Kristina Brenkova - Gospa 
iz pravljice

Posamezne ljudske pripovedi je redno objavljala v zbirki Čebelica, v Cicibanih in velikih slikanicah.

Objavljeno
23. oktober 2011 17.22
Posodobljeno
23. oktober 2011 18.00
Patricija Maličev
Patricija Maličev

Njena »hiška« je bila v bloku na Peričevi. V njej pa knjige in knjige in knjige. Pa fascikli. In ciuhi in stupice na steni, slikanice, beležke, spomini. In sedežna garnitura, na kateri je za vsakega obiskovalca pripravila rumen »povštrček«. »Tako kot ob tabornem ognju,« je znala reči.

Pred hiško sta bili lipa in smreka, na balkonu rože, vsaka s svojo zgodovino. Nekatere so bile, ko sem jo nazadnje obiskala, stare tudi dvajset let. Toda od vsega je v tej kamri miru bilo najbolj čutiti vonj njenih spominov. In dela. Urednice, prevajalke, pisateljice. Otrok. Tistih, ki jim je desetletja podarjala – in jim še podarja – pravljice. In seveda svojih: »Ko sem najstarejšega nekoč v sposojenem vozičku sprehajala ob Gradaščici, mi je rekel: Mama, mama! Ne naprej! Poslušaj, kako voda govori! Mar ni to čudovito?!«

Gospa Brenkova bi te dni praznovala stoletnico rojstva. Na njeni založbi so častitljivo obeležili ta jubilej z mnogimi dogodki, predvsem pa s ponovno izdajo izbora Pravljic z ilustracijami Ančke Gošnik Godec, ki so prvič izšle davnega leta 1966 in jih danes marsikdo, takrat otrok, prebira svojim. Redko se zgodi, da – in o tem ne priča samo obsežna časopisna dokumentacija – bi o ustvarjalcu vsi povprek, predvsem pa ves čas in še danes, govorili s takšnim občudovanjem in spoštovanjem, kot se to dogaja Kristini Brenkovi.

Pa najsi gre za njene nekdanje kolege, ilustratorje, avtorje, s katerimi je sodelovala, literarne kritike in ne nazadnje novinarje. Vsak od njih ima nanjo malodane intimne spomine na skupna srečanja, njene besede. Rada se je srečevala z ljudmi, tudi ko je bila že utrujena in smo jo ob raznih obletnicah nadlegovali kot muhe.

Najlepši jeziki so slovanski

V otroštvu je sanjarila, da bo igralka ali pevka. Morda zato, ker nikoli ni pozabila prve gledališke igre, ki jo je videla na odru, Petrčkove poslednje sanje. Pa Ptičke brez gnezda – igro Milčinskega, ki jo je uprizorila v šoli v Horjulu. Pri enajstih je šla v Maribor v meščansko šolo k šolskim sestram, med njimi je bila tudi njena teta. Zelo si je želela izobraževanja, oče in mama sta jo pri tem podpirala.

Peti letnik učiteljišča pa je naredila v Ljubljani. Kasneje jo je pritegnil študij pedagogike in psihologije. Po diplomi in vse do začetka druge vojne se je preživljala z inštrukcijami. Kmalu po začetku vojne so jo določili za kurirko Prežihovemu Vorancu in to delo je odgovorno opravljala vse do aretacije. Zaprli in na dosmrtno ječo so obsodili njeno mamo, ker je pekla kruh za partizane, aretirali in zaprli so njenega moža Franceta Brenka, v začetku leta 1943 pa tudi njo. V zaporu je avgusta tako rodila prvega sina, Klasa. Izpustili so jo ob kapitulaciji Italije. Potem je bila dodeljena za pomočnico materi Borisa Ziherla, Ani Ziherlovi, ki je organizirala varno zavetje za ilegalčke, otroke partizanov in tistih, ki so morali v ilegalo in skrb za otroke prepustili drugim.

To je samo hiter in površen prelet njenega življenja, preden so jo ob koncu vojne povabili k ustanavljanju založbe Mladinska knjiga.

Leta 1953 je v Cicibanovi knjižnici začela izhajati zbirka Čebelica, katere prva urednica je bila dve desetletji. Vsako leto je izšlo deset naslovov. Prva knjiga je bila Rdeča kapica, prva ilustratorka pa Marlenka Stupica. Zanjo je večkrat rekla, da ima v sebi zlati rez in da je imela srečo, da jo je srečala. »Z Marlenko naju veže iskreno prijateljstvo, čeprav sva se redko srečevali.« In gospa ilustratorka je v nedavnem pogovoru za naš časopis rekla isto. Brenkova, katere opravljeno delo bi lahko naštevali na treh straneh, je odgovorna, da se je tako v prevodni kot domači otroški in mladinski literaturi zgodilo najboljše. Z zlato roko je iz svetovne književnosti izbirala res najboljša dela, obenem pa našim mladim avtorjem razpirala domišljijo. Da smo kot otroci lahko zajemali iz malhe knjig Mamka Bršljanka, Babica pripoveduje, Zlata ptica, v kateri je izšlo več kot sto naslovov ljudskih pravljic z vsega sveta, pa izbor slovanskih pravljic Lonček, kuhaj! To, da smo v slovenščini brali Piko Nogavičko, je njena zasluga. Pod njenim urednikovanjem je v slovenščini izšlo tristo slikanic.

