Ljudje bomo vedno jedli, torej ima proizvodnja hrane vedno trg

Dejan Židan, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, si po dobrem letu »plavanja« v nemirnih vodah kmetijsko-gozdarsko-prehranskega resorja v teh dopustniških dneh v domačem okolju krepi telesno pripravljenost za nove delovne izzive. Če o nalogah, ki ga čakajo in jih želi opraviti, vladni krizi navkljub, ne razmišlja med vztrajnostnim rekreativnim jutranjim plavanjem v zdraviliškem bazenu, pa ga k temu zagotovo spodbuja kolesarjenje po ravnicah najbolj kmetijskega dela slovenske dežele, v kateri bi lahko in bomo pravzaprav morali pridelati več, da bomo siti. Kako in kje začeti, da bodo rezultati pravi in jih bomo čim prej dočakali, bo veliko govora tudi na bližnjem kmetijsko-prehranskem sejmu 
Agra v Gornji Radgoni.

Kako aktualno politično dogajanje pri nas in kriza vladanja vplivata na vaše delo?

Slovenija v tem trenutku potrebuje stabilnost in vizijo, kako naj se razvija. Vsaj na področju kmetijstva in prehrane mislim, da je v tem trenutku jasno. Znotraj vlade stvari potekajo, kolikor se na to spoznam, povsem običajno.

Kako so zadnji dogodki na mednarodnih finančnih trgih vplivali ali pa lahko še vplivajo na dogajanje v panogi, za katero ste odgovorni?

Več stvari je. Prva je ta nestabilnost na svetovni ravni. Panogi, ki proizvaja hrano, daje dodatni signal: poskrbite zase na zelo regionalni, celo državni ravni. Mislim, da je to iz tedna v teden bolj jasno. Drugo, česar se moramo zavedati, je, da je to panoga, v katero se dosti intervenira. Še vedno je največja skupna evropska politika kmetijska politika.

Koliko se lahko spreminjanje slovenske prehranske politike in naših interesov uveljavlja znotraj nove skupne evropske kmetijske politike?

Zelo jasno je, da nismo sposobni spreminjati smeri evropske kmetijske politike. Če bi imeli to možnost, bi šli spet na proizvodno vezane podpore, saj je v državi, ki proizvede premalo hrane, to edina možnost, da hitro nekaj spremeniš. Evropska unija bo na področju kmetijstva še naprej »plula« na neproizvodnih podporah.

Zato ker je to interes velikih članic, ki proizvajajo dovolj hrane in imajo presežke?

Tako je. In tu se je napačno slepiti, da mi lahko obrnemo tok v drugo smer. Če bi to želeli in bi bil to naš izključni cilj, potem pomeni, da bomo generalno neuspešni pri zagovarjanju slovenskih interesov. Zato je bolj pomembno, da znamo definirati naše posebnosti, preko teh pa potem predstaviti in dogovoriti koalicije, tudi na ravni EU. Kaj je tisto, kar je velika slovenska posebnost? Najprej, da Slovenija, generalno gledano, ni primerna za zelo intenzivno kmetijsko proizvodnjo. Poenostavljeno povedano, da Slovenija ne more privoliti v neposredna plačila, ki so enaka za vse evropske države. Ker to pomeni, da se bo kmetijska proizvodnja iz Slovenije in drugih podobnih držav preselila tja, kjer imajo idealne razmere. Tu mislim, da smo bili uspešni. Drugo je, da ima Slovenija dovolj območij, kjer je kmetovanje dodatno zahtevno. To so območja z omejenimi dejavniki, gorsko kmetijstvo. Tega imamo več kot 70 odstotkov, zato je za nas pomembno, da sheme podpor ostanejo tudi za ta območja, kajti če tega ne bo, pomeni, da se bo tam proizvodnja začela umikati. Tudi tu nam je za zdaj uspelo. Tretje zelo pomembno izhodišče za Slovenijo je, da se proces prestrukturiranja, ki se je sicer začel v kmetijstvu, a se niti približno ni končal, podobno pa velja za vso proizvodnjo hrane, nadaljuje vsaj do leta 2020. Zelo jasno bo nova kmetijska politika povedala, da je naloga kmetijstva proizvodnja hrane, so pa tudi dodatne funkcije, ena od teh je vzdrževanje krajine, potem je pomembna socialna funkcija, ki se kaže z enakomerno poseljenostjo. Da se ti dve funkciji obdržita, bo na razpolago posebna shema, kar je razvidno že iz predstavljenega osnutka proračuna 2014–2020. To bo sicer še predmet pogajanj, ki bodo daljša kot eno leto.

