Sedem let skomin, nekaj napak in dve kratkovidni vladi

Preteklih deset dni se je skoraj vsa javna visokošolska sfera združila v kritiki vsebine in načina objave predloga novele zakona o visokem šolstvu, ki najbolj spreminja našo nacionalno visokošolsko agencijo (uradno Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu) Nakvis.

Rdeča ruta za akademsko sfero je bil že simboličen rok razprave – od 30. avgusta do 1. septembra. Dan po objavi je Univerza v Ljubljani (UL) to označila za »kršenje vseh pravil demokratične razprave«, konfederacija sindikatov javnega sektorja in Študentska organizacija Slovenije pa sta opozorili, da gre za ponavljajočo se prakso vlade oziroma ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ), ki je tudi v začetku junija dalo le štiri dni za pripombe na spremembo uredbe o financiranju visokega šolstva.

Preteklo sredo sta se z ostrimi toni na tak način razprave odzvala tudi rektor mariborske univerze in predsednik nacionalne rektorske konference prof. dr. Danijel Rebolj ter visokošolski sindikat. Takrat se je na novinarski konferenci v zvezi s tem prvič oglasil tudi resorni minister Žiga Turk. Očitno zelo prepričan o svojem prav je dejal, da so razpravo morali tako skrčiti, ker z novelo lovijo prvi oktober oziroma začetek študijskega leta. S tem je pojasnil tudi, zakaj so za novelo predlagali skrajšani postopek obravnave v državnem zboru.

Brez novele bi menda imeli neveljavne diplome

In zakaj morajo biti zakonski popravki sprejeti v enem mesecu? Po razlagi resornega ministrstva je le tako mogoče ohraniti veljavo naših diplom in visokošolskih institucij. Določila novele visokošolskega zakona iz leta 2009 – z njimi je bil takrat opredeljen Nakvis – menda odpravljajo zato, ker naši visokošolski zavodi niso pravočasno vložili vlog za podaljšanje akreditacij in ker Nakvis ni sprejel programa dela v zakonsko določenih rokih. S predlaganimi spremembami je predviden zamik začetka postopka ponovne akreditacije oziroma zunanje evalvacije visokošolskih zavodov. S tem je – kot piše na spletni strani MIZKŠ – Nakvisu omogočena kakovostna izvedba teh evalvacij, visokošolskim zavodom pa nemoteno izvajanje skreditiranih programov.

Ministrstvo ni navedlo, kateri visokošolski zavodi so prepozno vložili vloge, s čimer so vzbudili vtis, da so tako ravnali vsi. Rektor ljubljanske univerze prof. dr. Stane Pejovnik je, ko smo ga vprašali o tem, to odločno zanikal. »Trdno smo prepričani, da je Univerza v Ljubljani izpolnila vse predpisane zahteve za akreditacijo in ni zamudila nobenega roka. Nasprotno, za vsak primer smo vlogo oddali celo dan pred enim od hipotetično možnih rokov, čeprav nas k temu ni zavezoval noben poziv. Se pa nam zdi neodgovorno, da tisti, ki morebiti celo kršijo kakšne predpise ali niso pravočasno sprejeli ustreznih predpisov, sedaj vzbujajo dvom o naši akreditaciji. Ali se sploh zavedajo, kakšno škodo delajo?«

Toda predlagatelji novele v MIZKŠ niso ostali le pri navedenih spremembah. Lotili so se tudi sestave sveta Nakvisa, ki je v agenciji tisti organ, ki sprejema vse odločitve. Vlada, ki zdaj imenuje le dva člana sveta od enajstih – manj kot petino –, bi s predlagano novelo pridobila izključno pravico imenovanja in prej še izbire trinajstih članov sveta.

Avtonomija agencij je tudi odraz zrelosti vlad

Odziv visokošolske sfere je prišel hkrati z že omenjenim odzivom na neomogočanje razprave. Ljubljanska univerza je to označila za izgubo neodvisnosti Nakvisa in odmik od evropskih standardov. Ocenila je, da se je država s tem vrnila v prejšnje razmere, ko je te naloge opravljal še svet za visoko šolstvo (SVŠ). Rektor mariborske univerze prof. dr. Danijel Rebolj, ki je tudi predsednik slovenske rektorske konference, je opozoril, da je »avtonomija agencij tudi odraz zrelosti vlad in dosežene stopnje družbene odgovornosti pri zagotavljanju kulture kakovosti visokega šolstva«.

Ministra Turka pa se omenjeni in še drugi protesti proti vladni prisvojitvi odločanja o sestavi sveta Nakvisa, vsaj sodeč po izjavah s sredine novinarske konference, niso prav nič dotaknili. Vztrajal je, da bi bilo neodgovorno, če vlada, ki popravlja spodrsljaje, ne bi odpravila tudi vzrokov zanje oziroma ne bi postavila stvari na svoje mesto. »Alternativa, ki jo imamo sedaj, je vendarle taka, da si visokošolska sfera izbere, kdo jo bo nadziral. Ko tehtamo, ali je bolje, da nadzornike izbere vlada ali da si jih izberejo sami, mislim, da tu ni izrazito boljše ali slabše možnosti,« je ob tej priložnosti modroval minister. In nato še ubral ljudski ton: »Dajmo kakšno stvar zaupati tudi vladi, da lahko odloča!« Za zdaj še ni zaznati, da bi s tem prepričal katerega od visokošolskih partnerjev ...

