Munro: Alica v čudežni deželi ženskih zgodb

Si predstavljate gospo, ki piše takrat, ko ji ostane kaj časa med pomivanjem posode in obešanjem perila? Ki portretira življenje podeželskih deklet in žensk, sestavljeno iz drobnih vsakdanjosti? Ki živi v ruralnem zakotju Kanade, stran od literarnih središč in mondenega dogajanja, in ki si sebe še vedno skorajda ne upa imenovati pisateljica? To je Alice Munro, kanadska pisateljica, ki ji je iz kombinacije žensko-zasebno-provincialno uspelo narediti svetovno literaturo. Za to »malo, privatno dogodivščino«, ki jo ubeseduje, je izbrala žanr kratkih zgodb. Da ne bo pomote – to je v pisateljskem smislu eden težjih žanrov, veliko pripovedne spretnosti je potrebne, da na malo prostora poveš veliko. Pa še posebno priljubljen ni. Z opusom, v katerem ni drugega kot kratke zgodbe, je zelo težko uspeti. Redki so, ki jim je iz kratkih zgodb uspelo narediti velik literarni opus – denimo Raymond Carver. Poleg Alice Munro.

In v kakšnih nagradah in drugih priznanjih se meri uspeh Alice Munro? Izdala je 11 zbirk kratkih zgodb, zanje pa je prejela cel kup nagrad, med njimi trikrat governor general's award in nagrado Commonwealtha. Najbolj dragoceno priznanje pa je man booker international prize, ki jo je dobila leta 2009. Takrat je premagala konkurenco, v kateri so bili dva nobelovca, Perujec Mario Vargas Llosa in trinidadsko-britanski pisatelj VS Naipaul pa še Avstralec Peter Carey, Škot James Kelman, Italijan Antonio Tabucchi in Američanka Joyce Carol Oates. Ta nagrada je po mnenju mnogih »kronanje Alice Munro, ki bi se moralo zgoditi že davno«. Ali se bo kdaj zgodilo tudi »kronanje« v Stockholmu, ni znano, je pa večna kandidatka za Nobelovo nagrado.

Alice Munro knjige izdaja že od leta 1950, v slovenščini pa jo lahko beremo šele od lani, ko sta naenkrat izšla kar dva prevoda njenih del – pri Študentski založbi Litera je izšla zbirka Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva (Hateship, Friendship, Courtship, Loveship, Marriage), pri založbi Miš pa prevod zbirke Preveč sreče (Too Much Happiness). Verjetno je pravi trenutek, da se vprašamo, kakšna srečna kombinacija naravnih danosti in izkušenj je naplavila to veliko pisateljico.

Rdeča hiša, iz katere 
se je videlo na konec sveta

Odsotnost vsakršne pretencioznosti in simpatija do nižjih slojev v prozi Alice Munro izvira iz tega, da je tudi sama rasla v izjemno revnem okolju. Rodila se je kot Alice Ladilaw v kanadskem Ontariu v mestu Wingham leta 1931. Njen oče je preživljal družino z gojenjem lisic in kun za krzno, vendar ga je hudo prizadela velika depresija in ga spravila v bankrot. Kraj, v katerem so živeli, je bil nekakšno slepo črevo depresije, polno deklasirancev, obstrancev, tihotapcev alkohola in prostitutk. Živeli so na robu Winghama, v rdeči hiši, ki se je Alice Munro še dobro spominja in za katero pravi, da je v njej zbudila umetniška občutja. Bila je obupno grda in revna, v njej ni bilo stranišča. Edina lepa stvar v hiši je bil pogled na polja, reko in hribe. Zdelo se je, kot da vidiš do konca sveta in da si na kraju, kjer sonce pada za obzorje, pravi Alice Munro. Pri njenih dvanajstih letih je njena mati zbolela za parkinsonovo boleznijo, zato je morala Alice začeti skrbeti za družino.

