Tiskane izdaje
Vse stvari so težke,
preden postanejo lahke. (Arabski pregovor)
Energetika in promet sta prvovrstno politično, ekonomsko in hkrati razvojno vprašanje. Tako je povsod po svetu in Slovenija ne more biti izjema. Elektroenergetika pa je še posebej aktualna, ker zadeva vsakega izmed nas. Zato do stanja v njej ne moremo biti ravnodušni. Glede na to je naravno in nujno, da postane tudi sestavni del predvolilnih soočanj, jeseni ali spomladi, kadarkoli bodo že volitve.
Ker so očitno načrtovane druge teme, predvsem mediji ne bi smeli dovoliti, da stvari, ki se morajo rešiti na sodišču (aferi Patria in orožje), ustvarjajo dimno zaveso pred razpravo o naši sedanjosti in prihodnosti. Prav tako ne smemo dovoliti, da se vzpostavita umetna dilema in konfrontacija TEŠ 6 nasproti jedrski opciji. Jedrska energija bo, upam da, predmet volilne kampanje leta 2016, ko se bodo izkristalizirale nove tehnološke in ekonomske smernice za gradnjo nukleark v prihodnosti. Zdaj pa so ključne teme učinkovita raba energije, obnovljivi viri in fosilna energetika. Pri slednji pa vprašanje: koliko, kakšna in za kakšno ceno.
Kdo pridobiva in kdo izgublja?
V sklop nevarnosti vsakovrstnih dimnih zaves spada tudi novica v časnikih: »Delavci TEŠ so Radićevo, Golobiča in Kopača naznanili NPU. V prijavi vsem trem očitajo, da so zaradi nasprotovanja šestemu bloku in zavlačevanja postopkov oškodovali državno premoženje za vsaj 200 milijonov evrov.« »Ozaveščenim« anonimnim delavcem predlagam, da svojo obtožbo umaknejo in vložijo novo, tako da bodo vsi omenjeni odgovarjali ne za to, kar so storili, temveč za to, česar niso storili. Niso namreč storili dovolj, da bi projekt TEŠ 6 ustavili.
Najprej bi ga morali zamrzniti, nato pa po obveznem stresno-streznitvenem testu dokončno ustaviti. Olajševalna okoliščina obtoženim pa je, da so prav z dejanji, za katere so obtoženi, onemogočili, da bi dodatnih 200 milijonov evrov nepovratno poniknilo v žrelu megalomanskega projekta. Veliko denarja, ki pa delavcev ne zanima, pa je, kot vidimo zadnje čase, šlo za skrite nedokumentirane finančne transakcije – usluge lokalnim in drugim izbrancem. S tem pa dogajanje ob projektu TEŠ 6 postaja dramatično in že vsebuje lastnosti kriminalke.
O tem pričata dve zadevi: najprej nedavna prijava predsednika vlade protikorupcijski komisiji, češ da naj bi Agencija za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) delovala v korist lobistov. Druga zadeva je poročilo revizijske hiše PW Coopers, ki je ugotovila za več kot 50 milijonov evrov »prijateljskih« storitvenih transakcij v okviru projekta TEŠ 6. O tem anonimni delavci molčijo, čeprav dvomim, da za te posle ne vedo. Zdaj imajo torej priložnost, da se izkažejo in pomagajo preiskovalcem pri iskanju izginulih dokumentov. Potem se bomo lažje pogovarjali, kdo v tej zgodbi pridobi in kdo izgublja.
Iz krogov anonimnih delavcev je bilo po majskem Delovem omizju v Velenju, na katerem sem sodeloval tudi jaz, slišati, da se bodo delavci za TEŠ 6 borili do zadnje kaplje krvi. Pravijo, da za kruh svojih otrok in vnukov. Pri tem ni jasno, za kakšen kruh gre in kdo jim ga hoče vzeti.
Tudi finančna kriza jim ne pride do živega – ne do pameti ne do srca. TEŠ 6 pojmujejo kot svojo fevdalno lastnino, ki mora biti za vsako ceno izvzeta iz javnofinančne obravnave in krčenja, čemur smo zdaj priča na številnih področjih. Pri tem anonimnih delavcev očitno ne zanima, ali obstajajo cenejše in boljše rešitve, za vso Slovenijo in tudi za njih. Takšne, ki bodo zagotavljale delo in zaslužek domačim delavcem in ne predvsem tujim dobaviteljem, multinacionalkam, tujim bankirjem in domačim izbrancem. Gre za rešitve, ki bi zagotovile razvoj in delo tudi na drugih področjih slovenske energetike.
