Politična napoved: neurje obeta vročo jesen

Orkanu Isaacu, ki je prejšnji teden še kot tropsko neurje strašil po Mehiškem zalivu, ni uspelo pregnati na tisoče delegatov republikanske stranke, ki so se zbrali v mestu Tampa na zahodni obali floridskega polotoka. Prišli so zato, da bi tudi uradno potrdili svojega predsedniškega kandidata Mitta Romneyja, ki se bo prvi torek novembra pomeril za položaj prvega človeka v državi s sedanjim demokratskim ameriškim predsednikom Barackom Obamo. Javnomnenjske raziskave napovedujejo napet spopad, milijoni dolarjev »opranega« korporativnega denarja pa bodo zagotovili umazano predvolilno vojno, nabito s propagando, zavajanjem in lažmi.

Spet odločilen jugovzhodni rep ZDA?

»Lahko vidim vaše dokumente?« me je vprašal »šerif«, kakor je pisalo na povsem novi srajci puščavskih barv krepkega moškega, ki je stopil iz gruče policistov. Oboroženi z ogromnimi plastičnimi glocki, pendreki, razpršilci in lisicami so se hladili v bližini z visokimi mrežami ograjenega kongresnega središča, kjer bi se morala naslednji dan začeti nacionalna konvencija »stare dobre stranke«, kakor Američani tudi pravijo republikancem. Po zagrajenem mestu je mrgolelo različnih uniformirancev. Nekateri so bili na konjih, drugi so sprehajali štirinožne vohljače za razstrelivom. Kanal pred prizoriščem so zagradili z obeh strani, a so po njem za vsak primer križarili čolni obalne straže z ogromnimi mitraljezi na krovu. »Takšnega šopirjenja še nisem videl. A nekako so morali zapraviti tistih 50 milijonov, ki so jih organizatorji samo za zagotavljanje varnosti dobili iz zveznega proračuna,« je navihano pomežiknil natakar, ki je stregel v baru pred novinarskim središčem.

Nisva se dolgo smejala, saj je nenaden sunek vetra pometal po tleh vse, kar ni bilo pritrjeno na šanku. »Isaac,« je godrnjal natakar, ko je pobiral plastične kozarce in pepelnike. Oko tropskega neurja s tem imenom, ki se je počasi pomikalo ob zahodni floridski obali proti New Orleansu, je bilo takrat ravno vzporedno s Tampo. Lokalcem ni prizadelo škode, pač pa jo je zagodlo republikancem, ki so morali tako kot pred štirimi leti za en dan preložiti nastope uvodnih govorcev. V Romneyjevem predvolilnem štabu so bentili, ko so gledali poročila ameriških televizij. Isaac jim je ukradel pozornost na stotine predstavnikov sedme sile, ki so na Florido prileteli z vsega sveta, njihov predsedniški kandidat pa bi jo nujno potreboval. Nacionalne ankete sicer napovedujejo napeto tekmo s tesnim izidom, a v ZDA novembra ne bodo imeli samo enih predsedniških volitev. Ne le da imajo njihove zvezne države različno število elektorskih glasov in različna pravila. V večini od 50 držav in prestolnici Washington je izid že tradicionalno jasen vnaprej, pravi spopadi pa potekajo v kakih osmih do devetih »nihajočih« državah, kjer so glasovi volivcev obeh strank porazdeljeni enakomerno. Florida, ki ima 29 od 270 elektorskih glasov, kolikor jih mora zbrati zmagovalec, je eno od teh pomembnih prizorišč volilnega spopada; trenutno tu bolje kaže Obami. A ta jugovzhodni rep ZDA utegne letos spet odigrati odločilno vlogo, tako kot pred 12 leti, ko so se tako dolgo učili šteti glasove, da je morala konservativna večina v ustavnem sodišču kar sama »izvoliti« svojega kandidata: republikanca Georgea Busha mlajšega.

Laži in polresnic kar mrgoli

Tega na Floridi v zadnjih dnevih niso pogosto omenjali. Če bi ga, bi utegnili celo samokritično priznati, da je številne grozote, za katere so eden za drugim krivili »socialista« Obamo, zakuhal njegov republikanski predhodnik. Zato so se številni slavnostni govorci, republikanski guvernerji, člani obeh kongresnih domov in »običajni ljudje z ulice« raje osredotočili na nova strankarska junaka: na menda nadvse uspešnega poslovneža Romneyja in njegovega podpredsedniškega partnerja Paula Ryana, kongresnika iz Wisconsina, ki ga skrajna desnica obožuje zaradi radikalnih varčevalnih načrtov na račun revežev in ostrega nasprotovanja pravicam »drugih«, zlasti žensk in homoseksualcev. Hkrati jih je večina, s kakšno redko izjemo, kakor je bila nekdanja zunanja ministrica Condoleezza Rice, odločno udrihala po sedanjem predsedniku. Vsi so se strinjali, da je Obama veliko obljubljal, pa nič naredil, po njihovem je kriv za veliko brezposelnost in ogromen državni dolg. Hkrati je menda napovedal vojno veri in zaradi Obame po besedah njegovega neuspešnega republikanskega tekmeca na predsedniških volitvah pred štirimi leti Johna McCaina umirajo nedolžni civilisti v Siriji. Če bi republikanci verjeli v globalno segrevanje, pa ne, bi bil Obama v njihovih očeh nedvomno glavni kurjač na planetu.