Pri osemnajstih je dobila štipendijo na University of Western Ontario, vendar je študirala samo dve leti. Kot je bilo takrat v navadi, se je pri rosnih dvajsetih poročila s sošolcem z univerze Jamesom Munrojem in se preselila v Vancouver. Poroka je »bila edini način, da lahko seksaš«, je nekoč povedala. Na kontracepcijo se v tistih časih namreč ni dalo zanesti. Živela je povsem konvencionalno – skrbela je za tri otroke, gospodinjila in v kratkih trenutkih, ki jih je imela na voljo, pisala. V šestdesetih so se preselili v Victorio, kjer je Alice skupaj z možem postavila na noge uspešno knjigarno. Svojo prvo zgodbo, The Dimensions of Shadow, je objavila v petdesetih, prvo zbirko, Dance of the Happy Shades, pa šele leta 1968. Enako kot v prvi zbirki je tudi v drugi Lives of Girls and Women, izdani leta 1971, poudarek na otroških izkušnjah mladih žensk. Leta 1972 se je Alice ločila od Jamesa Munroja in se poročila z Geraldom Fremlinom, ki ga je prav tako spoznala v študentskih letih. Kot pravi, sta jo oba moža podpirala pri pisanju, za kar jima je izjemno hvaležna. Trenutno živi v mestu Clinton v Ontariu, v družinski hiši svojega moža. Njen najljubši kotiček je v dnevni sobi, kjer piše in odgovarja na telefonske klice.

Peyton Place

Alice Munro se v svojih zgodbah redko odmakne od Južnega Ontaria in Britanske Kolumbije, torej krajev, v katerih je preživela večino svojega življenja in ki jih najbolje pozna. Malomestna Kanada s svetlimi in temnimi platmi življenja je osrednja točka njene literature. Peyton Place. Tu živijo ljudje, ki nimajo kakšnih velikih aspiracij, ki so pogosto povezani med sabo kot ena sama disfunkcionalna družina, ki marsikaj pometejo pod preprogo, ki so žrtve govoric, ki imajo probleme s tradicionalnimi vrednotami. Po regionalizmu in provincialni senzibilnosti (ne v slabšalnem pomenu) je zelo podobna nekaterim pisateljem ameriškega juga, kot sta denimo Flannery O'Connor in William Faulkner. In še nekaj peytonovskega je na zgodbah Alice Munro: prikazujejo svet, ki počasi izginja. Svet naših babic.

Na strani žensk

Ali je Alice Munro feministična avtorica ali ne, je stvar debate. Vsekakor je pisateljica, ki z velikim razumevanjem in empatijo izpisuje ženske like, komentira položaj žensk v družbi, se ukvarja z žensko identiteto. Vendar njeni ženski liki pogosto niso močne ženske, ki znajo držati stvari pod kontrolo, kar bi bilo značilno za feministično držo, temveč nepomembne ruralke, ki jih življenje zanaša sem in tja. Kljub temu ji priznavajo, da je »pisateljica na strani žensk« in da so njene zgodbe »ženska kontranarativa« uradni zgodovini, zgodovini, v kateri so glavni junaki moški in ki jo popisujejo v debelih romanih. Ljubezen je pogosta tema njenih zgodb, vendar je redko sentimentalna. To je ljubezen, ki je nekje na robu sprejemljivega, ki se uresniči v najbolj nemogočem in nenavadnem trenutku, ki se kaže na nenavaden način, ali pa ljubezen, ki je v resnici samo privrženost, udobnost ali preračunljiva kalkulacija. Vsekakor je to ljubezen, ki je padla s piedestala in na katero se ne gre zanašati.

Pod javorjevim listom

Kot pravi Margaret Atwood, še ena kanadska pisateljska zvezda (Slepi morilec, Na površje), je bila v petdesetih letih prejšnjega stoletja kanadska literatura nekaj najbolj obskurnega, kar si si lahko zamislil, pisateljevanje pa je bilo lahko kvečjemu hobi, ne pa redna zaposlitev. Spadalo je v isto kategorijo kot izdelovanje gobelinov ali gobarstvo. Ni bilo trga za knjige, ni bilo literarnih revij, ničesar. Večina mladih, nadobudnih piscev je zapustila domovino, saj niso verjeli, da jim lahko doma uspe.

