Rahlo se 
dotakniti tal

Maksimo aboriginov »rahlo se dotakniti tal«, ki izpričuje njihovo poglobljeno, duhovno navezanost na zemljo, je avstralski arhitekt Glenn Murcutt prevzel kot vodilo svoje arhitekture. Njegove hiše so izraz izjemnega spoštovanja narave, tal se dotaknejo kar se da obzirno, le toliko, kolikor je nujno treba. Kjer je le mogoče, so dvignjene, le točkovno podprte, kakor da stojijo v prostoru le začasno, da se po odstranitvi hiše narava lahko obnovi. Glenn Murcutt je Ljubljano obiskal na povabilo fakultete za arhitekturo v času, ko je bila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje njegova razstava Arhitektura za prostor, ki je pot po svetu začela v Tokiu, bila nato na Dunaju, iz Ljubljane pa se seli v druge evropske prestolnice.

Murcutt je posebnež, v marsičem izjema med svetovno znanimi arhitekti. Je nasprotje vsega, s čimer običajno merimo uspeh arhitektov. Vse dela sam, nima velikega biroja, vse načrte riše na roko, sam nadzira gradnjo svojih projektov. Tako dela zato, ker ceni tišino in čas za razmislek, obenem pa noče izgubiti nadzora nad ustvarjanjem. Ne gradi velikih objektov, temveč, z nekaj izjemami, zgolj enodružinske hiše. Kljub številnim ponudbam noče graditi izven Avstralije, ker tuje kulture ne pozna dovolj, da bi lahko prevzel odgovornost za zgrajeno. Kljub temu da je tako drugačen od strokovnih kolegov, je prejel vse najbolj ugledne svetovne arhitekturne nagrade, Pritzkerjevo nagrado, medaljo Alvarja Aalta, zlato medaljo ameriškega združenja arhitektov, zlato medaljo avstralskega kraljevega združenja arhitektov, nagrado 'Green Pin' danske kraljeve akademije arhitektov, medaljo Thomasa Jeffersona, nagrado Richarda Neutre in druge.

Tudi Murcuttovo razumevanje stroke je za naš čas nenavadno, saj po njegovem prepričanju v njej ni prostora za arhitektov ego. Sodobna zvezdniška arhitektura je v zadnjih dveh desetletjih postala sinonim za povsem nerazumno zapravljivost in arogantno ustvarjalno samoljubje. Murcuttova arhitektura pa je nasprotno materialno skromna, toda spiritualno bogata. Je izraz sodobnih tehnoloških možnosti in človekove najgloblje eksistenčne zavezanosti naravi.

Najin pogovor sva pravzaprav začela že pred leti, v njegovi hiši v Sydneyju, ko je kar nekaj časa zvonil telefon, on pa se je obnašal, kakor da ga ne sliši. Na svoje opozorilo sem dobil presenetljiv odgovor, »nihče me ne potrebuje tako nujno, da bi zato prekinil večerjo«. Na to sem ga spomnil na začetku razgovora v Ljubljani.

Moram reči, da ne poznam arhitekta, ki bi se tako odzval.

Ali verjamejo, da bodo dobili novo naročilo ob osmi uri zvečer? Ničesar si ne želim manj, kot razpravljati z naročnikom o tem, kakšno hišo si želi, med večerjo s prijatelji. Pomembno je biti s prijatelji, toda danes verjamemo, da ima prednost telefon. To je neumnost. Gre za vprašanje vrednot.

Vaše vrednote so za naš čas zelo neobi čajne, vaš način življenja in ustvarjanja pa zelo svojstven. Juhani Pallasmaa, najvidnej ši finski arhitekt in publicist, vaše delo ra zume kot kritičen komentar sveta, v kate rem živimo. Se strinjate s tem?

