Tiskane izdaje
Preden je Slovenija 1. maja 2004 uradno pristopila k EU, ni veljala le za zgodbo o uspehu, temveč tudi za model, kako se nekdaj socialistična država (ali republika) lahko preobrazi v uspešno tržno gospodarstvo. Model seveda ni bil namenjen zahodnim državam ali njihovim gospodarstvom, ampak državam in državicam nekdanjega vzhodnoevropskega bloka, ki so se prav tako potegovale za vstop v EU. Vzorčnost modela Slovenije seveda ni zaslepila niti starih, v nadaljevanju pa tudi ne novih držav EU, temveč je zaslepila predvsem Slovenijo in njene prebivalce. Iluzija, ki je tedaj na videz koristila vsem, Sloveniji (in njeni tedanji oblasti) ter EU in njenim političnim ciljem, ima danes za oboje velike posledice. Skupni imenovalec pri obeh pa je nespoštovanje dogovorjenih kriterijev in odsotnost učinkovitega nadzora nad dogajanjem.
V smer sprevrženih barabij?
Ko so nastajale paradržavne institucije, kakršne so Kapitalska družba (1996), Slovenska odškodninska družba (1993) ali Dars (1993), je tedanja oblast predvsem pomembnim svetovnim institucijam in Evropi želela pokazati, da se pomika v smer pravega korporativnega upravljanja tudi pri najvitalnejših finančnih zadevah države. »Svet« je bil pomirjen in zadovoljen, kajti Kapitalska družba je utelešala ves prihodnji tranzicijsko-privatizacijski proces, in naloga dobrega upravljavca bi naj bila strokovna neodvisnost in predvsem transparentnost, še posebej pri pokojninskih zadevah, ki so bile glede na preminuli socializem zelo občutljivo vprašanje prihodnosti; Sod je utelešal popravo krivic, nastalih po nacionalizaciji, in sploh materialno uravnoteženje politično-ekonomsko razstavljene predvojne družbe, ki se je, kakorkoli jo obrnemo, imela za meščansko; Dars je utelešal infrastrukturne investicije, po katerih ima država strateški interes, in v s cestnimi in železniškimi prometnicami podhranjeni Sloveniji je bil ta interes države precej močan.
Ustanovitev AUKN pod vlado Boruta Pahorja naj bi šla k smernicam OECD. Ekonomist Jože P. Damijan je na svojem blogu 15. julija zapisal, da je tudi sam idejno sodeloval pri oblikovanju te agencije. Namen, je dejal, je bil »umakniti incestuozni vpliv države na poslovanje podjetij«, ki so v državni lasti, in doseči njihovo večjo učinkovitost. Toda njegov predlog, da bi njenega direktorja, ki bi bil uveljavljen menedžer, imenoval državni zbor na predlog predsednika države, je bil zavrnjen. »Ko je nato ingerence nad AUKN prevzel tedanji finančni minister France Križanič in ko sem videl še imena članov strokovnega sveta AUKN, pa je bilo več kot jasno, da je AUKN mrtvorojeno dete.«
Legitimnost odločitve nove Janševe vlade, da z novim državnim holdingom preseže nesprejemljivo politično vez med politiko in agencijo, je bila na dlani. Toda pri Janševi vladi je Damijan takoj spet zaznal plenilsko nevarnost in v tem je pritrdil kritikom iz sestava AUKN: najožji vrh zdajšnje vlade je odgovoren za slabe naložbe državnih bank, saj so te v glavnem nastale v letih 2006 do 2008. »Jasno, slabo upravljanje NLB, prodaja Mercatorja Istrabenzu in Laškemu, spočeta v pisarni predsednika vlade, motne dejavnosti Istrabenza ter podobno motne poslovne aktivnosti v Luki Koper in Intereuropi so se zgodile neposredno zaradi dopuščanja tega ali zaradi aktivnega političnega sponzoriranja tega početja s strani prve vlade Janeza Janše v obdobju 2005–2008,« je zapisal Damijan.
Zato se tudi strinja z ugotovitvijo, »da se bo SDH [državni holding] sprevrgel v eno največjih barabij v sodobni zgodovini Slovenije«.
Od vzora do ukora
Več kakor teden dni staro pismo OECD kaže, da se taki načrti verjetno ne bodo mogli uresničiti, in to je bila najboljša novica zadnjega meseca. Stransko sporočilo tega dogajanja pa je bržkone globlje in širše, čeprav na prvi pogled nevidno: Slovenija, ki so jo mednarodne institucije dojemale kot vzorčni inkubator, se v dojemanju mednarodnih institucij spreminja iz pozitivnega pogleda v negativnega. Utegne se izkazati, da bo, majhna kot je, postala prostor, kjer se vzorčno dela (evropski) red podobno, kot se je delal (evropski) vzgled. Če bo tako, potem Bog je in se čudeži še dogajajo, bi rekli skeptiki glede slovenske demokracije. Slovenska država se ni le izkazala za neverodostojno, temveč je v dvajsetletnem razvoju (domnevno) neodvisnih institucij pokazala, da se ni niti pripravljena niti zmožna odreči metodi formalne liberalno-ekonomske demokracije s figo žepu. To pa je skrajno slabo spričevalo tudi za razvoj splošne družbene demokracije. Nadnacionalne politične in gospodarske (celo verske) institucije glede Slovenije vzbujajo vtis, da ji niso ali ji v zelo bližnji prihodnosti ne bodo več pripravljene dopustiti »dobrohotnih nesporazumov«, ki so v seriji resničnih problemov, ki jih imajo same zaradi globalne strukturne krize, povsem odveč. Resnici na ljubo Slovenija ni niti največji niti prvi prekrškar, toda »veliki« so glede preteklosti popustljivi – nepopustljivi postanejo pri vprašanju vzorca za prihodnost.