Čeprav so garancije za posojila za TEŠ 6 še zelo vprašljiva zadeva, se politika izvršenih dejstev nadaljuje. Očitno si upajo delati naprej brez pooblastila. Pooblastilo jim je vlada 14. aprila 2011 odvzela s sklepom, da se izdela investicijski program NIP 4 po novih kriterijih, in rezultati tega bodo pogoj za nadaljevanje projekta. Vendar gospodom niti na misel ne pride, da bi vsaj začasno ustavili projekt. Očitno je kapitalsko-politična naveza dovolj močna, da si to lahko privošči, za zdaj še brez posledic, a bodo tudi zanje prišle. Če prej ne, na volitvah, ki se tej temi ne bodo mogle izogniti.
Doslej se šaleškim energetikom v vsej njihovi zgodovini ni še nihče učinkovito uprl in javno zahteval, naj poravnajo račune. Nekoč so celo nekateri za takšno nasprotovanje (primer je EKK Velenje) plačali precejšnjo ceno. Vendarle pa so zdaj nekoliko drugačni časi. Počasi, a vztrajno se namreč oblikuje vedno večji kvorum tistih, ki brez političnih predsodkov in strahu za materialni položaj oporekajo (brez)izhodni strategiji tega projekta.
NIP 4 naj bi pokazal, koliko nas bo stala celotna investicija, brez odpustkov, in koliko bomo plačevali za MWh elektrike iz TEŠ 6. Ta cena naj bi bila zdaj izračunana po bistveno realnejših predpostavkah, ne le po rudarsko-ekonomskih fikcijah (cena lignita 2,25 evra za gigadžul), ki jih v TEŠ venomer postavljajo v ospredje. Bo pa tudi z NIP 4 velika težava, saj pogodba TEŠ z Alstomom vsebuje znamenito (enosmerno) eskalacijsko klavzulo za ceno tehnološke opreme. S tem je že vnaprej onemogočen izračun končne cene investicije.
Tako dobivamo projekt, katerega cena ne bo vnaprej nikoli znana, znana bo le naknadno, ko bomo nepovratno prisiljeni trpeti posledice. Dolgoročne posledice bodo na okolju in zdravju ljudi, ekonomske v nižji konkurenčnosti podjetij in v denarnicah davkoplačevalcev, razvojne posledice pa v zaostanku za tehnološkim napredkom v svetu.
Če se ustavimo zgolj pri ceni, pa je slika naslednja: že po NIP 3 je proizvodna cena 72 evrov, predračunske kalkulacije projekta TEŠ 6 pa kažejo, da bo cena od 90 do 95 evrov za MWh. Porast je glede na sedanjo ceno, ki je 59 evrov, velikanski, okroglo 60 odstotkov. Da bo minister Franc Križanič upošteval ta dejstva, je seveda naivno pričakovanje. Posledic se sicer zaveda, vendar jih bo kot vselej doslej ignoriral. Zato je toliko bolj pomembno, kaj bo storil začasni poslovodeči na ministrstvu za gospodarstvo Mitja Gaspari. Žal je zdaj zelo dolgoročna investicija prepuščena začasnim odločevalcem.
Kako iz začaranega kroga?
Glede državnih poroštev sta dva scenarija: posojila s poroštvi ali brez njih. Če poroštev ne bo, bodo v HSE verjetno pridobili posojila komercialnih bank, ki bodo zahtevala zavarovanje s premoženjem HSE. To pa pomeni realno tveganje za razprodajo posamičnih elektrarn HSE tujim bankam ali morebitnim tujim lastnikom, prevzemnikom terjatev. Oboje – izdaja poroštev ali njihova zavrnitev – je v nekem smislu začetek konca. V prvem primeru se nam obeta drastičen skok cen elektrike in posledično poslabšanje konkurenčnosti gospodarstva, v drugem primeru pa konec tako opevane energetske neodvisnosti in energetski »grški scenarij«.
