolgih šolskih počitnic?
Ministrove izjave ne bi komentiral, počitnice pa so potrebne učencem in učiteljem. Medosebni odnosi med učiteljem in učenci oziroma nasploh v pedagoškem poklicu so nujno zelo intenzivni in je zato vsako leto predah še kako koristen. Čeprav že dolgo niso tako dolge, kot se morda zdi. Naši študenti na vprašanje, zakaj so se odločili za študij, večinoma odgovarjajo, da zato, ker želijo biti učitelji. To je lahko tudi specifika pedagoških fakultet. Kakovostno usposobljene učitelje imamo tudi zato, ker jih za učitelje začnemo usposabljati že od začetka, torej v prvem letniku.