Dober primer tega, o čemer govorimo, je odmeven in medijsko neverjetno zaznan »izgon« upokojenega ljubljanskega nadškofa Urana iz Slovenije. V seriji kontradikcij in nesporazumov je v sporočilu jasno le eno: kazen mora biti brezpogojno izvršena, potem se lahko pogovarja o morebitnih napakah. Čudi radikalnost ukrepa, ki deluje kot simbolno ostro naglašena strogost, tam, kjer je prej vladal moralni voluntarizem, celo moralno zapečkarstvo, popolno nespoštovanje zavez, tudi lastnega verskega nauka. Toda Slovenija, ne pozabimo, se je večinoma prav prek Cerkve najhuje mogoče umestila v mozaično strukturo svetovne kapitalske krize. Saj velja, da cerkveni koncerni spadajo med največje dolžnike Ljubljanski banki in da bodo to luknjo plačali davkoplačevalci? Veliki milijardni flop ter vzorčnost nacionalne majhnosti (Katoliške cerkve v malem) sta oba kot idealna simbolna parametra na koordinatnem sistemu samoočiščenja globalne institucije, ki si res več ne more privoščiti alibijev za svoj moralni in finančni razvrat, lahko pa očiščenje začne tam, kjer ne more preveč (za)boleti.
Vatikan je veliko storil za osamosvojitev Slovenije, takšni so bili tedaj načrti nove globalne geometrije. Sloveniji so se odpirala vrata po vsej Evropi, po vsem svetu. Ne bi se bilo čuditi, če bodo trendi pokazali, da se bodo enako tudi zapirala: ne po naročilu ali logiki Vatikana, temveč po zakonitostih globalnih trendov, ki jim sledi vsa mednarodna politična in ekonomska praksa.
Obsojeni na uspeh
Taka razmišljanja pa niti niso najpomembnejša niti najbolj usodna. Pomembneje je, da je nekdo v Sloveniji na politični ravni že v izhodišču tranzicijskega razvoja izračunal, da se je mednarodna politična skupnost vedno obnašala alibično in ima, če bo dovolj diskreten in všečen, proste roke slovensko družbo olastniniti, kakor hoče, četudi po »partijsko«. Janševi vladi 2004–2008 gre »negativna zasluga«, da je zaradi robustnosti v slogu zapravila čar te fasadne »diskretnosti«, ki so jo Drnovškove vlade skrbno in uspešno negovale. Pahor se je trudil popraviti fasado, toda pri ustanovitvi AUKN so se, tudi zaradi narave krize, morale oči OECD že precej odpreti. Zdaj je videti, da so maske dokončno padle in da je Slovenija, kakor že se sliši kontradiktorno, končno obsojena na upravljalski uspeh, podobno kakor bo Katoliška cerkev po »sveti polomiji« in simbolnih »(od)strelih« Vatikana obsojena na skromnost in poštenost. Lahko da s stisnjenimi zobmi in lahko da po krivici, ker da velike institucije ne začenjajo pri sebi: toda Slovenija nazadnje je prostor minulih iluzij, in to bi morala biti zelo dobra novica, čeprav s seboj prinaša tudi obvestilo o družbenih in ekonomskih pretresih, ki ne bodo všeč nobenemu državljanu.
Končna ugotovitev seveda je, da sta usoda države in njena suverenost mnogo bolj v rokah državljanov, kot so si ti v povprečju doslej mislili. Mednarodna suverenost namreč šteje le toliko, kolikor jo državljani omogočijo z notranjo suverenostjo. To lekcijo je Slovenija menda vzela že leta 1991. Zdi pa se, da ni dojela, da se prava demokracija ne začne z obračunom proti zunanjemu sovražniku, temveč z razdelavo »prijateljske strukture« države, to je gospodarstva, šolstva, podjetništva, sociale, z vzpostavljanjem srednjega sloja in končno z doslednim demokratičnim nadzorom nad oblastjo, zlasti če ta kaže plenilska nagnjenja. Problem slovenske javnosti je podoben problemu aktualne oblasti: nič namreč ne koristi ustvarjanje konfliktov z ustvarjanjem (ideoloških ali čezmejnih) sovražnikov, temveč štejejo le domače opravljeno delo in razmere, ki jih zanj ustvarimo. Zato se kaže, da tudi referendum proti državnim poroštvom za TEŠ 6 ni nepomemben in bo pokazal na simbolno namero državljanov po tem, kar sicer pričakuje tudi OECD.