V začetku prihodnjega leta do akreditacije Nakvisa?

O dilemah v zvezi z Nakvisom smo se pogovarjali tudi z aktualno in doslej edino predsednico sveta te agencije, profesorico ljubljanske ekonomske fakultete dr. Majo Makovec Brenčič. O tem, da ne ona ne drugi člani sveta niso pričakovali vladne novele, najbolje priča dejstvo, da so imeli 30. avgusta, na dan objave, sejo sveta, kjer se je govorilo tudi o potrebnih zakonodajnih spremembah.

Težav, ki jih resorni minister navaja kot razlog za posege v Nakvis, predsednica sveta ne vidi. »Naš načrt dela je objavljen in javen. Smo pa na neskladja v zakonu in v njem določenih rokov opozarjali že od začetka delovanja agencije in s tem seznanili tudi sedanje ministrstvo.« Po njenem mnenju je svet doslej deloval dobro in učinkovito, trenutno pa v Nakvisu izvajajo »pospešeni proces samoevalvacije« in za začetek prihodnjega leta načrtujejo izpolnitev pogojev za zunanjo akreditacijo.

»Pridobitev tovrstne akreditacije je znak kredibilnosti zagotavljanja in doseganja kakovosti celotnega visokošolskega sistema, spoštovanja evropskih standardov in razvojne usmerjenosti visokega šolstva,« navaja Makovec Brenčičeva in opozarja, da je tudi v času pritiskov na visoko šolstvo treba vztrajati pri zagotavljanju evropsko primerljivih standardov. »Zato bi agencija morala biti in ostati popolnoma neodvisna, tako da vsakokratna menjava oblasti ne bi vplivala na njen status, organizacijo, sestavo sveta agencije in s tem na njeno delo.«

Če se to ne bo zgodilo, bo naša država še naprej ena redkih članic EU, ki ne premore mednarodno akreditirane tovrstne agencije – akreditacijo je, s sodelovanjem naših strokovnjakov v vlogi zunanjih ocenjevalcev, pridobila že tudi Hrvaška. Mi pa smo se ustanavljanja agencije lotevali tako, da nam ni moglo uspeti. Prvo pravo priložnost smo imeli pred sedmimi leti, na začetku prejšnje Janševe vlade. Rektor ljubljanske univerze verjetno upravičeno ugotavlja, da »če bi agencijo ustanovili že leta 2005, bi bila danes vključena v evropski akreditacijski sistem in bi delovala po svetovnih standardih«. Toda ta zgodnji vlak je odpeljal mimo.

Visokošolski svet v vlogi agencije je zapustil sadove

Leta 2006 je vlada zakonsko preoblikovala svoj svet za visoko šolstvo (SVŠ), ki je dobil senate in kjer so poleg akreditacij in evalvacij podeljevali tudi habilitacije – v izrednega profesorja so habilitirali tudi sedanjega predsednika državnega zbora Gregorja Viranta.

Proti tovrstnemu odločanju je bilo ves čas veliko bolj in manj odkritega odpora. Tudi znotraj SVŠ. Prof. dr. Janko Prunk je vzbudil veliko pozornosti, ko je zaradi nestrinjanja z akreditacijo ene od zasebnih fakultet celo odstopil iz senata.

A dejstvo je, da je SVŠ sprejel in podelil razmeroma veliko akreditacij programov in visokošolskih institucij, ki so seveda ostale v veljavi. Pejovnik: »Svet za visoko šolstvo preprosto ni bil agencija in nikoli ni deloval kot agencija. Postal je lovišče, na katerem so različni lobiji in različni posamezniki spretno uveljavljali parcialne interese.«

