Lahko Afganistan sploh postane suverena država z lastno vojsko?

Pred dvema mesecema so talibi poskusili naskrivaj nastaviti bombo na tovornjak, parkiran kakih dvesto metrov od nadzorne točke. Toda šoferjev asistent je to opazil. Obvestil nas je. Našli smo eksploziv, je povedal nadporočnik Zabiula Amahel, poveljnik 17-članske enote, ki upravlja eno izmed nadzornih točk severno od Kabula. Na nadzorni točki med Kabulom in Bagramom so osredotočeni predvsem na nadzor vojaških vozil, preverjajo, ali vojaki potujejo z dovoljenjem nadrejenih. Ker so talibi že večkrat poskusili izvesti napade pod vojaško krinko, oblečeni v vojaške uniforme in za volanom vojaških vozil, na nadzorni točki preverjajo tudi, ali se v vojaških vozilih sploh prevažajo pravi vojaki. Za zdaj – tako Zabiula Amahel – na njihovi nadzorni točki še niso prestregli taliba.

V afganistansko nacionalno vojsko se je 25-letni Zabiula Amahel, doma iz Maidana Vardaka, glavnega mesta province Vardak, vključil pred petimi leti. Po urjenju je dve leti in pol preživel na najnevarnejših afganistanskih bojiščih, v južnih provincah Oruzgan, Kandahar, Helmand in Zabol. »Talibi so nas velikokrat napadli. Enkrat je bomba, nastavljena ob cesti, eksplodirala ob našem vozilu. Ranjen sem bil na nogi, a ni bilo nič hujšega,« je povedal, medtem ko se je z roko dotikal stegna leve noge, kjer ga je zadelo. V vojni je izgubil deset prijateljev, vsi so bili ubiti v Oruzganu, več je bilo ranjenih. Na trenutnem delovnem mestu, v 111. diviziji, ki je odgovorna za varovanje Kabula, ne vidi večjih nevarnosti. Nadzorna točka, na kateri je trenutno nameščen, je ena izmed šestih večjih nadzornih točk, ki so postavljene na glavnih vpadnicah v prestolnico.

Na vzhodni periferiji Kabula, tik preden se cesta po dolini spusti proti Džalalabadu, je še ena nadzorna točka, imenovana Tangi, kjer prav tako preverjajo predvsem vojaška vozila. Mitraljez, pripet na vrhu oklepnega vozila, parkiranega ob cesti, je usmerjen proti potnikom, ki se v prestolnico približujejo iz džalalabadske strani. Nadporočnik Bariali Kan (22), doma iz province Parvan, je poveljnik 17-članske enote, ki je tam nameščena. V vojsko se je vključil pred petimi leti, večino časa, dve leti in pol, je preživel v provinci Lagman severovzhodno od Kabula. Najbolj nevarno je bilo v provinci Kapisa, v okraju Tagab, kjer je preživel približno devet mesecev. »V spopadih sem izgubil šest sovojakov, petnajst je bilo ranjenih,« je povedal. »Meni se ni nič zgodilo. Nikoli nisem bil ranjen.« Kaj pa nadzorna točka, na kateri je trenutno nameščen? Ali so se že znašli v nevarnosti? »Uporniki so nas le enkrat napadli. Pred približno pol leta so streljali s tistega hriba,« je povedal in roko usmeril proti hribu severno od nadzorne točke. »Nismo pooblaščeni, da sledimo talibom. Moramo ostati na nadzorni točki. Zato smo poklicali enoto za hitri odziv, ki jim je sledila. Vendar jih niso našli.« Ker je stopnja nevarnosti na nadzorni točki nizka, je dejal, da jim edine težave povzročajo poslanci, ki se ne želijo identificirati in ne dovolijo pregleda svojih vozil. »Upirajo se. Toda vseeno jih pregledamo,« je zatrdil.