Alice Munro pripoveduje, da je iz nje kar sijalo čudaštvo, ko se je pri dvanajstih odločila postati pisateljica. Od žensk se je takrat pričakovalo, da bodo matere, učiteljice ali medicinske sestre. Nikakor pa pisateljice. To še za moške ni bil primeren poklic. A je pri svojem čudaštvu kar nekako vztrajala in skozi desetletja so se stvari radikalno spremenile.

Danes je Kanada prava pisateljska velesila – poleg že omenjenih dveh pisateljic so svetovno slavo dosegli še Yann Martel (roman Pijevo življenje), Michael Ondaatje (avtor romana Angleški pacient), njihovi so Alistair MacLeod, Carol Shields, Margaret Laurence, Gabrielle Roy itd. In povrhu v njej prevladujejo ženske pisateljice. Kanadski uspeh ni naključen, temveč je v veliki meri posledica premišljene državne kulturne politike, ki veliko denarja vlaga v podporo pisateljem, razvijanje bralne kulture itd.

In kaj kanadsko literaturo sploh dela kanadsko? Gotovo so zanjo značilni multikulturnost, vpliv pokrajine, predvsem severa, pa geografija ogromnega prostora, ki daje občutek, da se lahko v njem izgubiš. Margaret Atwood pravi takole: »Naša literatura je literatura žrtev, ameriška literatura pa je literatura junakov.« In Noah Richler v eseju This is My Country ji pritrjuje, da je kanadska literatura poseljena z »mitom razočaranja«. Za literaturo Alice Munro ne bi mogli ravno trditi, da je literatura žrtev in da je posejana z mitom razočaranja, vsekakor pa tudi o junakih v njej ne more biti govora.

Pepelka sodobne literature

Njene kratke zgodbe so v bistvu zelo dolge, pri nas bi jim rekli novele, nemalokrat obsegajo tudi po 50 strani, se pravi okoli tretjino krajšega romana. V nasprotju z ameriškimi pisatelji (recimo Carverja), ki so kratko zgodbo naredili minimalistično in reduktivno, jo je Alice Munro razširila čez običajne meje, pravi romanopisec Russell Banks. Alice Munro je pokazala, da je lahko ekspanzivna kot roman in da pogosto tudi nosi težo romana.

Za njen slog pisanja je značilno, da bralca dolgo vodi po »nikogaršnjem ozemlju«, kar precej časa ni jasno, ali bo zgodba sploh kam pripeljala – dokler v nekem trenutku pisateljica ne preseneti z razsvetlitvijo. S tem pokaže, kako kompleksno je življenje in koliko plasti z različnimi pomeni je naloženih druga na drugo. Do svojih likov je izjemno empatična in pozorna, jezik pa uporablja ekonomično, nikakor ne stremi po kakršnihkoli jezikovnih ekshibicijah. Najbolj jo zanimajo običajneži oziroma, bolje rečeno, običajnice. Včasih so tudi čudaške, a še vedno običajne. Predvsem pa je za njeno pisanje značilna pripovedovalska strast. Živeti, zato da pripoveduješ, bi rekel Marquez.

Kratka zgodba velja za pepelko sodobne literature, piše ameriški pisatelj Jonathan Franzen, velik občudovalec literature Alice Munro. Kratkih zgodb v Ameriki nočejo objavljati, nočejo recenzirati, nočejo kupovati, o njih ni javnih pogovorov. Oprah se jih niti ne dotakne, zbode Franzen voditeljico televizijske oddaje, s katero ima nekaj neporavnanih računov. Za Alice Munro vse te omejitve žanra očitno ne veljajo. Vsebina njenih zgodb in njihov format se tako dobro prilegata, da ji je uspelo povedati veliko zgodbo. Veliko zgodbo o malih ženskih življenjih.