Nikoli nisem mislil tako. Če je s tem hotel reči, da izražam nekaj, kar je danes prezrto ali pozabljeno, je to nedvomno res. Nisem pod vplivom zadnje mode, 'izmi' so mi bili vedno zoprni. Spomnim se grozljivega obdobja, postmodernizma. Nekateri dobri arhitekti so ga sprejeli. Spraševal sem se, ali je kaj narobe z njimi ali z menoj. S stališča vrednot je nadvse pomembno, da ne počnem tistega, kar vem, da ni prav. Mnoge stavbe, ki jih arhitekti gradijo danes, so tako samozadostne, kričijo, 'glej me, glej me, gleeej me'. Ničesar si ne želim manj kot tega. Želim si, da bi ljudje, ki gredo mimo mojih stavb, pomislili, da je bilo to kar zanimivo, in pogledali še enkrat. Bolj ko gledamo na primer naravo, natančneje ko jo opazujemo, lepša postaja. Lepota narave je dovršena in resnično pomembno je razumeti, kako so stvari narejene, kako so sestavljene, kako delujejo organizmi in podobno. Morda je to, kar počnem, res mogoče razumeti kot kritiko. Toda sodbo o tem moram prepustiti drugim.

Na zelo neobičajen način delate, odkar ste odprli svoj atelje leta 1969. Vse počnete sami, nimate sodelavcev, tajnice, niti pra vega biroja, saj delate doma.

Ko sem začel delati samostojno, mi je oče rekel: 'Bodi previden glede partnerjev, lahko uničijo prav tisto, kar si želiš doseči.' Čez štiri leta bom star osemdeset let, pa še vedno mislim na to.

Ob neki priložnosti ste omenili, da se namenoma izogibate arhitekturnim publikacijam.

Res je, odkar sem začel delati samostojno, nisem kupil arhitekturne revije. Ko sem še delal v večjem biroju, sem videl kar zanimiv načrt, ki ga je risal sodelavec, toda kasneje sem našel revijo z objektom, ki mu je služil kot vzor. To nedvomno ni način za načrtovanje stavb. Treba je začeti s temeljev, da bi razumeli bistvo arhitekture. Zato se nima smisla zgledovati po tej ali oni stavbi, kar ne pomeni, da jih ni treba poznati. Naj povem, da je bilo mojim prijateljem žal zame, kar je bilo resnično dobro, so kopirali in mi poslali. Tako sem bil seznanjen z najboljšimi stvarmi.

Potemtakem verjetno ne poznate inter vjuja z Wimom Wendersom, ki je bil obja vljen v reviji Domus januarja 2011? Wenders govori o tem, da ste njegov vzor in da po zna vsa vaša dela.

Tega ne poznam. Ko je bil v Avstraliji, me je poklical po telefonu, ker me je hotel srečati. Povabil sem ga domov. Med pogovorom sva ugotovila, da imava toliko skupnega, da je pri nas prenočil. Bilo je fantastično. Krasen človek.

Wenders tudi omenja, da je njegovo delo zelo sorodno vašemu. Da so značil nosti prostora izhodišče njegovega dela, zelo podobno kot so za vas. Kaj vam torej pomeni prostor?

Prostor je zame vse. Poznati prostor je najpomembnejše za razumevanje arhitekture. Razumeti morate zgodovino prostora, klimatske pogoje, višino in geografsko širino, tedaj začenjate razumeti padavine, vlažnost, vetrove, smer sonca, ko razumete vse to, razumete talne vode, površinske vode, terenske pogoje, rastlinstvo, ki uspeva v takem prostoru, insekte, življenje ptic in drugih živali. Vse je v popolni soodvisnosti. In vse to je pomembno za naš odnos do prostora. Posebnosti prostora so velika priložnost. Povejo nam, kako graditi v skladu s klimatskimi pogoji in z ustreznimi materiali, ki so na voljo.

Nos evropskega človeka je ožji od nosu tistih, ki živijo blizu ekvatorja. Ožji zato, da je zrak, ki prihaja v pljuča, tudi v hladnejših obdobjih ogret. Širši nos v toplejših predelih pa omogoča boljšo ventilacijo. Skratka, tudi ljudje smo se razvili v skladu s prostorom. Ko to začenjate razumeti, razumete omejitve. In omejitve so čudovite. Potem jih lahko presežete, odkrivate nove možnosti, to imam rad. Ne zanima me, kaj je modno, kaj je modernizem, postmodernizem, konstruktivizem ali katerikoli drug izem, ki je vedno že del preteklosti. Zanima me tisto, kar je temeljno, kar je avtentično.