Prenos odgovornosti

Ker se talibi, ki se poskušajo prebiti v glavno mesto, z lahkoto izognejo stalnim nadzornim točkam, katerih lokacije so vsem dobro znane, afganistanska vojska postavlja tudi mobilne, začasne nadzorne točke. »Ko prejmemo obveščevalne podatke, da se pripravlja napad, namestimo našo enoto. Pred dvema dnevoma smo dobili informacije z ministrstva za obrambo, da v Kabul prihaja vozilo z eksplozivom. Našli smo vozilo in aretirali tri osebe,« je povedal stotnik Kudratula, poveljnik mobilne enote, ki je prav tako del 111. divizije. Stala sva ob džalalabadski cesti, na vzhodni strani Kabula, na območju, ki je zaradi številnih Natovih in domačih vojaških objektov ena izmed kabulskih cest, najbolj izpostavljenih bombnim napadom. Mobilna enota, ki šteje osem članov, je bila razporejena na treh pozicijah vzdolž ceste. Na prvi poziciji je stal vojak, ki je voznike opozarjal, naj zmanjšajo hitrost. Na drugi je stal vojak, ki je vozila, za katera je presodil, da jih je treba pregledati, usmerjal na levi rob ceste, preostala vozila pa na desno stran, tako da so lahko nadaljevala vožnjo. Na tretji poziciji je stal vojak, zadolžen za streljanje na vozilo, ki se ne bi hotelo ustaviti. Na manjši vzpetini ob cesti in ob robovih ceste so bili nameščeni vojaki, ki so varovali celotno lokacijo.

Kljub vse številnejšim, predvsem pa vse obsežnejšim napadom je Kabul še vedno eno izmed najvarnejših afganistanskih mest. S prenosom odgovornosti za varnost v kabulskih urbanih območjih na afganistanske sile so sile okupacije pričele že konec leta 2008, v naslednjih letih pa so pod afganistanski nadzor prešli vsi okraji, ki so del province Kabul. Tako je ta provinca postala ena prvih, v kateri so afganistanske sile prevzele nadzor nad svojim ozemljem. Korak za korakom naj bi vse province prešle pod nadzor domačinov, prenos nadzora pa bo potekal v skladu s časovnico (delnega) umika vojaških kontingentov okupacijske koalicije. V skladu z načrtom, ki ga je predstavil vrhovni poveljnik ameriških sil, Barack Obama, bo letos ameriška vojska iz Afganistana umaknila približno 22.000 vojakov. Po tem načrtu se bo do oktobra 2012, do konca letošnje poletne bojne sezone, število ameriških vojakov zmanjšalo s približno 90.000 na okrog 68.000. Tako se bodo umaknili vsi vojaki, ki so v Afganistan prišli leta 2010 v okviru Obamovega surge, »valovanja«, katerega namen je bil s povečano vojaško prisotnostjo dokončno premagati talibe. Po več kot dveh letih »valovanja«, za civiliste dveh najbolj krvavih letih afganistanske vojne, okupacijska koalicija ni premagala talibskega gibanja, ravno nasprotno, sodeč po številu izvedenih napadov, je uporniško gibanje postalo še močnejše. A ker so si, kot kaže, vodilni predstavniki okupacijskih sil končno priznali, da je vojna izgubljena, so se odločili za umik.

Ob umikanju tujih kontingentov bodo afganistanske sile prevzele nadzor nad svojim ozemljem. Že lani julija so okupacijske sile izvedle prvo fazo predaje nadzora v provincah Bamijan, Panšir in Kabul (z izjemo okraja Surobi) ter v nekaterih provincijskih prestolnicah, na primer Laškarju Gahu, Heratu in Mazar-a-Šarifu. V drugi fazi prenosa nadzora bodo pod afganistansko okrilje prešle province Balh, Tahar, Dejkundi, Samangan in Nimroz, posamezni okraji nekaterih drugih provinc ter nekatere provincijske prestolnice, na primer Džalalabad, Faisabad in Gazni. Ni jasno, kdaj se bo ta druga faza končala, prav tako ne, v katerem trenutku bodo pod nadzor afganistanskih sil v celoti prešle najnevarnejše province na vzhodnem in južnem delu države.

Do konca letošnjega leta naj bi afganistanske represivne sile, vojska in policija, ki naj bi skupno štele približno 352.000 mož, prevzele nadzor nad ozemljem, na katerem živi približno polovica afganistanske populacije. Do leta 2014 naj bi afganistanske sile prevzele nadzor nad celotno državo.