Kot lupljenje čebule

Kot rečeno, je Alice Munro naposled pred slovenskim bralcem. Zbirka Sovraži me, rad me ima, dvori mi, ljubezen da, mož in žena sva (Hateship, Friendship, Courtship, Loveship, Marriage) je iz leta 2001. Za ženske v teh zgodbah je značilno, da niso več mlade, temveč srednjih let ali celo ostarele, včasih hudo bolne, umirajoče, včasih zapletene v ljubezensko zvezo, ki se je napletla že davno nekje v preteklosti. Naslov knjige, ki pomeni besedno igro in jo v slovenščini poznamo v varianti ljubi me, ne ljubi me skupaj s trganjem listkov z marjetice, kaže na to, da gre za vrtiljak ljubezni, ki pozna vse omenjene faze pa tisto, ki ni omenjena – smrt. Zgodba, ki govori o vsej kompleksnosti proze Alice Munro in ki jo kot primer navaja tudi Jonathan Franzen, nosi naslov Medved je prečkal goro. Fiona, ki je že leta poročena z Grantom, začne kazati znake alzheimerjeve bolezni. Ker bolezen napreduje, jo Grant spravi v dom. In tu si Fiona, ki jo počasi zapušča razum, najde ljubimca po imenu Aubrey in ne kaže nobenega zanimanja za svojega moža več. Je Grant prizadet? Nekoliko. Toda on je Fiono varal vse življenje. Potem Fioninega ljubimca odpeljejo iz doma. Fiona je strta od žalosti in Grant je tudi žalosten zaradi tega. Hoče ji pomagati in odpravi se k Aubreyjevi ženi. Pa smo spet pri enem nenavadnem razkritju. Aubreyjeva žena ga iz doma ni odpeljala zato, ker bi jo jezila njegova romanca z Fiono, temveč zato, ker si doma zanj ni mogla več privoščiti, če je hotela obdržati prelepo hišo. In Grant ima seveda svoje misli ob pogledu na Aubreyjevo vdovo... Skratka preobrat za preobratom, odkriva se plast za plastjo. Alice Munro piše zgodbo tako, kot bi lupila čebulo.

Zgodbe iz knjige Preveč sreče (Too Much Happiness) so večinoma nekoliko krajše in tudi lažje berljive, predvsem pa so nekoliko bolj grozljive. V njih se skriva temna plat vsakdanjosti. V zgodbi Dimenzije smo denimo priča pokolu, ki ga nad svojimi otroki izvede psihično moten moški. Toda tisto, kar je pri zgodbi zares zanimivo, je, da se mati otrok vseeno počuti povezano z moškim, ki ji je ubil otroke. Podobno je v zgodbi Otroška igra, v kateri zločin za vedno poveže dve dekleti. Pa zgodba Obraz, v kateri dečka in deklico poveže njegovo rojstno znamenje na obrazu. Osrednja zgodba pa je naslovna, Preveč sreče. Od večine zgodb Alice Munro se razlikuje po tem, da se navezuje na zgodovinsko osebo, na genialno rusko matematičarko Sofijo Kovalovski, ki je živela v 19. stoletju. Sofija se bori proti predsodkom, bori se za svojo izobrazbo, za profesorsko pozicijo (postane prva redna profesorica na univerzi na Švedskem). In bori se tudi za ljubezen.

Čehov našega časa

Alice Munro je dokaz, da v sodobni literaturi ni nič zacementiranega. Monopol romana se da porušiti s kratko zgodbo. Ženske pisateljice se lahko mirno postavijo ob bok moškim pisateljem. In tudi kanadskost ni nobena ovira več. Vse je mogoče.

Njena pisateljska kolegica Cynthia Ozick je Alice Munro označila za »Čehova našega časa«. Tako kot ruski mojster je obsedena s pisanjem, prav tako kot on ponuja pretanjen vpogled v psiho posameznikov, do likov izkazuje pozornost in ljubeč odnos, odlikujejo jo prefinjena ironija, ki se pojavlja tu in tam, pa natančne socialne observacije. Liki obeh so zelo realistični, individualni. Predvsem pa se pri obeh pojavljajo trenutki epifanije. In tako, nekako epifanično, se počutiš tudi, ko se prebiješ skozi knjige Alice Munro. Ja, življenje je čudovito preprosto in zapleteno obenem.