Tiskane izdaje
Maja letos je kandidiral za predsednika LDS. Zbral je 127 glasov. Katarina Kresal je z 216 zbranimi glasovi ostala predsednica druge najpomembnejše koalicijske stranke. Dobre tri mesece po volilnem porazu je Blaž Kavčič sporočil, da zapušča vrste LDS. Ostaja pa predsednik državnega sveta, oblastnega organa, ki mu nekateri pripisujejo status drugega parlamentarnega doma, nekakšnega institucionaliziranega sveta modrecev slovenske politike, bolj kritično razpoloženi pa v državnem svetu vidijo zgolj nepotreben in nekoristen privesek že tako bohotnega državnega aparata.
Ne glede na nejasen dejanski status državnega sveta protokolarna pravila predvidevajo, da na državniških prireditvah Blaž Kavčič sedi v prvih vrstah. Dejstvo, da je izstopil iz stranke - štiri mandate je LDS predstavljal v škofjeloškem občinskem svetu, en mandat pa je bil poslanec državnega zbora -, kaže na možne globlje premike na levici. Kavčič namreč ni edini, ki je v zadnjih tednih zapustil vrste LDS. Pred dnevi je z mesta podpredsednice odstopila Zdenka Cerar, nekdanja generalna državna tožilka, v drobnem tisku pa smo lahko zasledili tudi novico o odhodu Petra Jamnikarja, nekdanjega generalnega sekretarja LDS. Kavčič je odhod zabelil z ostro retoriko o plenilskih elitah ter z namigi, da političnega prostora ne namerava zapustiti. Razmišlja namreč o tem, kako priti do nove »družbene pogodbe«, ki bi v ospredje postavljala kvaliteto življenja ljudi, dobiček, ustvarjen v gospodarstvu, pa bi bil zgolj sredstvo za dosego tega višjega cilja. Hkrati pa njegov odhod iz LDS sovpada z razmišljanji o ustanovitvi nove socialno-liberalno-ekološke politične iniciative.
Je Kavčičeva kritika »plenilskih elit« utemeljena? Ima moralno pravico, da jih kritizira? Od leta 1956, ko je ameriški učenjak Charles Wright Mills napisal klasično sociološko študijo Elita moči, je definicija (ameriške) elite precej jasna. Elito sestavljajo ljudje, ki zasedajo ključne položaje v pomembnih segmentih gospodarstva, politike in vojske, hkrati pa najverjetneje prihajajo iz dobro situiranih družinskih dinastij. Ključno je predvsem to, da gre za kroge, ki se medsebojno prekrivajo (in ni nujno, da gre za biznis, politiko in vojsko). Blaž Kavčič ni človek, ki bi pripadal zgolj enemu krogu. Od leta 1977 je delal v Iskri, zlasti njeni razvejani zunanjetrgovinski mreži, ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let pa je bolj ali manj uspešno opravljal vodilne funkcije v Iskri Telekomu, Iskri Telematiki in Iskratelu.
Torej v pomembnem, tedaj precej vitalnem delu slovenskega biznisa. Aktiven je bil v lokalni in državni politiki, že v osemdesetih letih pa je bil tudi funkcionar Kinološke zveze. Od leta 2009 je tudi njen predsednik. Recept za članstvo v slovenski eliti - pustimo ob strani, ali gre za plenilsko ali plemenito elito - je podoben klasični sociološki definiciji: biti v presečni množici prekrivajočih se krogov. Biznis, politika in, recimo, vodenje nevladne organizacije. Če je zraven še močno družinsko ozadje, to ne škoduje. Kavčič - gospodarstvenik, politik in prvi človek Kinološke zveze - je del teh presečnih množic. Njegovo družinsko ozadje ni nepomembno. Niko Kavčič, mož, ki je postavil Ljubljansko banko in velja za starosto slovenskega liberalizma in eno vplivnejših osebnosti gospodarsko-politične scene zadnjih desetletij (z izjemo obdobja 1972-1990, ko ga je trda partijska linija postavila globoko na stranski tir), je njegov stric, občasno tudi svetovalec. Kavčičeva kritika elit torej ni namenjena eliti kot taki, temveč njeni »posodobljeni« verziji, ki ji pripisuje plenilsko mentaliteto ter nesposobnost, da bi dosegla širši družbeni konsenz, novo »družbeno pogodbo«. Zdi se sicer, da je Kavčičeva diagnoza za sedanjost kar točna. Nostalgična ocena, da smo nekoč imeli elito, ki je znala združiti lastno zmernost in dostojnost ter kvaliteto življenja ljudi in gospodarsko uspešnost podjetij, pa bi bila zgrešena. Pač, takšne elite nismo nikdar imeli.
Kavčič, letnik 1951, je po poklicu ekonomist, odraščal in študiral je v Ljubljani, živi pa v Škofji Loki. Magistrski študij je končal na mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti (naslov magisterija: Direktorski informacijski sistem prodajne funkcije mednarodnega podjetja). Potem ko je sredi devetdesetih let zapustil razvejan Iskrin sistem, je vodil lastno svetovalno podjetje.
In kaj je z novo »družbeno pogodbo«, o kateri govori Kavčič? Ideja ni nova; pred meseci je o potrebi po novi »družbeni pogodbi« pisala Spomenka Hribar, iskanj, ki bi vodila do tega cilja, pa je veliko. Kavčiču morda primanjkuje karizme, da bi bil v prvi vrsti tistih, ki se bodo tega podjetja lotili. Gotovo pa si bo prizadeval, da bi bil vsaj del projekta.