Hoja po robu

Na dan prve obletnice izvensodne eksekucije Osame bin Ladna je na obrobju Kabula, na cesti Kvaža Ravaš, v zgodnjih jutranjih urah eksplodiral avtomobil bomba, ki ga je samomorilski napadalec zapeljal pred hotel Green Village. V njem so bili nameščeni tuji gosti, delavci mednarodnih organizacij, prisotnih v Afganistanu. Na mestu eksplozije, tik pred vhodom v kompleks, v katerem je hotel, je nastal majhen krater, robovi zidov ob vhodu so se zrušili. Udarni val je prevrnil tudi enega izmed betonskih blokov, ki so preprečevali, da bi se vozila preveč približala kompleksu. Kup zmečkanega železa kakih dvajset metrov od mesta eksplozije je bilo vse, kar je ostalo od avtomobila bombe. Nedaleč stran sta bila ostanka dveh avtomobilov, v katerih so zgorele nedolžne žrtve. »Avtomobila sta peljala mimo, ko je eksplodiralo,« je dejal Ruhula, eden izmed policistov, ki so zavarovali lokacijo eksplozije. »V tistem avtomobilu,« je pokazal na izmaličen ožgan kup železa, »je bilo pet potnikov. Civilisti. Vsi so umrli.«

Ko sem pogledal na zadnji sedež, je tam še vedno ležalo nekaj kosti žrtev. Eden izmed kosov je bil kolenski sklep, stegnenica je bila prelomljena kakih dvajset centimetrov od sklepa, golenica in mečnica sta bili skoraj celi. Kosti so bile povsem bele, »očiščene« mesa, ki je izpuhtelo v plamenih. Na nekem drugem kosu, ki je ležal na tleh avtomobila, je bilo opaziti še nekaj ožganega človeškega mesa. Ko je eden izmed policistov s palico podrezal vanj, ga obračal, se je zazdelo, da bi to lahko bil kos roke. V drugem avtomobilu, precej manj poškodovanem, je bilo prav tako pet potnikov. Štirje so podlegli poškodbam, eden je bil lažje ranjen. Med smrtnimi žrtvami je bil tudi varnostnik, ki je stražil pred vhodom v kompleks.

Ali se bo afganistanska vojska v razmeroma varnem Kabulu lahko uprla talibom, ko bodo okupacijske sile po večini zapustile Afganistan? »Pripravljeni smo,« je zatrdil brigadni general Lal Džan Zahir, pomočnik poveljnika 111. divizije. Števila vojakov članov divizije ni hotel razkriti, ker naj bi bila to vojaška skrivnost, a kljub temu je mogoče na Isafovi spletni strani priti do podatka, da jih je v divizijo vključenih nekaj več kot 8300. Ali trenutno tuje sile še vedno sodelujejo v operacijah, ki se izvajajo v Kabulu? »Smo neodvisni. Samostojno se odločamo, kdaj in kje bomo izvedli operacijo. Z Isafom si izmenjujemo obveščevalne podatke. Tu, v bazi, imamo skupni center, prek katerega sodelujemo,« je povedal Lal Džan Zahir. Poleg tega lahko tuje sile še vedno pokličejo na pomoč, če sami ne zmorejo ukrotiti upornikov. »Naloge in odgovornosti so jasno določene. V Kabulu je za varnost v prvi vrsti odgovorna policija. Ob večjem napadu policisti lahko pokličejo nas. Če tudi mi ne zmoremo, še vedno lahko pokličemo Isaf.« Poleg zagotavljanja varnosti v Kabulu se člani 111. divizije udeležujejo tudi bojev v drugih provincah. Tako kot lani bosta tudi letos poleti dva bataljona odšla v južno provinco Kandahar.

»Suverenost« pod okupacijo

»Sem Afganistanec. Služim Afganistanu. Ker zlobni fantje poskušajo uničiti Afganistan, bi rad poskrbel za varnost države,« je zatrdil 20-letni vojak Džuma Gul iz Džalalabada, glavnega mesta vzhodne provice Nangarhar. V vojsko je vstopil pred približno letom, ves čas je preživel v Kabulu, v 130-članski četi, v kateri za približno 200 evrov mesečne plače skrbi za varnost generala Kadama Šaha Šahida, poveljnika 111. divizije. Poleg tega njegova enota včasih namešča nadzorne točke v Kabulu.

