Konec enciklopedije, difolt slovenščine?

Slovenija potrebuje enciklopedijo, ki bo vsebinsko in medijsko prilagojena novemu času in novim nosilcem vsebin.

Objavljeno
03. december 2011 17.52
Posodobljeno
03. december 2011 19.00
Miha Kovač
Miha Kovač

Slovenika, nova slovenska nacionalna enciklopedija, ki te dni prihaja na knjižne police, zaznamuje konec pomembnega obdobja v slovenski založniški in kulturni zgodovini. Čeprav je v primerjavi s svojo bistveno daljšo predhodnico Enciklopedijo Slovenije očiščena ideološke navlake in nasploh racionalizirana, je, kakorkoli jo že obrnemo, v svojem osnovnem konceptu njen konceptualni dedič: tako kot pri Enciklopediji Slovenije je tudi namen Slovenike popisati vse, kar je treba vedeti o Sloveniji in Slovencih.

Ob tem se neizogibno zastavlja vprašanje, ali bomo v Sloveniji tak tip enciklopedije v tiskanem formatu potrebovali tudi v naslednjih desetletjih. Enciklopedija Slovenije je namreč pred štirimi desetletji začela nastajati kot jasno začrtan ideološki projekt: njen namen je bil dvojen, po eni strani postaviti spomenik samoupravni družbeni ureditvi, po drugi pa utrjevati slovensko identiteto – resda z močnim socialističnim predznakom, a vendarle slovensko.

V tedanjem družbenem kontekstu je bila Enciklopedija Slovenije zato, paradoksno, hkrati prorežimska in subverzivna: prorežimska, ker je pretirano pozornost namenjala ljudem in dogodkom socialistične provenience, subverzivna pa, ker je z jasnim poudarkom na slovenstvu pomenila tiho, a obenem nedvoumno nasprotovanje beograjskemu centralizmu. Da je začetek njenega izhajanja (skupaj z Atlasom Slovenije) v jugoslovanskem kontekstu pomembna zmaga slovenske politike, več kot jasno govori že dejstvo, da na Hrvaškem nikoli niso prišli do podobnih publikacij, čeprav so z Leksikografskim zavodom Miroslava Krleže imeli odličen enciklopedični pogon, ki je izdajal – za tiste čase – visokokakovostno Enciklopedijo Jugoslavije.

Ko sem pred leti brskal po dokumentih o začetkih Enciklopedije Slovenije, me je presenetilo, kako prepričani so bili njeni snovalci o njenem konceptu in kako so verjeli, da so tako zasnovane enciklopedije nekaj samoumevnega za ves svet. Toda če bi malce pobrskali po zahodnih enciklopedijah in po znanstvenih člankih, ki so se ukvarjali z enciklopedistiko (kar je bilo v tistih časih seveda neprimerno težje kot danes), bi slej ko prej ugotovili, da na evropskem zahodu takih nacionalnih enciklopedij niso poznali. V najbolj slavni zahodni enciklopediji, Britaniki, namreč zelo malo izvemo o kulturi in zgodovini Britancev, zato pa neprimerno več o matematiki, fiziki, kemiji in drugih naravoslovnih znanostih. Namen Britanike od njenih začetkov v 18. stoletju naprej je namreč poročati predvsem o vrhunskih znanstvenih dosežkih na povprečnemu bralcu razumljiv način, ime pa je dobila, ker je bila sad dela predvsem britanskih učenjakov in založnikov (v začetku 20. stoletja so jo sicer kupili Američani in njen sedež preselili v Chicago, a to je že druga zgodba). Ukvarjanje z lokalnimi zgodovinami, lokalno geografijo in pomembnimi možmi in ženami je bilo skozi vse 20. stoletje v večini zahodnoevropskih držav prepuščeno posebnim, med sabo povsem ločenim knjižnim izdajam, kot so biografski leksikoni, »kdo je kdo«, nacionalne zgodovine in atlasi ipd. Nacionalne enciklopedije, za povrh začinjene z močnim ideološkim pridihom, kot je bila Enciklopedija Slovenije, ki je v Sloveniji izhajala med letoma 1987 in 2002, so poznali predvsem v socialistični vzhodni Evropi.