Ko smo začeli opozarjati, kako nizka je stopnja samooskrbe v Sloveniji, ste napovedali, da bo vendarle treba vzpostaviti mehanizme, po katerih bi bili do subvencij upravičeni tisti, ki bodo pridelovali hrano?

Tako je.

Kako bo Slovenija to naredila znotraj evropskih meril?

Želimo povečati ta del neposrednih plačil, ki jih je na letni ravni do 144 milijonov evrov...

Od 450 milijonov, kolikor jih gre v kmetijstvo?

Tako je, ampak teh štiristo milijonov in nekaj je tudi slovenski integralni del in vse drugo. Če gledamo teh 144 milijonov neposrednih plačil, v praksi je to nekaj manj, so zdaj razdeljena tako, da jih je deset odstotkov proizvodno vezanih. To je znani 68. člen, 30 odstotkov so zgodovinska plačila, ki izginjajo, in 60 odstotkov so, kot pravimo temu, površinska plačila.

Kateri je ta 68. člen?

Ta, ki dovoljuje, da se posamezne vrste proizvodnje kljub vsemu namensko proizvodno financirajo. Pri nas so to recimo še nekatere vrste proizvodnje pri govedoreji. Kaj se bo torej dogajalo v prihodnje? Zgodovinska plačila so za EU že preteklost, za nas je pa pomembno, da bodo izginjala postopoma do leta 2020, večal pa se bo potem del neproizvodnih neposrednih plačil. To je tisto, kar je vezano na hektar. Naša želja pa je, da teh deset odstotkov 68. člena, ki nam omogoča neposredno proizvodno vezati, povečamo na 20 ali na 30 odstotkov. To je zdaj predmet pogajanj.

Ampak tu gre spet za živinorejo.

Ne, to je tisto, za kar se odločimo. Moramo zaradi tega, kar se zdaj v Sloveniji že dogaja. Ob vseh trzljajih in tudi vmesnih nemirih je žitno-pšenična veriga vzdržala, dogovor je vzdržal. Vsi, ki se ukvarjamo s proizvodnjo hrane, smo to opazovali z izjemnim zanimanjem in posluhom, zato ker je ta dogovor nekaj, kar je neobičajno. Je le dogovor. Če bi partnerji odstopili, ne bi bilo nobenih sankcij. Torej mi smo morali verjeti, da v Sloveniji lahko tudi dogovori vzdržijo.

Kaj konkretno je ta dogovor prinesel, že imate kakšne podatke o odkupu?