Čeprav so »v službi domovine«, so afganistanski vojaki skoraj povsem odvisni od milosti davkoplačevalcev držav, ki sodelujejo v okupacijski koaliciji. V preteklih letih je bil razvoj afganistanskih represivnih sil, vojske in policije odvisen od tujih finančnih sredstev, predvsem sredstev, ki so jih prispevale ZDA. V obdobju 2001–2010 so ZDA namenile nekaj manj kot 30 milijard dolarjev finančne podpore za razvoj afganistanskih sil. Leta 2011 so za afganistansko vojsko in policijo namenili okrog 11,6 milijarde dolarjev, leta 2012 naj bi bilo pripravljenih 11,2 milijarde dolarjev. Za primerjavo: v lanskem proračunskem letu, po afganistanskem koledarju leta 1390 (od marca 2011 do marca 2012), je tamkajšnjim oblastem uspelo zbrati le okrog dve milijardi dolarjev lastnih proračunskih prihodkov. To pomeni, da so ZDA samo za afganistanske represivne sile porabile skoraj šestkrat več, kot je uspelo zbrati Afganistanu lastnih prihodkov. Po podatkih, ki jih je predstavil Zaher Azimi, tiskovni predstavnik afganistanskega ministrstva za obrambo, je lani Afganistan v vojaški proračun prispeval le okrog 240 milijonov dolarjev lastnega denarja.

Skoraj popolna odvisnost od ameriškega denarja pomeni, da v Afganistanu ZDA v zadnji instanci odločajo o razvoju domače vojske, o plačah vojakov, ne nazadnje tudi o nakupu opreme, ki jo uporabljajo afganistanski vojaki. »O teh zadevah se sicer pogovarjamo z ZDA, z njimi delimo predloge, a ker oni dajo denar, nismo neodvisni pri odločanju. Včasih se pogovarjamo dneve, mesece, kakšno orožje bi bilo najbolj primerno kupiti, toda na koncu vedno oni odločijo,« je razložil Azimi. Večina orožja in druge opreme je made in USA, izdelano v ZDA, tako da se denar, namenjen razvoju afganistanske vojske, lahko v veliki meri vrne v ZDA, natančneje: v žepe orožarskih korporacij.

Ali se torej lahko kdorkoli pretvarja, da je okupacijski projekt gradnje kolaborantske vojske vzdržen? Ali ima Afganistan sploh možnost postati suverena država z lastno vojsko? Azimi se je izmaknil odgovoru. A ker je povsem očitno, da domnevno suvereni Afganistan tudi v prihodnje ne bo zmogel financirati svojih represivnih sil, so se ZDA že zavezale, da bodo nadaljevale financiranje. »Po letu 2014 naj bi ZDA in mednarodna skupnost za afganistanske varnostne sile namenile približno štiri milijarde dolarjev na leto,« je povedal Azimi. Natančen dogovor o tem, kako naj bi bilo finančno breme razdeljeno med člane okupacijske koalicije, še ni bil dosežen. Za zdaj obstaja okvirni načrt, po katerem naj bi ZDA prispevale do največ tri milijarde dolarjev na leto, medtem ko naj bi preostali partnerji, ki tvorijo okupacijsko koalicijo, prispevali skupno milijardo dolarjev.

(Ne)iskanje etničnega ravnovesja

»Hotel sem služiti domovini,« je 31-letni Mehdi, doma iz okraja Lal v provinci Gor, navedel razlog, zaradi katerega se je pred šestimi leti vključil v afganistansko armado. Prvi dve leti v vojski je preživel v južni provinci Kandahar, v okraju Pandžuai, naslednji dve pa v okraju Murgab, v zahodni provinci Bagdis, kjer se je za las izognil bombi ob cesti. »Vozili smo se. Nedaleč stran je eksplodirala bomba. Bil sem lažje ranjen. Kolega je umrl, eden je bil ranjen,« je povedal oče dveh otrok, ki življenje postavlja na kocko za približno 230 evrov mesečne plače. Zadnje leto in pol je Mehdi preživel v Kabulu, v 111. diviziji, četi, ki skrbi za varnost poveljnika divizije. »Tu je bolj mirno,« je dejal.

