Tiskane izdaje
Skozi okno kavarne, v kateri sem sedela, sem videla dobro zavarovani vhod v sodišče v centru Osla. Pred varovalno ograjo je bilo nekaj šopkov, otroških risb in norveških zastav. Nad mestom so krožili helikopterji, ulice ob sodišču sicer niso bile zaprte, a so bile polne policijskih vozil in policistov. Pred stavbo ni bilo veliko ljudi, nekaj radovednežev in novinarjev. Le nekaj minut stran je lani 22. julija eksplodirala bomba, ki je ubila osem in ranila dvesto ljudi. Kasneje je na idiličnem otoku Utøja pod streli padlo 69 žrtev, 55 jih je bilo huje ranjenih.
Na sodišču je potekal predzadnji dan sojenja množičnemu morilcu, proti islamistu in skrajnemu desničarju, triintridesetletnemu Andersu Breiviku. Starejšega gospoda, ki je bral časopis za sosednjo mizo, sem vprašala, kaj meni, kakšna bo obsodba. »Nobena kazen zanj ne bi mogla biti dovolj velika. Nobena, « mi pove jezno, a se hitro zbere in norveško hladno pove, da je že vsem jasno, da bodo morilca raz glasili za neprištevnega. Potem utihne in strmi skozi okno. Nič več ne rečem. Žal mi je, da sem ga vprašala; morda pa je svojec katere od žrtev.
Kot kažejo statistike, je vsak četrti Norvežan poznal koga, ki je tistega dne umrl, ali koga, ki je v sorodu s katerim od njih. Kot je pred letom dni za New York Times napisal norveški pisatelj kriminalnih romanov Jo Nesbø, je 22. julija 2011 njegova domovina izgubila nedolžnost. »Živim v državi, v kateri se nikoli nismo bali sočloveka. Bo odslej drugače? Naš strah ne sme premagati želje, da bi še naprej živeli v odprti in tolerantni družbi.«
Tragedija žrtev in preživelih
Sojenje je trajalo deset tednov in težko si predstavljamo, kaj so na njem doživljali svojci žrtev in preživeli. Izpovedi najstnikov z Utøye so bile izjemno pretresljive. Govorili so o tem, kako je »policaj«, ki naj bi na otok prišel zaradi bombnega napada v Oslu, začel streljati nanje. Mnogi so se rešili tako, da so se delali mrtve in nepremično obležali pod kupom trupel, čeprav je morilec ranjence eksekutorsko streljal v glavo.
Breivik v vsem tem času ni pokazal nobenega obžalovanja. Jasno je bilo, da je izjemno užival v vsej medijski pozornosti. Zahteval je celo, da bi na sojenju nosil uniformo, česar mu niso omogočili. Bil je tipičen primer človeka brez empatije, ki ga zanimajo le njegovi trenutni cilji in ima sebe za center sveta.
Povedal je, da se mu žrtve niso smilile, še posebej ne mladi člani laburistične stranke, ki so imeli na otoku Utøja vsakoletno srečanje. Zanj so to bili le bodoči politiki z levičarskimi in marksističnimi načeli. Medtem ko je govoril, so svojci žrtev zapustili dvorano.
Jokal je le, ko so prikazovali video, ki ga je na youtubu objavil tik pred napadom in v katerem je objavil podobe križarjev, proti muslimanske slogane in odlomke iz svojega manifesta.
Veliko Norvežanov je bilo prepričanih, da morilcu ne bi smeli pustiti govoriti in razglašati svoje ideologije, drugi so spet trdili, da bi, če mu ne bi zagotovili javnega procesa, zmagala njegova načela netolerance. Ker je najvišja kazen, ki bi jo lahko dodelili Breiviku, 21 let, so mnogi še pred sojenjem zahtevali, naj jo povečajo na dosmrtni zapor. Tožilstvo je Breivika 21. junija razglasilo za neprištevnega, kar najverjetneje pomeni, da bo življenje preživel v instituciji. Končna sodba bo jasna konec avgusta ali šele septembra letos.
Eden izmed njih
Doc. dr. Aleš Završnik, raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, je bil ravno v času sojenja podoktorski štipendist Norveškega raziskovalnega sveta na Inštitutu za kriminologijo in sociologijo prava Univerze v Oslu. Sedela sva v lokalu na prometni ulici Karla Johansa, tik ob secesijski mestni kavarni, kamor je nekoč rad zahajal petični Henrik Ibsen, in se pogovarjala o tem, kako je iz profesionalne perspektive spremljal sojenje. »Pokol 77 ljudi je v celotni norveški družbi sprožil velik pretres. Povrh tega ga je storil posameznik norveških staršev, ki je odraščal in živel v bogatem zahodnem predelu Osla, nekdo izmed njih.«
Še toliko večji je bil po njegovem mnenju pretres med kriminologi, ki se poklicno ukvarjajo s proučevanjem kriminalitete. Inštitut za kriminologijo in sociologijo prava na Univerzi v Oslu je namreč eden najbolj znanih na svetu, saj so tam zaposleni ljudje, katerih delo temelji na izjemni socialni naravnanosti in prizanesljivosti do posameznika, tudi če je ta izvršil strašen zločin. To so humanisti, ki se zavzemajo za zelo odprte zapore, ki so vedno verjeli, da je treba celo najhujše zločince nekako rehabilitirati nazaj v družbo. Med drugimi raziskave na tem i nštitutu vodi S lovenka Katja Franko Aas.