Prve začasne ocene so, da je bilo odkupljenih 65.000 ton, kar je kar nekaj več kot prejšnje leto. Je pa še nekaj drugega zelo pomembno, da je bil dogovor sklenjen dva tedna pred setvijo lani jeseni. Ta je omogočal, da tako kmetje kot mlinsko-predelovalna industrija poznajo vnaprej pogoje odkupa. Pomembno je bilo, da je dogovor jasno opisal, kako se bo oblikovala cena in kako se bo pšenica ocenjevala in kakšne razlike so med posameznimi razredi. Lani so imeli sicer potem smolo, ker je bila moča in je bilo posejanih nekaj manj hektarov kot običajno. To, kar se je letos zgodilo, je, da so kmetje in industrija videli, da dogovor drži. Zato se bodo zdaj tudi začeli pogajati za naslednje leto. Ministrstvo, ki je bilo na začetku zraven in je spodbudilo to povezovanje, se je dogovorilo s partnerji in pomagalo pripraviti platformo, tudi fizično so se prvi sestanki zgodili pri nas. Zdaj ministrstvo ni več zraven. Vsem je jasno, da ministrstvo ne more biti nosilec poslovnih dogovorov. Letos torej pričakujemo, da bo jeseni posejano kar nekaj več površin, da bo sortni izbor bolj primeren in da bodo potem agrotehnični ukrepi še bolj naravnani na posamezno sorto. Bo pa tudi lažje s stališča kmetov, kajti letošnja cena je bila takšna, da je omogočila ustvariti tudi kakšno akumulacijo. Kakorkoli, zato, da vlagaš v zemljo, potrebuješ denar.

Je to že pripisati delu konkretnih aktivnosti, ki naj bi prispevale k večji samooskrbi?

Ja, to je ravno v bistvu tisto, kar pogosto govorim. Moramo delati strategije usmeritve, ampak zmagali bomo samo v praksi. Zato je ta dogovor tako pomemben. Ko smo se pogovarjali z deležniki, smo ugotovili, da z ne dosti spremembe lahko pri pšenici, kjer je samooskrba padla že pod 50 odstotkov, že v enem letu pridemo na 70 do 80 odstotkov. In tudi cilj, da pridemo v relativno kratkem času na vsaj 90-odstotno samooskrbo, je dosegljiv. To pa je tisto, kar si država želi. Kajti, če bi prišlo do krize, je 90-odstotna samooskrba glede na porabo jamstvo, da ljudje ne bodo lačni. Ker se v krizi namreč tudi poraba nekoliko zmanjša. To je model, ki ga je izpeljala tudi Švica, ki vodi tako kmetijsko politiko, da vsako leto proizvedejo krušne pšenice za 85 do 90 odstotkov povprečnih potreb, kar argumentirajo s tem, da je to količina, ki v primeru kakšne prehranske krize omogoča, da bodo imeli ljudje na voljo kruh in krušne izdelke. Tudi mi lahko to zelo hitro dosežemo. Zato smo veseli, da je dogovor letos zdržal. Takoj smo začeli pripravljati podobno platformo za verigo pri zelenjavi. Je pa izziv na področju vrtnin drugačen kot pri krušnih žitih, saj je prodaja tista, ki omejuje večjo proizvodnjo.

Kako?

Obstaja več kanalov prodaje vrtnin. Eden je na kmetijah, ta dosti dobro deluje. Kmetje nam zagotavljajo, da se prodaja povečuje in so zadovoljni. Tudi vedno več je potrošnikov, ki želijo kupovati tam, kjer je vrtnina pridelana.

K temu so najbrž pripomogle tudi odmevne afere v državah, ki so velike izvoznice zelenjave?

Ja. Ampak v bistvu je to prava pot. Znan je prehranski model: uživaj sezonsko vrtnino, sezonsko sadje, kar ni floskula. Takrat imaš kratke prevozne poti, ni treba konzervirati pridelka in navsezadnje je tudi pridelek, ki ga uživamo svežega, bolj kakovosten. Prodaja na domu zdaj rase. Drugi pomembni prodajni kanal za vrtnine so tržnice, kjer tudi ni večjih težav, saj prodaja raste.

Ampak na tržnicah je domačim, lokalnim pridelkom že velika konkurenca dokupljena zelenjava?

