Portret tedna: Aleš Hojs

Na lanskih volitvah je zbral 794 glasov. V volilni enoti Ljubljana Center je zanj glasovalo slabih 6 odstotkov ljudi. Za izvolitev v parlament na listi Nove Slovenije je bilo to občutno premalo, koalicijska aritmetika pa je Alešu Hojsu - teden dni po lanskih predčasnih volitvah je dopolnil 50 let - omogočila, da prevzame funkcijo v vladi. Med vsemi ministrskimi kolegi - prav vsi so se potegovali za izvolitev v parlament - je prav Hojs dobil najnižji odstotek glasov. In hkrati enega najbolj občutljivih resorjev, resor, ki ga krasi avreola državotvornosti.

V obdobju pred volitvami se je dozdevalo, da bi bil Hojs morda kandidat za enega od gospodarskih resorjev. Nekaj izkušenj v gospodarstvu si je namreč nabral. Pred volitvami je predstavil gospodarski program Nove Slovenije. Poldrugo desetletje je bil eden od vodilnih ljubljanskega javnega podjetja Vodovod-Kanalizacija, v času prve Janševe vlade je bil postavljen za člana uprave Darsa. Vendar je zapletena kombinatorika ob sestavljanju vlade Hojsa na koncu postavila na obrambno ministrstvo.

Slabega pol leta zatem, ko je prevzel vodenje ministrstva, je potegnil najbolj odmevno potezo mandata. Pravzaprav dve. Gesti sta bili simbolni.

Ko se politiki lotevajo simbolnih gest, se morajo zavedati, da so te občutljive, pogosto kontroverzne. Tako rekoč vse, kar naredi politični funkcionar, je lahko razumljeno kot simbolna gesta. Recimo: že udeležbe ministrov na dogodkih imajo simbolni pomen. Minister Hojs je aprila letos s svojo prisotnostjo počastil nekoliko nenavadno dogodivščino, ki je potekala na »Rupnikovi liniji«, sistemu vojaških utrdb, ki jih je general Leon Rupnik postavil pred drugo svetovno vojno, služile pa naj bi ustavitvi morebitnega prodora italijanske vojske na ozemlje predvojne Jugoslavije. Četudi na »Rupnikovi liniji« zaradi kapitulacije kraljeve vojske leta 1941 ni bilo nobenega spopada, si je minister ogledal domišljijsko bitko med kraljevo vojsko in Nemci, ki so jo uprizorili člani kulturno-umetniškega društva Triglav in njihovi kolegi iz tujine, v bitki pa je zmagala kraljeva vojska ... Uprizoritev bitke naj bi postala tradicionalna, je povedal ministrov strankarski kolega Janez Žakelj, župan občine Žiri.

Minister Hojs pa v zadnjih mesecih ni sodeloval zgolj pri »invenciji tradicije«, ki slavi »inženirske dosežke« generala Rupnika, temveč je neko drugo tradicijo tudi demontiral. Ministrovo navdušenje nad inženirskimi dosežki generala Rupnika - minister je po poklicu gradbeni inženir - se nenavadno dobro ujema z odločitvijo, da vojašnica, postavljena v vzhodnem ljubljanskem predmestju, poslej ne bo več nosila imena po narodnem heroju Francu Rozmanu Stanetu, poveljniku generalštaba NOV, ki je umrl leta 1944 med preizkušanjem ročnega minometa britanske izdelave. Čeprav je parlamentarni odbor za obrambo ministru z večino glasov sporočil, da se z odločitvijo ne strinja, je minister odločno odgovoril , da je nikakor ne namerava spremeniti. Sta pa ministra na odboru za obrambo podprli le dve koalicijski stranki, SDS in NSi. Zdi se, da je tudi pomemben del vladajoče koalicije do projekta demontaže in reinvencije tradicije zadržan. Na levici in v zvezi borcev pa so ogorčeni.

Minister Hojs je v politiki sicer novinec, politične ambicije pa je pokazal že na začetku devetdesetih let; že leta 1992 se je na listi krščanskih demokratov potegoval za izvolitev v državni zbor. V drugi polovici devetdesetih let, ko je v krščanski demokraciji tekla živahna strankarska polemika, je sodil v precej heterogeno strankino frakcijo, ki se je zavzemala za novo, alternativno usmeritev, hkrati pa frakcija ni bila dovolj organizirana in homogena, da bi definirala, kam naj se stranka usmeri.

Zdi se, da je v novi koaliciji Aleš Hojs našel odgovor na vprašanje, kaj bi veljalo početi v politiki. Ob tem, da se ukvarja z rednimi opravili obrambnega ministra - odgovarjati mora na vprašanja, kaj bomo z oklepniki, koliko časa bo slovenski kontingent še v Afganistanu, kolikšna bo slovenska vojaška navzočnost na drugih kriznih območjih –, na novo izumlja tradicijo. Dejstvo, da je vojašnice poimenoval po padlih pripadnikih teri torialne obrambe, velja pozdraviti. Bolj vprašljiva pa je demontaža NOB-jevske tradicije. Zagotovo pa ima ob tem početj u zadostno podporo ne zgolj stranke, ki ji pripada, temveč tudi največje koalicijske stranke, SDS. Na tej točki je s predsednikom vlade Janezom Janšo nedvomno dobro harmoniziran.

Hojsa in predsednika vlade pa ne družijo zgolj podobni pogledi na vprašanja tradicije in simbolov. Oba sta velika ljubitelja gora. Hojs, ki je slabe tri leta mlajši od Janše, ima za seboj planinske ture v Himalajo, Južno Ameriko in Afriko. Tako kot predsednik vlade se tudi Hojs spozna na radioamaterstvo.

In še nekaj ju druži. Predsednik vlade se na sodišču zagovarja zaradi zadeve Patria, obrambni minister pa bo na zatožno klop sedel zaradi suma storitve kaznivih dejanj ob gradnji predora Šentvid.