Tiskane izdaje
Za marsikaterega uspešnega znanstvenika javnost izve šele, ko se kdo v domovini spomni nanj in ga povabi na kak dogodek. Tako smo tudi dr. Aleša Fajglja, ki je že sedemnajst let zaposlen kot eden vodilnih strokovnjakov Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) na Dunaju, srečali na letošnjem festivalu slovenske znanosti z mednarodno udeležbo.
V šoli kemija gotovo ni med priljubljenimi predmeti. Toda Slovenci smo imeli in še imamo izvrstne kemike. V čem je za vas čar kemije?
Naj vam izdam skrivnost. Privlačnost kemije je najbolj odvisna od učiteljev. Težko je dobiti dobrega učitelja kemije, ti so povsod redki, vendar tisti, ki jih imajo, kemijo v glavnem vzljubijo. Sam sem imel vedno rad kemijo, pa tudi biologijo, ker sem imel odlično učiteljico. Na koncu sem se odločil za kemijo, ker sem že kot srednješolec hodil na prakso na Inštitut Jožefa Stefana in se tam navdušil nad kemijskimi eksperimenti. Kemija je vse bolj prepletena z drugimi znanstvenimi področji, s fiziko, biologijo, matematiko in tako dalje. Mislim, da so se v preteklosti ljudje kemije izogibali tudi zato, ker se z njo ni dalo kaj prida zaslužiti, razen z razvojem novih plastičnih snovi. Poleg tega se kemija ne zdi tako atraktivna kot nekatere druge znanosti. To je tiho laboratorijsko delo, ki zahteva veliko vztrajnosti in natančnosti. Zdi se mi, da nam je v preteklih desetletjih kemijo in še bolj biokemijo uspelo približati mladim. Z zadovoljstvom ugotavljam, da je tako tudi v Sloveniji. O tem pričajo tudi uspehi naših mladih kemijskih raziskovalcev. Ti so najboljša promocija kemije.
Včasih se zdi, da je razvoj znanosti prišel skoraj do roba, nato pa znova pridejo presenetljiva odkritja. Kaj bo, po vašem mnenju, zaznamovalo prihodnji razvoj kemije?
Seveda nisem vedež in resnično nihče ne ve, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Razvoj je vse hitrejši, odpira vedno nova vprašanja, znanost pa nanja skoraj vedno pravočasno da tudi prave odgovore. Celo takrat, ko se zdi, da je razvoj zastal. Trenutno po svetu poteka ogromno raziskav s področja kemije, zelo veliko je novih podatkov, morda celo preveč, ker jih ni mogoče dobro filtrirati in je zato njihova uporaba dokaj omejena. Morda imamo na raznih koncih že zasnove kakšnega novega velikega odkritja, vendar še nimamo integracije. Predvidevam, da bodo pri tem v prihodnje vedno sodelovale različne vede, čeprav bo poudarek na kemiji.
Vaša zgodba o odhodu v tujino je pravzaprav klasična zgodba o begu možganov iz slovenske znanosti. Odšli ste kot mladi raziskovalec, pri 35 letih, z opravljenim doktoratom, v mednarodno agencijo ste prinesli izkušnje iz našega najboljšega inštituta. Kdaj ste se odločili, da boste ostali v tujini?
Na začetku tega nisem načrtoval. Pred odhodom sem bil zelo aktiven v slovenskem kemijskem društvu pri zagotavljanju kakovosti, bil sem tudi med prvimi slovenskimi presojevalci kakovosti na področju kemije in svetovalec slovenske vlade za metrologijo in standardizacijo. Pred osamosvojitvijo smo se namreč že pripravljali na to, da bomo izgubili dotedanjo metrološko in standardizacijsko osnovo, saj je bila ta v Beogradu. Svojo zaposlitev na IAEA sem sprva videl kot priložnost za enoletno ali dvoletno specializacijo, ki bi mi prišla zelo prav, saj sem bil tudi docent na ljubljanski fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Nato so mi na IAEA ponudili dolgoročno pogodbo, zelo hitro so me premestili v pisarno direktorja vseh agencijskih laboratorijev in mi naložili zagotavljanje kakovosti dela laboratorijev. Delo mi ustreza, Dunaj je dovolj blizu Slovenije. Zdaj niti ne razmišljam o vrnitvi.
O delovanju IAEA se, vsaj glede na njen pomen, razmeroma malo poroča. Koliko je v njej raziskovalnega dela?