Ko sem skupino dvanajstih vojakov, v kateri je bil Mehdi, zaprosil, naj povedo, kateri etnični skupini pripadajo, je pet vojakov dejalo, da so Paštuni, štirje so bili Uzbeki, dva Hazara in en Tadžik. »Vse enote afganistanske vojske so mešane. V vseh so zastopane vse etnične skupine,« je zatrdil Abdur Rauf, častnik za javne zadeve 111. divizije, ki me je spremljal na obhodu. V procesu gradnje nove afganistanske vojske je etnična pripadnost vojakov eno izmed najpomembnejših vprašanj. Ker so v preteklih desetletjih afganistanski konflikti potekali tudi na podlagi etničnih razlik, bi le vojska, ki bi v primernih razmerjih zastopala vse etnične skupine, lahko osvojila zaupanje državljanov. Deleži posameznih etničnih skupin bi morali odražati deleže, ki sicer obstajajo v splošni populaciji, kjer – če se osredotočimo le na štiri največje skupine – približno 42 odstotkov ljudi pripada paštunski etnični skupini, približno 27 odstotkov tadžiški, po 9 odstotkov pa imata uzbeška in hazarska etnična skupina. Pri odslikavi etničnih deležev v splošni populaciji bi morali biti v vojski pozorni predvsem na to, da zagotovijo primerno udeležbo Paštunov. Ker spopadi potekajo predvsem v paštunskih predelih Afganistana, v južnih in vzhodnih provincah, bi Paštuni vojski lahko zaupali le, če bi bili vanjo vključeni v taki meri, ki bi odražala njihov delež v afganistanski etnični sliki.

Kakšna je torej etnična slika afganistanske vojske? V prvih letih gradnje vojske je bila etnična tehtnica povsem povešena v prid tadžiške skupnosti, z leti pa se je le vzpostavilo približno ravnovesje. Na najnižji ravni, pri navadnih vojakih, etnična slika zdaj približno odraža splošno etnično sliko. Toda na višjih mestih, na častniških položajih, kjer je 43 odstotkov Paštunov in 40 odstotkov Tadžikov, so Tadžiki še vedno v prednosti (glede na odstotek tadžiške populacije). Za najvišje poveljniške položaje, za poveljnike šestih korpusov, je bilo uvedeno posebno pravilo, ki je poveljniška mesta razdelilo med dve največji etnični skupini. »Trenutno so poveljniki štirih korpusov Paštuni, poveljnika dveh sta Tadžika. Če je poveljnik korpusa Paštun, je njegov namestnik Tadžik. In obratno. Zdaj se le predstavniki drugih etničnih skupin pritožujejo, ker nimajo svojih ljudi na teh položajih,« je dejal Zaher Azimi.

Umik brez umika

Projekt Afganistan, ki so ga v preteklih letih uresničevale Natove sile, je bil od začetka zamišljen predvsem kot vojaški projekt. Zaradi tega je poraz, ki so ga doživele sile Nata, v prvi vrsti vojaški. Kljub temu naj bi bili tudi po letu 2014 še najmanj nadaljnjih deset let v Afganistanu prisotni tuji vojaki, predvsem ameriški. Čeprav natančen načrt še ni izdelan, naj bi tam ostalo od 10.000 do 20.000 tujih vojakov, predvsem inštruktorjev, ki naj bi nadaljevali urjenje afganistanskih sil, in članov posebnih enot, ki naj bi izvajali operacije proti tistim, za katere trdijo, da so »teroristi«. Tako se bodo oblastna razmerja, ki so jih okupacijske sile vzpostavile v preteklem desetletju, bolj ali manj ohranila. Pod tujo taktirko, z denarjem ameriških in evropskih davkoplačevalcev, bodo afganistanski vojaki še naprej akterji v državljanski vojni, v kateri jim bodo nasproti stali njihovi rojaki – talibi.

Prenos odgovornosti za varnost bo okupacijskim silam prinesel nekatere prednosti. Z večjim deležem odgovornosti na afganistanskih ramenih se bo za okupacijsko koalicijo »vojna proti terorju« pocenila. Ne bo več treba plačevati dragih vojakov Nata, ampak le afganistanske, katerih začetna plača je nekaj čez 120 evrov na mesec. Ker bo z afganistanskih bojišč prihajalo manj novic o smrti vojakov Nata, bo vojna za evro-ameriško javnost postala manj problematična. Glede na nezainteresiranost evro-ameriške javnosti za izgubljena afganistanska življenja ni pričakovati, da bodo ta pri nas povzročala politične pretrese. Ali je evro-ameriško občinstvo že kdaj slišalo, koliko članov afganistanskih represivnih sil je umrlo v naši »vojni proti terorju«? Samo od začetka leta 2007 do julija 2011 je na bojnih poljih izgubilo življenje 1561 afganistanskih vojakov. Zaradi večje izpostavljenosti na terenu je v istem obdobju bilo ubitih tudi 4120 afganistanskih policistov. Za primerjavo: maja letos je število okupacijskih vojakov, ki so izgubili življenje v vojni, preseglo mejo 3000 mož.