To je posebnost, ki je morda v nekaterih drugih evropskih državah ni videti. Na tržnicah si konkurirajo vrtnine in sadje lokalne proizvodnje s tistimi, ki so kupljene na veletržnicah in jih preprodajalci prodajajo kot domače. Zato je pogosto pri potrošnikih prisoten strah, ali je to, kar kupujejo, res slovensko. Okrepili smo inšpekcijske aktivnosti, vendar pa stoodstotnega nadzora nikoli ne bo, saj ne bo nikoli na voljo dovolj inšpektorjev za katerokoli področje. Zato je zelo pomembno, da kadarkoli potrošnik posumi, da kaj ni pravilno označeno ali da se ga kakorkoli skuša kje prevarati, o tem obvesti pristojno kmetijsko inšpekcijo. Tretja pot prodaje pa je preko trgovskih sistemov. In prav to želimo urediti s to verigo. Razumem trgovske sisteme in njihovo usmeritev.

Da kupujejo ceneje in zaslužijo čim več?

Usmeritev, da kupujejo vedno ceneje, se je v tujini že izkazala za izjemno nevarno. Če pritiskaš na proizvajalca hrane z zbijanjem cene, pomeni, da ali postaja nekonkurenčen ali pa, kot kažejo tuje prakse, da bo skušal slediti pritiskom in bo prestopil prag varnosti. Želimo si, da bi na slovenskih policah imel potrošnik možnost izbire, kot jo ima avstrijski ali nemški.

Tudi, če je slovenska vrtnina dražja?

Tudi, a je pomembno vedeti, da je večina slovenskih vrtnin pridelana na sonaraven način. Pomeni, da rastejo iz zemlje. Poleg tega so slovenske vrtnine tudi v veliki meri del tako imenovane integrirane proizvodnje, ki je zaradi manjše dovoljene porabe dušika bolj prijazno do okolja, tudi poraba fitofarmacevtskih sredstev je bolj omejena kot pri klasični kmetijski pridelavi. Zato je jasno, da je tudi proizvodnja nižja in zato tudi cena tega pridelka ne more biti primerljiva s ceno tistega iz zelo intenzivne pridelave. Toda potrošnik ima pravico kupiti kateregakoli. Želimo pa, da ima možnost izbire.

Letošnja afera v Nemčiji je povzročila veliko povpraševanje po ekološko pridelani hrani tudi pri nas. Hkrati pa je Slovenija letos po zaslugi vašega ministrstva popustila pritiskom kmetov na vodovarstvenih območjih in je dovolila uporabo določenih fitofarmacevtskih sredstev, ki jih je prej prepovedala. Ali ne bi bilo pametneje tem kmetom predlagati, jim svetovati, da se preusmerijo v ekološko pridelavo?

Teh vodovarstvenih območij je več redov, prvega, drugega in tretjega. V prvem je nekaj čez 1600 hektarov zemljišč, tukaj je bilo pravilo varovanja tako, da skoraj ni bilo kmetijstva. V Evropi se je doktrina spremenila in ta je tudi meni blizu, in sicer da se varuje s pravilno rabo, da se ne ogrozi vir, vodni ali katerikoli drug. Zato smo zaščito premaknili s 1600 na vseh 50.000 hektarov. Iz prvega reda vodovarstvenih območij dobimo le štiri odstotke vode, zato je ta širši zajem varovanja bolj pomemben. Sistem ima dve varovalki, prva je tako imenovana strokovna, da je vse tisto, kar bi se lahko izpiralo in prišlo v podtalnico, prepovedano, druga pa je čisto praktična: vse, kar je bilo kadarkoli kjerkoli v Sloveniji ugotovljeno v vodi, je enostavno prepovedano za uporabo. Kmetijstvo je kakorkoli že postalo v zadnjih desetletjih bistveno bolj zeleno, kot je bilo kadarkoli. Je pa težava pri ostankih v zemlji, ki so ostali iz prejšnjih desetletij, ampak mislim, da gremo v pravo smer.

Bi Slovenija lahko šla še bolj v zeleno proizvodnjo, v večjo ekološko pridelavo, kjer je tržna niša?