Predvsem je treba vedeti, da je to edina specializirana agencija v sklopu Organizacije združenih narodov (OZN), ki ima svoje laboratorije. Vsi rezultati analiz naše agencije, ki so posredovani varnostnemu svetu, so narejeni v naših laboratorijih. Zaradi političnega pomena teh analiz in zaradi nevarnosti vohunstva smo v agenciji ustrezno opremljeni, da lahko vse opravimo sami in smo za točnost rezultatov tudi sami odgovorni. Sicer je v agenciji približno štirideset odstotkov dela z znanstvenega področja, šestdeset odstotkov pa je politike. To razmerje ne velja zame, sam še vedno pretežno delam v laboratorijih, ki so na vrhunski ravni in se še razvijajo, ravnokar odpiramo še nov laboratorij za okoljske vzorce.
Kako vaši laboratoriji prihajajo do potrebnih vzorcev za analize? Verjetno to ni enostavno.
Ne, naši inšpektorji velikokrat nimajo dostopa do vzorcev na določenih krajih, zato moramo vzorce vzeti nekje v bližini. Včasih nam jih tja prinese veter. To pomeni, da so koncentracije iskanih radionuklidov zelo nizke. Da bi bili uspešni, razvijamo metode z zelo nizkimi mejami detekcije, in lahko rečem, da smo pri tem zelo uspešni. Mislim, da smo trenutno najboljši na svetu v določanju nizkih nivojev radioaktivnosti v vzorcih iz okolja.
Ste vi vključeni v iskanje vzorcev?
Pri vzorčevanju ne sodelujem; to je delo inšpektorjev. Aktivno sodelujem pri razvoju novih, boljših metod. Merilna sledljivost in merilna negotovost sta področji, ki me še posebej privlačita.
Atomska energija je trenutno zelo nepopularna. V Avstriji, kjer delate, je bilo tako še pred tragedijo na Japonskem. Se vam je kdaj zgodilo, da so vas zaradi službe imeli za lobista atomske energije?
Ne, tega mi še nihče ni rekel in dejansko sam s tem lobiranjem nimam nič. Seveda pa energetski lobiji in torej tudi lobisti obstajajo. To ni nič posebnega, lobije imamo povsod. Pomembno pri tem je, da se vedno operira z realnimi podatki.
Ali sploh lahko, glede na to, da ste zaposleni v IAEA, odkrito izrazite svoje stališče do atomske energije, konkretno do gradnje novih jedrskih elektrarn?
Seveda, zakaj pa ne? Lahko tudi odkrito povem, kaj si mislim o delu naše agencije. Sam svoje stališče vedno gradim na oceni vseh okoliščin, upoštevati je treba tudi to, da se je odnos ljudi do atomske energije v marsikateri državi v zadnjem letu precej spremenil. Zelo dobro poznam dr. Andreja Stritarja, direktorja uprave za jedrsko varnost v Sloveniji, in druge strokovnjake s področja jedrske energije in varnosti in lahko potrdim, da je Slovenija ena redkih držav, kjer ni bistveno drugačnih stališč do uporabe atomske energije. Slovenska reakcija na nesrečo v jedrski elektrarni v Fukušimi je bila popolnoma drugačna kot v Avstriji, kjer so nekateri to nesrečo izkoristili v politične namene, kolikor se je le dalo, obnašali so se tako, kot bi bili nesreče prav veseli... Slovenija je precej odvisna od jedrske energije in bo še naprej, dokler ne bo našla drugih virov. Prepričan sem, da jedrska energija ni nič slabša in do okolja manj prijazna, kot so termoelektrarne in podobno. Stoodstotne varnosti tako in tako ni nikjer. Razumem, da ljudem, ki so bolj izpostavljeni nevarnosti, tudi pri nas ni vseeno, saj nikoli ne vemo vsega. Odločanje o nadaljnji uporabi jedrske energije ima vedno močno politično ozadje. Nemci so napovedali, da bodo do leta 2020 ustavili delovanje jedrskih elektrarn, Rusi pa že gradijo nove jedrske elektrarne, da jim bodo lahko prodajali jedrsko energijo, ker dobro vedo, da ni načina, da bi Nemci do napovedanega datuma pridobili zadostne druge vire energije. Res nimam namena zagovarjati jedrske energije, sploh ne, rad bi le opozoril, da morajo tisti, ki vpijejo proti njej, vedeti, s čim bi jo lahko nadomestili.
Kakšen odnos imate do alternativnih vrst energije? Kaj je za vas ključno vprašanje prihodnjega energetskega razvoja?
Ključno vprašanje za prihodnost energije je njeno hranjenje. Potencial alternativnih virov energije je velik, v naslednjih letih se bo verjetno našel tudi ustrezen način hranjenja. Vem, da se s tem zelo veliko ukvarjajo Američani, Angleži in Nemci, Kolikor vem, v teh projektih uspešno sodelujejo tudi slovenski znanstveniki. Pot razvoja je odprta, vse je le še vprašanje časa.