Seveda pa obstaja še tretja možnost. To je ustavitev projekta. Videti je sicer najtežja. Vendar vse stvari so težke, preden postanejo lahke. Ne smemo pa si delati utvar, da bo sprememba prišla zaradi moči argumentov in zaradi novega NIP 4. Potreben bo argument moči – zakonodajni naknadni referendum. Da bi to dosegli, je potrebna povezava civilnih iniciativ, tistih, ki v tem vidijo dlje od svojega praga in svojih projektov. Verjamem, da bo povezovanje možno in učinkovito.
Z NIP 4 se bodo razkrili še drugi okostnjaki tega projekta. Zato že zdaj pozivamo HSE, da zagotovi javni dostop do njega, brez omejitev in poslovnih skrivnosti, ki so v Sloveniji postali praksa paradržavnih podjetij. Javnost ima pravico vedeti in ne dolžnost verjeti, zato od HSE javno zahtevamo novi investicijski program v celoti, povzetki ne pridejo v poštev. Vsak povzetek je selekcija in interpretacija.
Šaleška hobotnica
ima več glav in samo en cilj
Delovanje šaleške hobotnice je vsestransko in razširjeno po vsej državi. Ne sega le v energetiko, ampak tudi v gradnjo avtocest in uvoz premoga. Zelo pomembno blokira vsakršno konkurenco, ki bi lahko ogrozila prioriteto TEŠ 6. Kako deluje in prek katerih ljudi izvaja svoje operacije, smo že pisali. Od tedaj se ni dosti spremenilo, le AUKN kot transmisija lobističnih pritiskov se je učvrstil in profiliral. Deluje predvsem kadrovsko, kajti »kadri so naše bogastvo«. Naštejmo nekaj dosežkov, kaj ti kadri zmorejo: za obdelavo javnega mnenja so na voljo vedno uslužni univerzitetni profesorji in strokovnjaki za piar.
Pravi kadri pa so tudi v vladi, predvsem pa v agencijah, gospodarski zbornici in zbornici za energetiko. Nadalje pa še v upravah in nadzornih svetih državnih podjetij in v sindikatu energetike. Najvažnejši pa je vpliv šaleške naveze v dveh ključnih ministrstvih: ministrstvu za okolje in prostor ter za finance (MF), nadalje pa še v »neodvisni« agenciji AUKN in nadzornem svetu Darsa. Rezultati so vidni vsepovsod. Poglejmo samo ministrstva.
Ignoranco ministra Roka Žarnića ponazarja njegova nastopna programska izjava: »TEŠ 6 hvalabogu ni moj problem, ampak problem ministrstva za gospodarstvo.« Takšna izjava okoljskega ministra bi v normalni državi konkurirala za novinarski bob desetletja. Vendar nevzdržnost takega pristopa v medijih ni nihče opazil, kaj šele problematiziral. Izgubili smo vsa merila za vrednotenje. Vendar to ni vse. Očitno je minister Žarnić, skupaj s prometnim ministrom, vključen tudi v ešalon borcev v vladi, ki si zelo prizadevajo za uničevanje kmetijskih zemljišč.
V isti smeri deluje tudi minister za finance Križanič, ki bi sicer moral biti iz odločanja o TEŠ 6 izločen, ker je kontaminirana oseba – v projekt je vpleten s študijo EIPF iz leta 2006 o makroekonomskih učinkih projekta TEŠ 6. Vendar to kljub deklariranim »visokim standardom odločanja« (citiram predsednika vlade) nikogar ne zanima. Standardi veljajo samo za nekatere manj vplivne ministre, ki se jim sodi celo na sodišču za škodo zaradi nevestnega dela v službi ali pa se jih odstavlja zaradi nepobranih smeti. Nepogrešljivi v projektu TEŠ 6 – Žarnić, Križanič, Vlačič (posredno) – pa so nedotakljivi. Kajti vpliv šaleške hobotnice na kadrovanje, tudi na ministrskih funkcijah, je skrbno varovan in tako rekoč v rangu varnosti države.
Dinamit vladne koalicije
TEŠ 6 ni le projekt, je tudi socialni eksperiment, ob katerem se razkriva način funkcioniranja te družbe. Predvsem pa se razkriva brezpravje oziroma večpravje. Nimamo le dveh pravnih redov, imamo pravzaprav štiri: prvi pravni red velja za oblastno elito, drugi za nenadzorovano paradržavno gospodarstvo – menedžerje in upravljavce državnih monopolov, tretji je namenjen politični opoziciji in konkurenci, četrti je za petorazredno ljudstvo.