Leta 2009, torej v času Pahorjeve vlade, je bila sprejeta novela, ki je omogočila nastanek Nakvisa. Sočasno je visokošolski svet prvič postal zgolj vladni posvetovalni organ, a tudi tak status mu ni zagotovil naklonjenosti naslednje, to je sedanje vlade. O tem nam je po tem, ko se je nedavno v visokošolski sferi z nekajmesečno zamudo razvedelo za njegov odstop, pripovedoval bivši predsednik SVŠ, mag. Franci Pivec: »Svet za visoko šolstvo je svetovalni organ vlade in ne nacionalni svet. Sodelovanje vladnih predstavnikov, predvsem pa resornega ministra, je pri njegovem delu ključno. Po nastopu nove vlade in imenovanju novega ministra sem želel vzpostaviti povezavo, vendar sem si predstavljal, da je ob zelo ambiciozni reorganizaciji ministrstva treba počakati, da se zadeve uredijo. Toda po določenem času – nekje v začetku pomladi – sem ministru Turku poslal pismo, v katerem sem ga prosil za pogovor o načrtovanju dela sveta. Menil sem, da se mora SVŠ čim hitreje sestati, ker so bili v tistem času že na tapeti varčevalni ukrepi in bi svet k temu gotovo moral kaj reči v svojem ustanovitvenem aktu. Na to pismo nisem dočakal nobenega odziva, zato sem počakal še, da se je konstituiral direktorat za visoko šolstvo in znanost, in se nato obrnil z enakim vprašanjem na njegovega direktorja dr. Boruta Rončeviča. Tudi ta mi ni odgovoril, zato sem ocenil, da mi, če vlada, vsaj pod mojim predsedovanjem, nima interesa za sodelovanje s svetom, ki je na voljo za pridobivanje soglasij, ostane samo en razumen izhod. Napisal sem odpoved in jo poslal sekretariatu vlade. Znova nisem dočakal odgovora. Zanimivo pa je, da sem konec julija dobil Rončevičevo pismo, da so dobili poročilo Nakvisa, ki bi ga moral obravnavati SVŠ, in da zato predlagajo sestanek sveta. Takrat sem spet poslal pismo o odstopu. S tem pa zgodba še ni končana, saj so me pred dnevi poklicali študentski predstavniki v SVŠ in prosili za sklic sveta,« nam je povedal Pivec.

Tudi visokošolska agencija ima svoj delež krivde

Po Pivčevi oceni – velja omeniti, da je, preden je postal predsednik visokošolskega sveta, zavrnil ponujeno mesto direktorja Nakvisa – je aktualni predlog novele zakona o visokem šolstvu zgrešena poteza. »Nekaj let smo že izgubili, ker agencije nismo od vsega začetka postavili na dovolj avtonomne noge. Zdaj imamo agencijo, ki bi si lahko pridobila mednarodno priznanje, toda s predvideno preobrazbo Nakvisa verjetno ne bomo nikoli prišli v mednarodni register tovrstnih agencij. Sam razumem realnost razmer, toda vlada bi vendar morala še enkrat razmisliti o tej noveli, ne pa da jo uvaja po hitrem postopku.«

Tudi nekdanji predsednik SVŠ je kot minister Žiga Turk prepričan, da je ogrožena kredibilnost naših diplom in visokošolskih institucij, vendar iz drugega razloga. Namreč zato, ker agencija, ki ocenjuje programe in institucije, sama še ni akreditirana. »V visokošolskem svetu sem si ves čas zelo prizadeval in vztrajal, da se pohiti z mednarodno akreditacijo naše nacionalne agencije,« nam je dejal Pivec. Na našo pripombo, da so odgovorni v agenciji ves čas trdili, da teh postopkov ni mogoče speljati hitreje, je odgovoril, da noče presojati, a da vendar misli, da bi že prišli do cilja, če bi v to vložili ves trud. Navsezadnje smo za nastanek in začetek dela naše agencije dobili evropsko finančno pomoč.

Očitno bo morala tudi zdajšnja agencija sprejeti svoj delež krivde za to, da se še ni mednarodno dokazala in da je s tem postala tudi trši oreh za načrtovani vladni prevzem. Sicer pa ni nobena skrivnost, da je bilo na račun Nakvisa tudi znotraj visokošolske sfere že slišati kar nekaj kritičnih pripomb. Po Pejovnikovi oceni je poglavitna težava agencije v tem, »da so podlegli pretiranemu normiranju postopkov, ker so poskušali s pravili zagotoviti neoporečnost svojih postopkov«, s čimer so se »ujeli v past, saj so postopki postali komplicirani in dolgotrajni ter so vzbujali splošno nezadovoljstvo«. Zdaj pa se zaradi nenehnih političnih pritiskov »agencija bolj ukvarja sama s seboj kot s kakovostjo visokega šolstva«. Očitkov sodelavcev je bila deležna tudi zdaj že bivša direktorica Nakvisa dr. Mojca Novak – razpis za novega direktorja je že končan, komisija sveta pravkar opravlja izbor med kandidati.

Ali lahko vladni poseg sproži plaz novih šol?

Za zdaj lahko zgolj ugibamo, ali imajo prav tisti, ki preoblikovanje Nakvisa povezujejo z vladnimi težnjami za pospešeno ustanavljanje določenih zasebnih visokošolskih institucij in tudi univerz. Dejstvo pa je, da so se tovrstni apetiti jasno pokazali že v koalicijski pogodbi, ki je napovedala novo tehnološko univerzo, pričakovanje ustanovitve novih univerz – celjske in novomeške – pa so nekateri koalicijski poslanci odkrito pokazali že na seji matičnega parlamentarnega odbora, ki je »zaslišal« Žigo Turka, takrat še ministrskega kandidata. Tovrstne težnje so nato domnevno ustavili vladni varčevalni ukrepi, ki so ostro zarezali v visoko šolstvo – takrat se tudi resornemu ministru verjetno ni zdelo spodobno napovedovati širitve mreže visokošolskih institucij. Toda dejansko je neodvisna in kakovostna sestava sveta Nakvisa edina varovalka pred sprejemanjem odločitev za visokošolske institucije in programe, za katere razen lokalnih apetitov ni ustreznih pogojev.