Ravno pri ekološki proizvodnji se vidi preprosto to, kar vidimo pri vrtninah. Proizvodnjo obvladamo, obvladamo tudi prodajo na domu, prodajo preko tržnic, pojavljajo se tudi inovativne oblike prodaje, tudi preko interneta, pa dostava na dom. Še vedno pa so velike težave s prodorom v velike trgovinske sisteme. Analizirali smo primer Luksemburga, kjer se ekološka pridelava tudi kar razvija, ampak se jim je dogajalo enako kot pri nas. Ko so doživeli obdobje stagnacije, je ta trajala tako dolgo, dokler niso proizvajalci ugotovili, da potrebujejo skupno veleprodajo. Ko so jo imeli, so lahko konkretno začeli servisirati velike trgovske sisteme. Trgovčev interes je, da pride kupec k njemu v trgovino in da ne gre na tržnico. Razumeti pa moramo, da ima velik trgovski sistem strahovito težavo, če mora delati na primer z dvestotimi ponudniki.

Tukaj se še enkrat kažejo razdrobljenost slovenske pridelave in vrtičkarstvo, osebni interesi, neusklajenost. Prav dogajanje na trgu je že nekako prisililo žitarje, da se povezujejo v verigo, sledijo jim zelenjadarji pa sadjarji govorijo o njej, kaj pa drugi?

Potrebne so nam pozitivne zgodbe. Ko sem postal minister, je bilo kar preveč govorjenja, da se nič ne izplača. To ni res. Hrana je tradicionalna proizvodna panoga, ljudje bomo vedno jedli, torej ima proizvodnja hrane vedno trg. Če obstaja trg za nekaj, se tisto izplača početi, ker imaš kupce. Je pa problem, da se po eni strani preveč pričakuje od države. Ta lahko uredi okvir. Slovenija ima kmetijstvo, kakršno pač je. Ob tem moram povedati, da so se pogajalci, ki so se pogajali za prejšnje finančno obdobje, zelo dobro pogajali z EU in za našo državo izpogajali zelo veliko denarja. Če samo pogledamo, koliko denarja dobi povprečni kmetijski proizvajalec na hektar, smo po plačilih na drugem mestu v EU, samo Malta je pred nami.

Ampak zakaj je kmetijstvo danes pri nas kljub vsemu neuspešno? Ker delamo manj?

Zato, ker ni poslovno povezano.

Ali ni razlog tudi to, da so bila neposredna plačila, subvencije potuha drobnim proizvajalcem, ki jim dohodek iz tega naslova predstavlja že 65 odstotkov vseh dohodkov?

Neposredna plačila so omogočala, da je preživelo več proizvajalcev, kot bi jih sicer. Zato, da se nismo znali zadosti povezati med sabo v kmetijskem prostoru, je kriv kar sam kmetijski prostor.

Imamo še vedno zelo malo pravih kmetov, tistih, ki živijo zgolj od kmetijstva, še vedno pa je zelo veliko proizvajalcev za hobi, kot jim pravite, tistih torej, ki imajo dohodke in s tem socialno varnost še nekje drugje, kmetujejo pa le za zraven, ker se jim to vseeno izplača. Ker lahko in znajo sami prodati to, kar pridelajo?

Pa smo spet pri tem, da tudi velik kmet na daljši rok ne more uspeti, če bo ves čas sam igralec na terenu. Zato, da bo imel bolj ugodne nabavne, pa tudi prodajne pogoje mora biti organiziran v neki večji skupini. To je lahko zadružni sistem, lahko je tudi povezava na kakšen poslovni sistem, tudi neke tretje oblike so možne kot organizacije proizvajalcev. Kmetija, ki hoče biti poslovno uspešna, mora biti vpeta v en poslovni sitem, ker bo potem tudi bolje živela. Tu moramo narediti korak naprej. V Sloveniji imamo primere zadružnih sistemov, ki so izrazito uspešni. Imamo pa tudi povsem obratne primere.

Tudi v izrazito kmetijskem območju?