Rad imam stavbe, bodisi na deželi ali v mestu, ki dajejo občutek zračnosti, v katerih čutimo vonj dežja, trave, stavbe, ki se odzivajo na zunanje pogoje, uokvirjajo pogled, ki z vetrovi v notranjost prinašajo dišave rastlin … Poslušanje dežja, ki pada na streho po dolgi suši, je dar, ki je nad vsem, kar je sploh mogoče razumeti, in potem zbrati to vodo, jo uporabiti za pitje, umivanje. Vse to je oblikovanje prostora. Zame je izjemno lepo tako delati arhitekturo, v nasprotnem primeru je lahko zelo dolgočasno …

Kako pravzaprav delate? Koliko časa preživite na lokaciji, preden se lotite projekta?

Ko postajaš bolj izkušen, opaziš hitreje. Na začetku sem obiskal lokacijo in ostal ves dan, pogosto sem tam taboril več dni. Nikdar nisem bil sposoben narediti projekta takoj. Namesto da bi širil svoj biro, ko so prihajala nova naročila, sem podaljševal čas. Naročnikom sem povedal, da ne morem narediti takoj, da bodo morali počakati nekaj mesecev. Nato sem čakalni čas podaljšal na leto, dve, celo tri leta. Naročniki, ki so pripravljeni čakati tako dolgo, so najboljši. Tistih, ki ne morejo čakati, se je treba izogibati.

Naročniku predlagam, naj mi pove čim več o svojem načinu življenja. Šele potem mu sporočim, da bova sodelovala, ali pa, da nisem pravi arhitekt zanj. To ni posledica arogance, temveč spoznanja, da bi moral narediti stvari, ki jih nočem. So drugi arhitekti, ki niso neetični, vendar jih zanimajo druge stvari kot mene.

Pogosto trdite, da gre pri načrtovanju arhitekture za odkrivanje, ne pa kreativ nost. Ali lahko poveste kaj več o tem?

V ustvarjalnem procesu ne gre za kreativnost v smislu oblikovanja. Ustvarjalni proces je način iskanja. Način iskanja pa je proces odkrivanja. Preveč enostavno se je zanašati na podobe. To me niti najmanj ne zanima. Zanima me proces odkrivanja novih načinov, kako nekaj narediti. Verjamem, da to odkrivanje prihaja iz odnosa med očesom in roko. V medicini je znano, da je razvoj možganov tudi posledica našega dela z rokami. Knjiga Juhanija Pallasme Misleča roka, ki je bila pravkar prevedena v slovenščino, je bila v Guardianu ocenjena kot najpomembnejša arhitekturna knjiga, napisana v zadnjih treh desetletjih. Danes na univerzah že na začetku študija študente silijo, da načrtujejo z računalniki. Toda računalniki so le orodje za uresničevanje naših zamisli. Oko in roka prideta do rešitve bistveno hitreje, kot to spoznamo. Zato svojim študentom ne dovolim uporabljati računalnika. Podlegli smo modi računalniške tehnologije, posrkala nas je. Imam računalnik, a ne načrtujem z njim, mimogrede, tudi Renzo Piano ne, niti Wang Shu, letošnji dobitnik Pritzkerjeve nagrade. Lahko imenujete skoraj vsakega dobrega arhitekta, vsi mislijo v povezavi z očesom in roko.

Zdi se, da je uspeh nevaren za arhitek te. To omenjam, ker je prostor za vas tako pomemben, medtem ko mnogi zvezdniški arhitekti namenoma zanikajo okolje, da bi njihova dela izstopala. To je povsem dru gačna strokovna etika.

Res je. Ne zanima me oblikovanje, ki je danes v stroki najpomembnejše. Ustvarjati nesmiselne oblike le zato, da bi bile drugačne. Zares je presenetljivo, kako povprečna je sodobna arhitektura.

Prejeli ste toliko nagrad in priznanj, da ljudje tudi vas vidijo kot arhitekturno zvezdo.

Pa nisem.

Nočete biti zvezda?

Seveda ne.

Kako ste se počutili, ko ste prejeli Pritz kerjevo nagrado?