Ali se vaše delo v agenciji kdaj prepleta z vašim delom v Mednarodni zvezi za čisto in uporabno kemijo (IUPAC)?
V IUPAC, največjem in najbolj vplivnem svetovnem stanovskem združenju kemikov, med drugim sprejema imena novih elementov, sem začel aktivno delati leta 1992, in sicer v delovni skupini za zagotavljanje kakovosti analitskih laboratorijev, kasneje sem dvanajst let – do leta 2008 – predsedoval tej skupini. Kar zadeva IAEA, moje sodelovanje v IUPAC zelo podpira, v mojem opisu del in nalog je tudi sodelovanje z mednarodnimi organizacijami. Stična točka obojega se, na primer, kaže v sprejetem navodilu IUPAC, kako določati kemijski izkoristek. Ta izkoristek namreč lahko zelo dobro določimo s pomočjo radiokemijskih metod. Omenjeni dokument je podlaga mnogim direktivam Evropske unije. Leta 2008 sem za štiri leta postal predsednik analitske sekcije IUPAC, kar je doslej najvišja slovenska funkcija v tej mednarodni zvezi.
Letošnje leto je razglašeno za mednarodno leto kemije. Ob tem smo od nekega vašega kolega slišali, da je kemija marsikaj zakuhala, a da je zmožna te probleme tudi rešiti. Vsekakor kemija ljudi še vedno velikokrat asociira na nekaj strupenega, nevarnega...
Ne strinjam se s trditvijo, da je kemija marsikaj zakuhala. Poglejmo, na primer, madžarsko nesrečo, ko se je v tovarni aluminija v Ajki v okolje iz deponije razlilo ogromno kubičnih metrov strupenega rdečega blata, glinice, surovine za izdelavo aluminija. Je bila kriva kemija? Ne, temveč očitno zanemarjanje okoljske problematike. Nesrečo je zakuhala ekonomija, ker so v želji po čim večjem zaslužku glinico skladiščili na najbolj preprost način in spregledali nevarnost. Varnost vedno stane in zmanjšuje dobiček. Vsi si želimo živeti v čistem, zdravem in varnem okolju. Vseeno je zelo težko spremeniti vzorce odločanja. Še zlasti pri ekonomistih in politikih. Spremembe se navadno zgodijo šele ob zelo hudih dogodkih. Naj dam primer s svojega področja. O marčni tragediji na Japonskem in posledični nesreči v jedrski elektrarni je kolega, japonski predsednik analitske sekcije, konec letošnjega maja na neki znanstveni konferenci dejal, da je dogodek ljudem vrnil bolj celovit pogled na življenje. Ljudje so se ob tem tudi zavedeli, da ne potrebujejo vsega, kar imajo. Japonci so se iz močno materializiranega sveta vrnili k bolj duhovnim vrednotam in to jim bo zanesljivo pomagalo prebroditi trenutno krizo. Močno si želim, da takšne ali še hujše lekcije ne bodo potrebne tudi za vse druge na svetu, se pa hkrati bojim, da brez tega ne bo šlo.
Delim vaše upanje. A vendar razložite, na čem temelji vaš pesimizem.
Žal ni mogoče mimo znakov, ki kažejo, da se svet bliža novi globalni vojni. Med njimi je tudi izguba moralnih kvalitet in skrajno materialističen pogled na svet, zatem celotna razdelitev kapitala in investicij. Lahko bi rekli, da pri tem ni večjih razlik med državami in tudi ne med političnimi strujami in strankami.
Od skrajno desnih radikalnih do skrajno levih anarhističnih. Ker se zmernejše stranke ne znajo ali nočejo dogovarjati, dobivajo vse večjo podporo neprimerne politične opcije. Svet obremenjuje naraščajoča brezposelnost, narašča apatija, prihaja do revolucionarnih vrenj. Američani so popolnoma izgubili nadzor, celo nad tistim, kar so prej imeli ali vsaj mislili, da imajo. Današnji svet je znova skrajno polariziran in zato nevaren.
To vse kaže na krizo, podobno kot pred obema vojnama. Kljub temu predvidevanju vseeno upam, da se bomo izvlekli brez prevelike katastrofe ali celo nove vojne. Resnično upam, da se nam ji bo uspelo izogniti in da bo znanost pri tem odigrala pomembno vlogo. Trajnostni razvoj zahteva spremembo miselnosti in odnosa do vseh dobrin.