Tudi. Kot ministra me je presenetilo, da imam izjemno ugodno organiziranost tam, kjer so razmere najtežje. Tam, kjer so razmere za kmetovanje zelo dobre, pa kmetijstvo nazaduje. Ni tega dinamičnega kmetijstva, ni spreminjanja, kakršno je prisotno drugod. Zakaj so uspeli Švicarji s svojim kmetijstvom in zagotavljanjem visoke stopnje samooskrbe? Ker imajo deficitarne naravne vire, so morali biti inovativni, začeli so proizvajati izdelke z veliko dodano vrednostjo.

So propadi velikih podjetij, kot je Mura, kaj prispevali k temu, da so ljudje v tem najbolj kmetijskem območju države začeli drugače gledati na izkoriščanje svojega zemljiškega potenciala?

V veliki meri se ljudje niso imeli več kam vrniti. Nekako drži, da se tisti, ki so ušli iz kmetijstva, vanj ne znajo več vrniti. So redke izjeme. Bolj bo k zmanjšanju zaraščanja najbrž prispevalo to, da so se tržne razmere izboljšale, cene kmetijskih proizvodov so zrasle in tudi zato je vedno več zanimanja za kmetovanje. Je pa Pomurje še posebnost po tem, da praktično ni videti živali na paši, čeprav je tu veliko travinja in je stroškovno gledano najbolj ugodno, če imaš travinje in živali, da so te na paši, take živali so tudi bolj zdrave. Strošek za vzdrževanje zdravja je v živinoreji pomemben strošek. V Pomurju je skorajda posebnost srečati kravo, ki se pase. Tu mora svetovalna služba narediti še zelo pomemben korak naprej. Kmetu mora dokazati, da se mu splača, da ima žival zunaj na paši.

Ja, tistemu, ki se še ukvarja z živinorejo. Ko sem te dni govorila s strokovnim direktorjem kobilarne Lipica na temo preskrbe s krmo, ki jo morajo dokupovati, saj je sami pridelajo komaj tretjino za prehrano vseh konj, je dejal, da je v zadnjem času zelo velika ponudba sena z vseh območij Slovenije. Je to, da kmetje krmo prodajajo, ker je nimajo kje porabiti, dokaz opuščanja živinoreje na posameznih območjih?

Slovenija se pri govedoreji kar drži. Nihanja niso zelo velika, čeprav je bilo lani zelo stresno. Ker je nastala pomembna razlika v odkupnih cenah mleka v primerjavi z EU in s posameznimi državami EU. Če bi mi bili država z zelo intenzivno proizvodnjo, z nizkimi stroški, bi rekli v redu, to je zaradi učinkovitosti. Pa Slovenija ni taka država. Kakorkoli je pri nas kmetovanje težje, stroški si nekje na povprečju EU, večinoma celo višji. To, da je bila pri nas kar nekaj časa odkupna cena mleka nižja za pet centov v primerjavi z EU, je bilo zelo slabo. Mleko je kakorkoli z okrog 15 odstotki skupne vrednosti vse kmetijske proizvodnje zelo pomembno. Kazala pa se je zelo različna moč posameznih odkupovalcev. To se zdaj hvalabogu spet izravnava in zelo velikih posledic za govedorejo ni bilo. Ko pa ste omenili Lipico, pa lahko povem, da gledam na tamkajšnje dogajanje iz štirih zornih kotov. Prvi je, da kobilarna ob teh dotacijah, ki jih dobiva od ministrstva za kulturo in ministrstva za kmetijstvo, mora poslovati pozitivno.

Koliko denarja zagotavljate Lipici?

Mislim, da skupno okoli štiri milijone evrov. Mora poslovati pozitivno in to ji je sedaj uspelo. Drugo področje je rejski program, selekcija. Tu je bilo v zadnjih letih tudi nekaj trzljajev. Lipica je kar precej pod nadzorom kmetijske inšpekcije in vidimo, da so se stvari kar precej izboljšale. Potem nas zanimata še tehnološko-proizvodni vidik, torej Lipica z živalmi, in zdravstveni vidik. Če pogledamo zelo formalistično, lahko rečemo, da te osnovne standarde Lipica izpolnjuje. Vendar pa to ni navaden živinorejski obrat, ampak je državna kobilarna.