Projekt TEŠ 6 je že od začetka latentni dinamit te vlade, ki si ga je zelo po nepotrebnem sama »pretovorila« v svoj mandat. Še v letu 2008 in 2009 bi projekt dokaj lahko ustavili, saj je bilo ob predaji oblasti leta 2008 bilanca le 24 milijonov evrov potrošenega denarja. Po stalnih pozivih javnosti od novembra 2009 do aprila 2010 in obljubah z najvišjega mesta (predsednika države in predsednika vlade) o javni razpravi in novem premisleku se je celo zdelo, da bo prišlo do revizije projekta. Vendar smo bili zelo naivni. Paralelno so potekale povsem druge stvari, katerih končni rezultat je bilo to, da je tedanji minister Lahovnik, nekoč protestnik proti TEŠ 5, na vladi izposloval ključen dokument – pismo podpore za najem posojila. Njegova »misija v vladi« je bila s tem končana, očitno je bila omejena samo na to. Kmalu zatem je odstopil.
Ob politični zgodovini projekta pa je treba povedati še nekaj. Teorija o oranžnem cunamiju je le zelo lahkotna in priročna dimna zavesa za operacije, ki jih prek Darsa in AUKN ter ministrstva za finance in za okolje izvajajo ključni akterji šaleške naveze – iz Premogovnika Velenje, TEŠ in HSE ter Darsa. Medijska neobčutljivost na revizijo PW Coopers in skoraj večinska sozvočnost medijev z anonimnimi delavci pa nakazuje še nekaj: zlizanost večine medijev z vladajočo kapitalsko-politično elito.
Odsev tega stanja je tudi novi nacionalni energetski program (NEP 2), ki TEŠ 6 umešča v večino (nejedrskih) scenarijev. Medtem pa so v NEP izpuščene posamezne lokacije in regije, kot so Zasavje, Primorska, Prekmurje. Izpuščeni so bistveni posamezni energenti, kot je utekočinjeni zemeljski plin, in prav nič naključno je v NEP 2 izpuščena nasprotna opcija, to je posodobitev blokov 4 in 5. To so le glavne bele lise in velika strokovna neodgovornost in ignoranca sestavljavcev NEP 2. O neodvisni stroki, ki v isti sapi govori o nizkoogljični družbi in nepogrešljivosti TEŠ 6, v tem primeru lahko le sanjamo. Tako smo vse bliže scenariju, ko bo manj razvita Slovenija s penali na izpuste financirala razvoj novih tehnologij v razvitejših državah EU. Sestavljavci NEP seveda tega ne upoštevajo, ker ne vidijo čez ograde svojih omejitev.
Rjavo-črni scenarij: izvozniki umazane elektrike
Po dograditvi TEŠ 6 je velika verjetnost, da bodo v TEŠ obratovali vsi trije bloki: 4. in 5. ter (če bo po njihovem načrtu) 6. Ob sedanjih 3,7 TWh na leto bodo v TEŠ proizvedli še enkrat toliko, to je približno 7,5 TWh na leto. Podjetje TEŠ bo naenkrat – »tistega lepega dne«, ko bo začel obratovati TEŠ 6, prevzelo primat in postalo največja elektrarna v državi. Sedanji delež – tretjina elektrike iz TEŠ –, ki ga pogosto postavljamo za zgled, kot uravnoteženo razmerje v energetski mešanici, se bo z obratovanjem TEŠ 6 nenadoma povečal na več kot 60 odstotkov.
V letu 2015 se bomo na presenečenje mnogih zbudili v visokoogljični družbi. Iz kartela TEŠ, ki je že danes najvplivnejši v državi, bo nastal absolutni monopol. Ampak tedaj bo že prepozno. Takrat nam ne bo pomagal noben NEP in ambiciozne številke ob nedosegljivih ciljih. Da smo blizu črnemu scenariju, dokazujeta dve stvari: silno prizadevanje Velenjčanov za traso avtoceste F-2 in neupoštevanje stroškov razgradnje blokov 4 in 5 v ceni projekta TEŠ 6. Ko bodo znani tudi drugi indici, jih bomo objavili.