Skratka – recimo temu tako – duhovna predhodnica Slovenike je bila konceptualni otrok evropskega vzhoda, in to je ostala tudi, ko s(m)o jo v devetdesetih letih začeli čistiti ideološke navlake: ostala je omejena na Slovenijo in na vse v zvezi z njo, bolj obča gesla, vezana na svet in na razvoj naravoslovnih znanosti, pa je niso zanimala. Čeprav racionaliziran, očiščen ideologije in do konca izpiljen, ima tudi Slovenika podoben koncept.

Ko torej Mladinska knjiga ob koncu leta 2011 pošilja na trg Sloveniko, daje na svetlo publikacijo, ki v sebi združuje nekaj različnih »nacionalnih« knjižnih projektov, kakršni bi v večjih zahodnoevropskih knjižnih kulturah izšli v štirih, petih med sabo povsem ločenih knjigah. Pustimo ob strani vprašanje, ali je to dobro ali slabo za uporabnika: ključno je seveda, da smo skozi – recimo temu tako – vzhodnoevropski ovinek tudi v Sloveniji dobili temeljit leksikografski geografsko-zgodovinski in biografski opis lastne kulture in države. Na tej točki pa se seveda z vso težo zastavlja vprašanje, kako naprej: nobenega dvoma namreč ni, da se del pojavov, ki jih Slovenika opisuje, ves čas spreminja. Zato bi bilo nujno vsakih nekaj let izdati novo, popravljeno in ažurirano izdajo – vsaj tako je bilo v analognih časih, ko so založniki prodajali tiskane enciklopedije v dovolj velikih količinah, da so lahko z iztržkom pokrili strošek kontinuiranega avtorskega in uredniškega dela. Zadnjih petnajst let pa tiskane enciklopedije ugašajo ali umirajo na obroke: tako je denimo Britanika že pred desetletjem bankrotirala in se potem v manjšem obsegu postavila na noge tako, da je za plačilo na voljo na spletu, hkrati pa še prodajajo tudi tiskano izdajo, saj se je izkazalo, da je zanjo še vedno omejeno, a vseeno dovolj veliko povpraševanje. Oxfordov britanski biografski leksikon obstaja le v spletni obliki in živi predvsem od naročnin, ki jih plačujejo specialne knjižnice (in ker so naročnine visoke, univerzitetnih knjižnic, ki potrebujejo to gradivo, pa je veliko, Oxford University Press nima težav s financiranjem projekta), medtem ko je vsebina Wikipedije na spletu dostopna zastonj, ažurirajo pa jo kar njeni uporabniki (medtem ko denimo vsebino britanskega biografskega leksikona pišejo vrhunski raziskovalci, s katerimi sodeluje močna uredniška ekipa). Seveda pa v to, da je kaj na tem svetu zastonj, verjamejo le najbolj naivni uporabniki interneta: za delovanje Wikipedije je potrebno nekaj milijonov dolarjev na leto (ki jih zberejo z donacijami, kar je v ameriškem davčnem sistemu precej lažje kot v Evropi), hkrati pa jo uporablja več milijonov ljudi, ki – vsaj pri najbolj izpostavljenih geslih – drug za drugim popravljajo napake in odstranjujejo neumnosti ali pa pobalinska izživljanja neuravnovešenih posameznikov.