Njen obraz je razodeval mir in spokojnost duše. Velikokrat se je komu zapisala oguljena floskula, da je bila aristokratka duha, a ni dala veliko na to. Ko sem ji nekoč rekla, da se zdi, kot da se je ni v življenju nič hudega dotaknilo, je zamahnila z roko.

»Ravno narobe je bilo. Tako se me vse dotakne. Pošastno.« Zanimali so jo ljudje, ki jih je srečevala, rože, ki so jo ustavljale ob poti, živali in tekoča voda: »Tako kot pri Antih. Izvir je bil pri njih duh voda. Najlepšo vero na svetu so imeli ti stari Slovani. In tudi najlepši jeziki so slovanski. Sila smo. Ne morem pozabiti Tarkovskega, njegovega Andreja Rubljova, tam, kjer zvonove ulivajo. Čudovito.« Na vprašanje, kako je pisala, mi je odgovorila, da težko, z odgovorno službo in doma tremi fanti, tremi sodčki … »Predvsem pa strnjeno,« se je še zasmejala. Bila je vesela, ker ji vid še ni opešal, da je lahko brala. Na polici ob postelji je počivala njena večerna nočna jutranja knjižnica. Mali princ, Čehov, Prvotno besedilo življenja... Njena najljubša knjiga pa je bila tista, ki jo bo napisala jutri.

Mama, zakaj ne pišeš 
o Sherlocku Holmesu?

V enem od pogovorov je z nasmehom dejala, da se njeni otroci niso kaj prida zanimali za tisto, kar je počela. Tudi ni zares verjela, da so jo brali. »Včasih so mi rekli, mama, zakaj ne pišeš o Sherlocku Holmesu. Bila sem vesela, če sem jih sploh pripravila, da so mi kaj povedali. Spomnim se, ko se je najmlajši nekega dne v kuhinji za mizo, še čisto majhen je bil, odločil, da bo štrajkal pri hrani. Rekla se mu, veš kaj, ti pa ne boš zrasel, če ne boš jedel. Vsi fantje si želijo, da bi zrasli in bili močni. On pa mi je odvrnil: Jaz nočem zrasti, mama. Vidite, to so otroci.«

Sama se je s knjigo prvič srečala še čisto majhna in z njo imela pravo doživetje, popisala ga je v Čudovitem dnevu mojega otroštva. Navadno je pisala zjutraj. Ker da bi sicer pozabila tisto, kar si je zamislila. »Nekoč je rekla, da bi rada napisala knjižico, ki bo živela še potem, ko nje več ne bo. Mislim, da je mogoče že danes reči, da nam je zapustila kar nekaj takih knjig in knjižic.

Njene zbirke avtobiografskih črtic so vrhunske, enako velja za zbirke slovenskih in tujih ljudskih pravljic, ki jih je poiskala, prevedla in uredila. Od letos se po njej končno imenuje tudi nagrada za najboljšo slovensko slikanico,« o njej pravi Andrej Ilc, urednik knjig za otroke in mladino pri Mladinski knjigi, sicer njen tesni sodelavec. »Bila je vrhunska profesionalka, in čeprav so tudi njo kdaj grizli dvomi, se zdi njen občutek skorajda nezmotljiv. Takoj je prepoznala resnično kvaliteto, od Vorančevih Solzic do Svetlane Makarovič, že zdavnaj je vedela to, kar marsikdo še danes ne ve, namreč da pisanje za otroke in mlade 'ne more biti lagodno pripovedovanje zgodbic s srečnim koncem in cingljanjem s praznimi verzi'. Mislim, da je s svojim resnim odnosom in pristopom navdihovala tudi ustvarjalce, da so pisali bolje in se pri ilustracijah bolj potrudili, kot bi se nemara sicer.

Bila je pionirka na svojem področju, njena vloga je bila torej že po definiciji najtežja, saj je, kot je sama dejala, 'delala na zaplevljeni njivi'. V nekaj letih je tako rekoč iz nič premišljeno ustvarila 'infrastrukturo', vključno z Levstikovo nagrado, povabila k sodelovanju že uveljavljene pisatelje in slikarje, pa tudi tiste čisto na začetku svoje ustvarjalne poti,« pravi Ilc.