Po tej najbolj črni varianti, ki je žal tudi najbolj verjetna, se bo Slovenija 2015 pretvorila v izvoznico elektrike in smetišnico Evrope. Elektriko naj bi proizvajali za domače potrebe in za izvoz. Velik del domače porabe že zdaj zagotavljamo za firme v tuji lasti: avstrijsko-nemški Salonit Anhovo, francoski Lafarge cement in ruski SIJ – slovensko industrijo jekla. Če pa prištejemo k temu še Aluminij Kidričevo, so to vsi naši glavni potrošniki elektrike. Pa tudi polovico elektrike iz Krškega izvažamo, nam pa ostaja dvojna porcija jedrskih odpadkov.
Tako je krog sklenjen. Le en člen v tej verigi manjka. Zaloge premoga. Za obratovanje vseh treh blokov namreč ne bo dovolj premoga. Tedaj ali pa že prej ga bomo vozili iz Indonezije (zdaj pravijo, da iz Bosne ali celo z Goričkega), kajti aspiranti na provizije že nastavljajo žepe. Če bo oblast še naprej ljudska, je mogoče prav vse. Celo gradnja premogovne avtoceste Velenje–Šentrupert, mimo vseh ustaljenih prometnih tokov. Ustvarjen pa bo nov prometni (provizijski) tok premogovnih prevozov v Šaleško dolino.
Tako bomo ob CO2 iz TEŠ dobili dodatne izpuste iz premogovnih kamionov. Visokoogljična družba bo skoraj popolna in iz dežele na sončni strani Alp bo tekla umazana elektrika po vsej Evropi. Za nami bo obdobje uspešne petletke, ki ga je zaznamoval visokotehnološki preboj Slovenije v klub elitnih onesnaževalcev. Tedaj bomo Slovenijo tudi uradno lahko razglasili za provinco Ljudske republike Šaleška dolina. Da smo to v resnici že zdaj, se žal še ne zavedamo dovolj oziroma si tega ne priznamo.
* * *
Ob koncu le še replika na rob predhodnim polemikam o posodobitvi blokov 4 in 5. Uradna cena posodobitve, ki jo je predstavil HSE, je absolutno previsoka. Gre za navadno strokovno prevaro na podlagi popolnoma nerealnega in izsiljevalskega projektnega zahtevka, ki ga je postavil HSE sam, nemški izvajalec Evonik pa je za drag denar dal predvsem svoj blagoslov, čeprav tudi tega ne v celoti. Izbor izvajalca študije pa je daleč skregan z najobičajnejšo pošteno pametjo, kajti normalno je (samo v HSE ni tako), da se za posodobitev najprej naredi povpraševanje pri zdajšnjem dobavitelju. Tudi zato je rezultat pristranski in v škodo cilju projektnega zahtevka. Zato ni čudno, da v HSE študijo Evonik ljubosumno in protipravno zapirajo pred javnostjo.
Glede izpustov ob posodobitvi blokov pa je treba priznati, da se izpusti CO2 v tem primeru znižajo za pol manj kot pri TEŠ 6. Tega ne zanikamo. A je na stvar nujno treba gledati dolgoročno. Ko bi po letu 2023 ob izteku amortizacijske dobe ugasnili blok 4, bi se izpusti CO2 znižali za polovico. Po letu 2028, ko ugasne blok 5, pa na ničlo. V tem je vsa znanost. Je pa zelo pomembna ekonomika: od osem- do desetkrat nižji investicijski strošek ob posodobitvi, medtem ko cena TEŠ 6 ni znana in bomo zanjo izvedeli leta 2015 ali še pozneje.
Naj ponovim, prioriteto v predvolilnih jesenskih in spomladanskih razpravah mora dobiti razprava o novem energetskem programu in seveda o TEŠ 6. Novi NEP nam trasira pot v pekel, sestavljavci so ga le opremili z dobrimi nameni. Drvenje po tej poti je treba ustaviti, kajti ceno za to bomo plačevali desetletja. Vsi po vrsti: tako gospodarstvo kot gospodinjstva, tako sedanji kot bodoči prebivalci Slovenije.
Vili Kovačič je soustanovitelj civilne iniciative DavkoPlacevalciSeNeDamo