Ničesar nisem občutil, odrevenel sem. Tedaj sem učil v St. Louisu in klicala me je žena ter povedala, da me nekdo išče zaradi nujne zadeve. Nemudoma sem mu telefoniral in kar nekaj časa je govoril o raznih stvareh, sam pa sem se spraševal, kdo je ta človek. Resnično sem se ustrašil, ali sem naredil kaj, česar ne bi smel. Lahko bi bil odvetnik in veste, kakšni so. Končno je povedal, da sem prejemnik Pritzkerjeve nagrade za leto 2002. Sumil sem, da si me je nekdo privoščil. Več minut sem mu našteval razloge, zaradi katerih bi se mi to lahko zgodilo. Ker enostavno nisem verjel. Kakorkoli, bil je šok.

Ima pa ta nagrada težo na sodišču, ko te želijo kolegi raztrgati. Ob tem mi je vedno neprijetno. Je pa nadvse koristno. Trinajst primerov sem imel na sodišču, vedno proti urbanistom, ker so trdili, da se moje stavbe ne skladajo z naravnim okoljem. V večini primerov sem se branil z besedami: ali zahtevate harmonijo ali monotonijo? In odgovor je seveda, monotonijo. To se da zlahka zavreči. Lahko umešate jajce, lahko umešate kolač, toda kako spojite arhitekturo z naravnim okoljem? Kakšna zmešnjava bi to bila. To je popoln nesmisel.

Poleg tega je zaradi nagrade moje delo postalo ranljivo. Če sem prej lahko sam postavil nivo, povsem neodvisno od dogajanja v stroki, zdaj tisoč oči gleda, kaj počnem, zato je res pomembno, da se pri delu povsem umaknem.

Zdi se, da je vaš izjemno spoštljivi odnos do narave v zvezi z vašo biografijo. Otroštvo ste preživeli na Papui Novi Gvineji. Za radi ogroženosti je bilo opazovanje okolja in narave pomembno za preživetje.

Živeli smo obkroženi s prekrasnimi rekami, travniki in ogromnimi deževnimi gozdovi. V njih so živeli pripadniki kanibalskega plemena, kar je za otroka izjemno strašljivo. Toda dejstvo je, da smo mi živeli v njihovi deželi. Moj oče je bil iskalec zlata. Občutek ogroženosti, strah pred napadom, je bil grozljiv. Ves čas smo pozorno poslušali, vohali in opazovali najmanjše spremembe v okolju. Odraščanje v Novi Gvineji me je naučilo, kako pomembno je opazovanje, kako zaznati, kaj se dogaja v okolici, razširiti področje opazovanja na vse strani, zaznati vonj ljudi ali opaziti vijugasto sled v visoki travi, ki je kazala, da se nekdo približuje.

Zakaj arhitekturo pogosto primerjate z letali in jadrnicami?

V šoli sem imel težave. Zdela se mi je dolgočasna. Ni me zanimalo, da je bila bitka za Hastings leta 1066. Celotna zgodovina so bile samo bitke. Grozno, tega nisem mogel prenašati. Moj stric, ki je bil pilot, mi je dal knjigo Principi letenja in pri dvanajstih letih sem začenjal razumeti zakonitosti letenja. Načrtoval sem modele letal, eksperimentiral sem in zares sem si želel postati projektant letal. Načrtoval sem tudi jadrnice. Gre za povsem iste principe kot pri letalih.

Zame je bilo vedno pomembno razumeti principe, ki so temelj pojavov, kajti rad imam znanost, resničnost, neizogibnost …

V Avstraliji imamo hiše, obkrožene z verando, in poleti ljudje živijo na verandi. Zato sem se spraševal, zakaj tako velika hiša, če pa ljudje večino leta preživijo na verandi. Zakaj ne bi napravil hiše ožje, da bi se zrak lažje gibal skoznjo, s čimer bi v notranjosti dobili nadvse ugodne klimatske pogoje.

Veter, svetloba in voda so materiali, ki jih uporabljamo v arhitekturi.

Nikoli ne uporabljate klimatskih naprav?

V nekaj hiš smo jih vgradili, ker so to zahtevali naročniki. Toda po več letih so mi povedali, da so jih uporabili le nekajkrat. Moje mnenje je – potrpite tista dva ali tri dni v letu. Če je včasih v hiši nekoliko hladneje, oblecite pulover, volnene nogavice, in ko gledate televizijo, si noge prekrite z odejo.