Vilinsko bitje

»Spomnim se, kako sem prišla k njej po tistem, ko je urednik Potrč rekel, da so moji Kosovirji zanič. Pa so prišli njej v roke in dala me je poklicati. Mlada, vsa divja in nasršena sem sedla pred njo, s stegnjenimi kremplji. Pa me je takoj ukrotila, s svojo milino, dajala je občutek, da mi nič hudega noče, nasprotno. In sem lepo potegnila kremplje nazaj. Res je bila vilinsko bitje,« se spominja Svetlana Makarovič.

Anja Štefan, ki poleg Ilca nadaljuje delo Brenkove pri zbiranju ljudskih pravljic, je ob ponovnem izidu Pravljic povedala: »Ko je Kristina Brenkova leta 1949 postala urednica knjižnih zbirk za otroke pri založbi Mladinska knjiga, je vedela, da želi delati in razširjati dobre knjige. Želela je ponuditi kvalitetna besedila, ki so vrhunsko ilustrirana, ki pripadajo tako svetovni kot slovenski književnosti in so bodisi avtorska bodisi ljudska. Prepričana je bila, da ljudske pripovedi lahko razsvetlijo življenje slehernega otroka. Imela jih je za popotnico, ki otroku lahko nevsiljivo pomaga na poti v svet odraslih. Vedela je, da prinašajo sporočila, ki so tehtna za katerikoli čas, hkrati pa se je veselila hudomušnosti, ki iz nekaterih veje brez zadrege in brez zavor. Zato je posamezne ljudske pripovedi redno objavljala v zbirki Čebelica, v Cicibanih in velikih slikanicah, največ pa jih je izšlo v zbirki Zlata ptica, ki jo je osnovala leta 1956.

Z Zlato ptico so slovenski otroci potovali med madžarske, ruske, slovaške, španske in bolgarske pravljice pa švedske, lužiškosrbske, danske, ukrajinske, armenske in finske – preveč jih je, da bi našteli vse, saj izhajajo že več kot petdeset let in so izšle v več kot stotih knjigah. Kristina Brenkova je k sodelovanju vabila poznavalce pripovednega izročila, številne prevajalce, pisce spremnih besedil in ilustratorje, hkrati pa je ljudske pripovedi iskala, prevajala in prirejala tudi sama.

Vztrajno in potrpežljivo, z občutkom za zgodbo, jezik in otroka. O svojem tovrstnem delu je zapisala: 'Kopati po nepreglednem, še zmeraj rastočem bogastvu človeških govoric, stikati za koreninami in koreninicami. Nikjer ne vidiš in ne odkriješ začetka, nikjer ni konca. Kot bi zbiral arheološke priče človekovega ustvarjalnega duha. Čudovito delo.' Več jih je, s katerimi belolasa gospa še vedno prispeva – kot si je tiho želela – k večji sreči in zmanjšanju hudega med nami. Pa z vso ponižnostjo, kot je sama rada rekla.«

Zaposlila bom Einsteina!

Imela je dva velika zelena adresarja z naslovi in telefonskimi številkami z vsega sveta. Tudi zaradi njih imajo slovenski otroci toliko literature na knjižnih policah v knjižnicah in knjigarnah. »Zelo zaupam v to, kar človek prinese s seboj na svet, a prepričana sem tudi, da moramo odrasli dodajati tisto, kar je pojilo njegov rod v nepreštetih rodovih. Tisto daljno, od tam daleč. To je lepo, človeka lepoti. Osvetljuje mu neskončno bogastvo.« Zato je desetletja med gorami knjig izbirala le tisto, o čemer je slutila, da bi današnjim otrokom lahko bilo po duši.

Pa še to: najraje na svetu je imela jabolka – »najraje se mi pokažejo ob kaki definiciji« – in njeno število je bilo štiri. Zato ker je bilo pri Aztekih štiri srečno število. Ni bila vraževerna. »Si pa tu in tam rada kaj pričaram!« je znala reči. Na vprašanje, kaj vendar, se je vedno samo zasmejala. Enkrat in ob neki priložnosti, ko so jo spet spraševali, zakaj ne piše za odrasle, je odraslim rekla, da ji svet odraslih ni všeč, ker da ni po njeni meri. »Nisem mogla drugače,« je povedala v intervjuju, »in ostanem pri tem; ta svet ni po moji meri. In najbrž, če bi še dolgo živela, bi prav tako ne bil. Če se samo spomnim na Huxleyjev Krasni novi svet! Poznate Einsteinovo sliko, na kateri kaže jezik? Ves odgovor! To je ves odgovor. Nekje imam krasno reprodukcijo te slike iz neke tuje revije. Spravila sem si tega Einsteina in si rekla, da si ga bom uokvirila, da bo zame kazal jezik. Zaposlila ga bom.