Noben od teh pristopov po mojem ni uporaben v Sloveniji. Tiskana izdaja Slovenike se sicer prodaja nad pričakovanji (doslej je bilo prodanih 3000 izvodov, ki so šli vsi k individualnim kupcem, na knjižnice še čakamo) –, toda če bi hoteli z iztržkom financirati dve ali tri leta uredniškega in avtorskega dela pri novi izdaji, bi morali, takole čez palec, prodati okrog 10.000 tiskanih izvodov, kar se zdi v tem trenutku misija nemogoče. Če pa bi hoteli v slogu britanskega biografskega leksikona imeti enciklopedijo v plačljivi obliki na spletu, bi to na leto, spet čez palec, stalo tam nekje med sto petdeset in dvesto tisoč evri (morali bi imeti najmanj enega ali dva redno zaposlena urednika in kup honorarnih sodelavcev, ki bi skrbeli za ustrezno objavljanje in recenziranje gesel, ob tem pa seveda tudi ustrezno računalniško opremo, ki bi onemogočala dostop uporabnikom brez plačane naročnine). Ob enaki letni naročnini, kot jo ima britanski nacionalni leksikon (300 evrov), bi torej vsako leto potrebovali najmanj 500 naročnikov, kar je glede na število splošnih knjižnic in šol v Sloveniji teoretično sicer dosegljivo, praktično pa najbrž ne (javni sektor pač reže izdatke, pri čemer je splošnih knjižnic le okoli 60, šol pa nekaj več kot 450, a jim je ministrstvo za šolstvo vsaj na področju založništva tako rekoč prepovedalo sodelovanje z osebami zasebnega prava). Kar pomeni, da bi Sloveniko lahko naredili brezplačno dostopno na spletu le z ustrezno količino sponzorskih ali javnih sredstev.

A tudi če bi nam to uspelo, bi sam še vedno nasprotoval temu, da bi Sloveniko tako kot Wikipedijo v popravljanje prepustili uporabnikom in s tem zmanjšali stroške njenega obratovanja: kritična masa razumnih uporabnikov je za kaj takega v Sloveniji po mojem premajhna, saj se tudi v Wikipediji sama od sebe (tako da razumni avtorji prevpijejo in izločijo pobalinske ali nazorsko nestrpne vložke) popravljajo le dovolj splošna gesla, pri bolj obskurnih temah, kjer je ljudi, ki jih ta gesla zanimajo, manj, pa je zanesljivost manjša. Že za pripravo britanskega biografskega leksikona je kritična masa kakovostnih prostovoljnih avtorjev očitno premajhna, da bi gesla lahko nastajala brez uredniške podpore in honorarjev za avtorje. Poleg tega v Wikipediji po obsegu in številu prevladujejo gesla iz popularne kulture, ki jim v nacionalni enciklopediji v takem obsegu ni mesta.

Skratka: hitre in učinkovite rešitve za to, kako spraviti Sloveniko na splet, v tem trenutku ni. Ker bi bilo za vse, ki živimo v Sloveniji, škoda, če bi se tako popolna in uporabniku prijazna podatkovna baza o naši kulturi in zgodovini začela razkrajati, imamo po mojem kako leto dni časa, da najdemo rešitev, pri čemer ta – glede na vse zgoraj povedano – žal ne more nastati zgolj znotraj Mladinske knjige. Leto dni časa zato, ker bo v približno tem času šlo v nič znanje o tem, kako tako enciklopedijo obnavljati in vzdrževati, njen morebitni kasnejši ponovni zagon pa bo posledično bistveno dražji.