Kjer bi morali biti še bolj pozorni in skrbni v gospodarjenju in bedenju nad dogajanjem, ki zaradi pogostih poginov vzbuja skrb.

Tako je. Tu nas skrbi, ker prihaja do poginov, ki jih na koncu ne znajo razložiti. Saj živali umirajo, tako kot umiramo ljudje, vendar pa je vzrok treba poznati. Težava je, da kljub vključenosti slovenske in tuje stroke preprosto ni jasnih odgovorov. Od vodstva kobilarne zdaj zlasti pričakujem, da odgovori na zelo enostavno vprašanje, ki se postavlja čedalje pogosteje, tudi nam na ministrstvu, ali so kapacitete Lipice, tako hlevov kot površin, usklajene z velikostjo črede konj. Iz selekcijskih, torej rejskih razlogov je čreda očitno narasla, ampak ali je še znotraj normativov ali ni. To mora kobilarna zelo jasno povedati. Če je, je še vedno treba iskati vzroke, zakaj živali poginjajo. Če pa se ugotovi, da je velikost populacije konj pomembno prerasla možnosti te lokacije, pa je to treba državi tudi jasno povedati; je prerasla, imamo dve možnosti. Ena je, da zmanjšamo rejski program ali pa da razširimo površine ali pa da del reje konjev prenesemo na neke druge lokacije. Ampak to mora vodstvo kobilarne predstaviti državi, ker zdaj potrebujemo rešitev.

Letošnje ujme, neurja s točo so prizadeli kar dobršen del določenih kmetijskih območij, povzročeno škodo bo težko popraviti. Po vaših izjavah v zvezi s tem je sklepati na zasuk v pogledih na sistem zavarovanja pred naravnimi nesrečami.

Dejansko se nam je postavilo več vprašanj, na katere nimamo vseh odgovorov. Prvo je bilo vprašanje zavarovanj po modelu, ki ga imamo od leta 2006, pri katerem država sofinancira zavarovalno premijo do 50 odstotkov. Pri tem modelu so zavarovalnice spreminjale pogoje, zaradi velikih škod v preteklih letih. Do neke mere to razumem. Bistvo zavarovanja je v tem, da si varen, če pride do hude motnje, do hude škode in da lahko z uveljavljanjem zavarovanja preživiš.

In v kmetijstvu so običajno škode velike, zato je toliko bolj čudno, da se kmetje niso v večji meri odločali za zavarovanje, pri katerem jim je država omogočala polovično sofinanciranje zavarovalnih premij.

Ker so zavarovalnice vmes spreminjale zavarovalne pogoje, nekatere so se tudi umaknile, nekatere niso želele sprejemati novih zavarovanj, je nastalo razlikovanje. Pri poljedelskih kmetijah opažam, da je tistim, ki niso bili zavarovani, zdaj žal, saj strošek zavarovanja, ki je pri pšenici ali koruzi okrog 40 do 50 evrov na hektar, država potem doda podobno vsoto, še nekako gre v stroškovnik proizvodnje. Problem pa so trajni nasadi, kjer je strošek zavarovanja pridelka tako visok, da dosega deset pa tudi dvajset odstotkov vrednosti letne proizvodnje.

Ampak tu je možno tudi zavarovanje s protitočnimi mrežami?

Tako je. Nekateri so imeli zavarovano, drugi ne. Generalno gledano pa je tako malo kmetov zavarovanih, da je postal zavarovalni produkt neuspešen. Zaradi preskromnega zavarovanja je bilo treba narediti korak naprej. Pri trajnih nasadih druge možnosti kot investicija v zaščitne protitočne mreže ni. Spreminjanje klime pomeni, da bodo padavine bolj intenzivne, da bo več toče. Zato je sploh nemogoče razmišljati o intenzivnih trajnih nasadih brez mrež. Tovrstne investicije bo država sofinancirala, linije bodo odprte, kmetje pa se bodo morali tudi poslovno obnašati.