Kenneth Frampton, najvidnejši kritik in teoretik sodobne arhitekture, je vaše delo označil kot 'didaktično, protoekološko stavbno kulturo'. Desetletja preden so arhi tekti začeli govoriti o trajnostni gradnji, ste jo vi že prakticirali. Kako komentirate so dobne razprave o trajnostni arhitekturi?

Uporaba novih materialov ni trajnostna, temveč njihova ponovna raba, drugič ali celo tretjič. Uporabljam materiale, ki imajo drugo ali tretje življenje. To pomeni, da moramo stavbe graditi tako, da jih zlahka razstavimo in elemente ponovno uporabimo. Lepljenje in podobno zato ni trajnostno. Nedvomno je trajnostna pravilna orientacija stavbe glede na klimatske pogoje, z drugimi besedami, stavbe, ki poleti onemogočajo dostop sonca, medtem ko sprejemajo sonce v zimskem času. Trajnostno je prezračevanje notranjosti s pomočjo vetrov, uporaba tal, zemlje za toplotno akumulacijo, ki ohranja temperaturo v hiši, greje pozimi ter hladi poleti, trajnostna je uporaba lokalnih materialov, ki ne potrebujejo transporta, uporaba vode, ki jo zbiramo sami …

Večina stavb, ki se gradijo, ni prav nič trajnostnih. In moram reči, da nam je tudi industrija, ki se ukvarja s področjem trajnostne gradnje, dala vetra, saj je vse postalo trajnostno, celo bencin. To je neresno. Trajnostne principe bi morali vključiti v način mišljenja, načrtovanja, oblikovanja.

Skratka, moje stavbe imajo sisteme za zbiranje vode, sisteme za predelavo odpadkov in odplak, nimajo pa sistemov za energijo, čeprav sem že uporabil največji fotovoltaični sistem na južni hemisferi za stanovanjski objekt, ki zagotavlja vso potrebno energijo v hiši, tudi za talno gretje, in viške celo pošilja v omrežje. Toda po šestnajstih letih je treba elemente sistema obnoviti, kar odpira vprašanje, ali je to še trajnostno.

Vaša arhitektura ima izjemen vpliv v svetu, učili ste na najbolj uglednih šolah v Ameriki in Evropi. Kljub temu številni arhi tekti menijo, da vaših principov ni mogo če uporabiti izven Avstralije. Ali se s tem strinjate?

Seveda ne. Lahko uporabljate principe, ne pa estetike. Principe se da premeščati. Kako sveti sonce, od kod prihaja sneg, od kod piha hladen veter, ali vetra sploh ni, so sorodna vprašanja, odgovori pa so različni.

Večina vaših projektov so enodružinske hiše. Ali je mogoče na enak način delati tudi večje objekte?

Delam tudi večje projekte, na primer muzej, katerega investicija je ocenjena na 25 milijonov dolarjev, ki prav tako deluje na naravne sisteme. Notranjost hladimo s talno vodo in z naravnim zračenjem, toploto zemlje uporabljamo za ogrevanje in podobno. Skratka, tudi pri večjih stavbah uporabljam enake principe kot pri enodružinskih hišah. Je pa res, da si večina naročnikov večjih objektov, ki ima v lasti lokacijo več let, potem želi gradnjo začeti v nekaj mesecih. Ker je pri meni čakalna doba, ne pride nihče, ki ni pripravljen čakati na načrt ne le nekaj mesecev, temveč celo nekaj let. Vse bolj me zanimajo tudi večji projekti. Oče mi je govoril: 'Nikoli naj se ti ne mudi doseči uspeha.' To jemljem resno, zato pri 76 letih končno delam tudi na večjih projektih. In naj povem, če hočete narediti zares dobro enodružinsko hišo, je treba hudičevo veliko premišljevati, morda več kot pri večnadstropni poslovni stavbi. Pri tej je več denarja. Komur gre za to, naj dela poslovne stavbe. A če hočete delati dostojno arhitekturo, ne pričakujte zaslužka.

Ali so vam kdaj naročili projekt poslov ne stolpnice?

So.

In kako ste se odzvali?

Vprašal sem jih, ali lahko čakajo tri leta. Ko so rekli, da ne, sem jim priporočil drugega arhitekta.