Pri tem velja za konec omeniti še pomemben konceptualni problem. V šestdesetih letih je bil eden od ključnih problemov, kako ohraniti in definirati slovensko identiteto v razmerju do Jugoslavije, naš največji sedanji problem pa je po mojem v tem, da slovenščina izgublja stik z visoko kulturo in znanostjo. Sedanji univerzitetni sistem habilitacij in vrednotenja znanja namreč slovenske znanstvenike sili v objavljanje predvsem v angleščini, kar samo po sebi ni nič slabega, saj je to edini način, da lahko domače znanstvene dosežke vrednotimo z globalnimi kriteriji: čeprav predavam na humanistični fakulteti, sem tudi sam v zadnjih desetih letih nekaj več kot pol svojih znanstvenih člankov in knjigo napisal neposredno v angleščini. Pri naravoslovcih je ta odstotek nedvomno še višji. Posledično to seveda pomeni, da se na številnih raziskovalnih področjih domača strokovna terminologija ne razvija: še več, podatki, ki jih z nekaj kolegi z različnih koncev Evrope zbiram že nekaj let, kažejo, da se ne samo pri nas, ampak povsod v celinski Evropi viša tudi delež branja leposlovja v angleščini, zaradi česar denimo nekateri založniki v Skandinaviji že ugotavljajo, da se predvsem resnejših leposlovnih del preprosto ne splača več prevajati, ker jih večina bralcev prebere kar v angleščini. Elektronska knjiga, tako se zdi, je dala tem procesom nov pospešek, saj se je po nekaterih podatkih število ljudi, ki v celinski Evropi berejo e-knjige v angleščini, samo v zadnjem letu dni povečalo za 300 odstotkov.

Menim, da ti trendi – če se jim bomo prepustili – več kot jasno spreminjajo slovenščino v jezik, ki ga bomo govorili le še doma v kuhinji.

Če se bomo tako odločili, tudi prav: konec koncev je vztrajanje pri – recimo temu tako – visoko kulturni in znanstveni komunikaciji v jeziku z malo govorci precej neekonomično početje. Če pa bi, ravno obratno, želeli, da slovenščina preživi kot jezik kulture in znanosti, hkrati pa hoteli preprečiti, da bi se ob tem zaprli za svoje vaške plotove, kot smo se deloma v socializmu, je edini način ta, da znanstveniki in pisatelji še naprej pišejo v angleščini, ob tem pa bi jih različne ustanove – od habilitacijskih sistemov na univerzah naprej – silile tudi v sistematično objavljanje v slovenščini.

V takem kontekstu bi nacionalna enciklopedija lahko dobila povsem nov pomen: če bi jo – ob vzdrževanju podatkovne baze o Sloveniji – razširili po zgledu Britanike, bi lahko postala odlično orodje, s katerim bi v jeziku, razumljivem povprečno izobraženemu uporabniku, ubesedovali ključna dognanja svetovne in domače družboslovne in naravoslovne znanosti in ga seznanjali s svetovnimi trendi v umetnosti in kulturi. To se zdi še toliko bolj pomembno, ker je Slovenski veliki leksikon zaradi avtorskopravnih razlogov neuporaben za posodobitve, Slovar slovenskega knjižnega jezika pa je obupno zastarel – poleg tega pa so mnogi sodobni pojmi iz marketinga, politike, računalništva ipd. preozki za zgolj slovarsko razlago ali pa jih je v slovenščini sploh šele treba iznajti. Tipičen primer tega je denimo izjava predsednika vlade izpred nekaj tednov, da Grčija ni v bankrotu, ampak v »defaultu«, pri čemer verjamem, da 80 odstotkov tistih, ki smo izjavo slišali, nismo jasno razumeli pomena, da o mojstrskem domačenju angleške besede sploh ne govorimo.

Povedano drugače, verjamem, da Slovenija še vedno potrebuje novo enciklopedijo, ki pa bo vsebinsko in medijsko prilagojena novemu času in novim nosilcem vsebin: nekoč smo želeli vedeti, kdo in kaj smo, zdaj pa se moramo v slovenščini naučiti ubesediti razvoj in podobo izjemno kompleksnega sveta in znanja o njem. To je za našo identiteto na dolgi rok vsaj tako pomembno kot naša zgodovina in folklora.

Sicer bomo morda čez sto let v Sloveniji živeči Slovenci govorili približno tako slovenščino, kot jo potomci naših rojakov, živečih v Ameriki.

Prof. dr. Miha Kovač je glavni urednik Mladinske knjige.