Razmišljate o drugem modelu pomoči prizadetim v neurjih?

Kmetijska zavarovanja bodo potrebna. Del nove skupne kmetijske politike bo tudi večji poudarek na zavarovanju proizvodnih in dohodkovnih tveganj, če zaradi špekulacij na borzi cena izrazito pade. Razmišlja se o bolj enotnem pristopu zavarovanj na ravni EU po letu 2013. Prvi zakonodajni osnutki nove kmetijske politike bodo znani komaj jeseni letos. O eni od možnih usmeritev sem že javno govoril, ne vem pa, ali bo šlo v tej smeri, da bi se na kmetijstvo zaradi vedno večjih škod gledalo kot na avtomobilizem, kjer so zaradi vedno večjih škod uvedli obvezno zavarovanje. To je ena od možnih poti, da bi zavarovanja razširili tako geografsko kot tudi časovno.

Pomeni, da bi vsak kmet prispeval v zavarovalni sklad. A kako naj bi to dosegli, ko pa že zdaj, ko jim je pri danih zavarovanjih država šla na roko s sofinanciranjem zavarovalnih premij, tega niso izkoristili?

Bomo videli, kakšen bo zakonodajni predlog. To, kar me je ob letošnji toči prijetno presenetilo, je, da so predstavniki kmetov preko izvoljenega dela kmetijsko-gozdarske zbornice naredili pomemben korak naprej v svojem razmišljanju, ko so rekli, naredili bomo vzajemno zavarovalnico.

Kdaj lahko pričakujemo, da se bo stopnja naše samooskrbe povzpela na približno tisto raven, kot jo je dosegala pred dvema desetletjema, ko je bila blizu 90 odstotkov?

Različno po panogah. Pri proizvodnji mleka, perutninskega in govejega mesa to ni vprašanje, saj se gibljemo malo nad ali malo pod sto odstotki. Največje težave imamo v proizvodnji svinjskega mesa, ki je kapitalsko intenzivna proizvodnja, strahovito je odvisna od cen surovin, žit, ki imajo visoko ceno. Kar se tiče poljedelske proizvodnje, nam jo določa na eni strani obseg kmetijskih zemljišč, ki jih imamo na razpolago, zakon, ki ščiti je sprejet, zdaj ga bo treba ubraniti, ker je zelo veliko interesnih skupin, ki si želijo, da bi bilo drugače. Pri krušni pšenici je preobrat lahko zelo hitro. Pri vrtninah pa na bo uspelo samo, če se bomo naučili v Sloveniji prodajati.

Koliko lahko k povečani stopnji samooskrbe prispeva kodeks v prehranskooskrbni verigi, ki bo podpisan čez dober teden?

Kodeks je še en korak naprej, a ni čudežni korak, teh ni v tej panogi. Je pa to korak, ki bo vsem koristil. Kmetu, ker bo njegova usoda bolj znana, vedel bo, da ima slovenskega kupca, a ne na način, da razmišlja predvsem, da ga bom prisilil prodajati naprej po ceni, ki je pod njegovo stroškovno, ampak ima slovenskega kupca, ki bi rad pripeljal ta proizvod do slovenskega potrošnika. Korist bo morala imeti tudi industrija, ker bo vedela, da ima na razpolago toliko in toliko slovenskih surovin, ki so kakorkoli tudi lahko konkurenčna prednost. Zlasti po aferah, ki so se dogajale. Na drugi strani mora imeti korist tudi trgovski sistem, na koncu bomo imeli od tega največjo korist potrošniki, ker bomo imeli lahko na dosegu rok več proizvodov iz svoje bližine. Verjamem, da bo tudi ta kodeks ob vseh drugih zadevah, ki jih počnemo, pomagal povečati stopnjo samooskrbe.