»Ko je govoril o spremembah, je bilo to všeč številnim. Zlasti v Janesvillu, kjer smo bili tik pred tem, da bi izgubili veliko tovarno, v kateri je delalo veliko mojih sošolcev,« je dejal zvezda sredinega večera Ryan. Obamo je obtožil, da je pred prejšnjimi volitvami prišel v to avtomobilsko tovarno korporacije General Motors v Wisconsinu in obljubil delavcem, da je ne bodo zaprli še naslednjih sto let, če bo izvoljen za predsednika. »Tovarna ni zdržala niti eno leto,« je dodal republikanski podpredsedniški kandidat, odsotni demokratski predsednik pa si je prislužil burno negodovanje občinstva. Lokalni mediji iz Wisconsina, nihajoče države, v kateri je pred štirimi leti zmagal Obama, so brž razkrili, da Obama tega ni obljubljal, hkrati pa so tovarno zaprli že konec leta 2008, ko je v Beli hiši še sedel republikanec Bush. »Ne bomo dopustili, da bi našo kampanjo usmerjali preverjalci dejstev,« je pred dnevi izjavil Romneyjev svetovalec Neil Newhouse.

Polresnic in laži v tej predvolilni tekmi kar mrgoli, zanje je poleg vreščečih televizijskih komentatorjev najbolj zaslužna »civilna družba«, fantomski superpolitični akcijski odbori, ki dobesedno smetijo programe ameriških televizij z reklamami, v katerih Obama nastopa kot grešni kozel za vse peripetije, ki so ljudi v zadnjem desetletju predramile iz ameriških sanj. Ti »superpaki«, ki jih večinoma vodijo nekdanji republikanski svetovalci, dobivajo na milijone dolarjev od peščice milijarderskih ultrakonservativcev ali pa jih finančno oplajajo korporacije. Takšen vdor kapitala v politiko je pred dvema letoma omogočila razvpita razsodba ustavnega sodišča, da so korporacije tudi ljudje, ki lahko neomejeno prispevajo za politične kampanje. Ameriški plutokratski politični sistem že prej ni bil imun na ogromne vplive korporacijskega denarja, najvišje sodno telo v državi pa je flirtanje sprevrglo v orgijo. Tako je na primer na volitvah leta 2008 lobistična skupina farmacevtske industrije PhRMA za podpiranje »svojih« političnih kandidatov porabila 200.000 dolarjev, po razsodbi sodišča pa je v politične kampanje vložila že 9,5 milijona dolarjev.

Vagina in iztegnjeni sredinec

Odločni Ryan, ki je med konservativnimi volivci precej bolj priljubljen od njegovega »šefa«, za številne mlačnega, neoprijemljivega, odtujenega in narejenega Romneyja, je požel bučen aplavz delegatov. Toda vsi niso bili tako navdušeni. »Roke proč od mojega telesa!« je med govorom zagrizenega nasprotnika abortusa, ki ne bi popustil celo v primeru, mhm, »nenasilnega« posilstva, vzklikalo nekaj aktivistk. Še preden so jih varnostniki odpeljali iz dvorane, so razvile transparent: »Vagina: če je ne smeš izgovoriti, je tudi ne reguliraj!« To ni bil edini izgred na konvenciji. Že prej so ponoreli številni delegati teksaškega kongresnika Rona Paula, ki je na strankarskih predvolitvah zbral vsaj dva milijona glasov, a je vrhuška stranke pokončnemu uporniku, ki ni hotel podpreti tekmeca Romneyja, s spremembo temeljnih pravil odvzela delegatske glasove. »Je..eni diktator!« se je v torek med glasovanjem o spremembah pravil na formalnega šefa stranke Reincea Priebusa drl eden od kandidatov iz Nevade in mu kazal iztegnjeni sredinec. Rohneli so v teksaških klopeh, varnostniki pa so morali iz dvorane pospremiti večino uporniških in zelo glasnih delegatov iz liberalne novoangleške državice Maine, ki so jim odvzeli pravico do glasovanja za svojega izbranca Paula, neomajnega svobodnjaka, ki ima zaradi nasprotovanja vsakršnemu ameriškemu vojaškemu posredovanju v tujini in podpori legalizacije marihuane veliko privržencev tudi na levici, desničarji, zlasti pripadniki gibanja čajankarjev, pa ga ljubijo zaradi idej o totalni odpravi države in centralne banke.

»Nisem Paulov privrženec, a tovrstna avtoritarnost bo odbila veliko ljudi, katerih glasove bomo zelo potrebovali,« je potožil teksaški delegat in mestni svetnik v mestecu Keller Doug Miller. Nad aroganco vodstva stranke, ki je povozilo glas ljudstva in razsrdilo številne aktiviste, sicer podpornike stare dobre stranke, se je zgražal tudi komentator konservativnega časnika Washington Examiner Timothy Carney. To je nadvse čuden način graditve stranke, ki se hvali, da izvira iz ljudstva, se je hudoval in se priključil peščici republikanskih mislecev, ki se bojijo, da je s to avtoritarno potezo stranka Romneyju zaprla vrata v Belo hišo.