Kot pravi Završnik, so tamkajšnji kriminologi – Nils Christie, Hedda Giertsen, Thomas Mathiesen in Kjersti Ericsson – tudi glasni človekoljubi in oblikovalci javnega mnenja na Norveškem. (O kakršnih lahko, dodajam jaz, pri nas le sanjamo.) »Vsi so šli na ulice, če je bilo treba nasprotovati političnim odločitvam, ki bi iz Norveške naredile neoliberalni paradiž; mlajši kolegi so mi tako pripovedovali, kako je droben profesor Mathiesen nasprotoval gradnji jezu na severu Norveške, ker bi to uničilo selitve rib, tako da je ob reki skupaj z drugimi protestniki šotoril več dni, čeprav je bil že močno v letih. A na koncu so dosegli zmago za ribe, kar je bilo mogoče zato, ker so najprej visoke moralne avtoritete in šele nato področni strokovnjaki. «
Kaj je »normalno«
Enega od ključnih elementov sojenja so po Završnikovem mnenju odigrali sodni izvedenci psihiatri, saj se je vse vrtelo okoli vprašanja, ali je bil obtoženi v času morije duševno zdrav ali ne; če je bil, bi mu sodišče lahko izreklo 21 let zapora, če pa je bil duševno bolan, bi ga sodišče moralo oprostiti obtožb in poslati na zdravljenje. »V obeh primerih mu bo še naprej odvzeta prostost, saj bo v skrbno varovanem prostoru in, kot kaže, celo na enaki lokaciji v zaporu Ila pri Oslu, kjer menda že gradijo poseben oddelek, ki se bo imenoval psihiatrič ni. V obeh primerih bi bilo mogoče omejitev prostosti neomejeno podaljševati.«
Vprašanje, ki je viselo v zraku ves čas sojenja, je bilo, ali je množič ni pokol, ki je trajal več ur, sploh lahko zagrešil »normalen« posameznik? »Na to težko vprašanje so odgovarjali sodni izvedenci psihiatrične stroke. In tu se začne ključen del zgodbe o sojenju, ki bo pustil posledice za prihodnje delovanje norveških kazenskih sodišč. Kakšno mesto naj psihiatrija in tudi druge stroke, ki jih na pomoč kličejo sodniki, zaseda v kazenskopravnem sistemu? Vsem nam je razumljivo, da se mora sojenje zaključiti z odločitvijo sodnikov, sodni izvedenci naj bi bili sodnikom le v pomoč pri razjasnjevanju dejanskega stanja. V tem primeru so izvedenci naslikali zelo različne in kontradiktorne duševne podobe obtoženca. Prvi sodni izvedenec je sodišče prepričeval, da je obtoženi psihotič ni in paranoidni shizofrenik. Drugi ni našel znakov psihoze, a je ugotovil, da je obtoženec asocialen in narcis tičen, kar bi prevedeno v pravni jezik pomenilo, da je kazensko odgovoren. Tretji psihiater, ki se z obtožencem nikoli ni osebno pogovarjal , temveč ga je samo opazoval iz sodne dvorane, pa je menil , da trpi za Aspergerjevim sindromom, Tourett ovim sindromom in narcisistično osebnostno motnjo.«
Kot je prepričan Završnik, so vsa ta različna mnenja psihiatrov globoko zamajala ugled psihiatrije v sodnem sistemu in splošni javnosti. Sodišča so namreč doslej slepo sledila sodnim izvedencem in oni so bili tisti, ki so razsojali primere, ne sodniki. »Prihajalo je do prenašanja (outsource) odločanja in ta pojav smo kritizirali številni kriminologi že pred tem primerom. Sodniki so sedaj v težki situaciji in v takšni bi pravzaprav vedno morali biti, saj so oni tisti, ki morajo sprejeti vse breme odločitve. Ne morejo sprejeti odločitve, ki bi bila nekje vmes, obtoženi je lahko le kriv ali nedolžen, tretje ni možno. A bistveno je, da odločitev sprejmejo sami. Po tem primeru strokovna psihiatrična in najbrž še druga izvedenska mnenja ne bodo več nekaj, o čemer ne bi bilo dovoljeno dvomiti. Sodni izvedenci so naslikali duševne podobe, ki so tudi v odtenkih sive, kar najbrž ustreza dejanskemu duševnemu stanju obtoženca. A pomembno je, da so sodniki tisti, ki takšni ali drugačni sivi pripišejo končno pravno etiketo ' kriv' ali ' nedolžen' .«
Večja politična zrelost Norvežanov
Kako so se po njegovem mnenju Norvežani soočili s to tragedijo in sojenjem? »Morda je za Norveško tipična, a v vsakem primeru je hvale vredna reakcija predsednika vlade Stoltenberga takoj po pokolu, ko je dejal, da Norveška zaradi tega ne bo postala bolj nestrpna. Cinikom lahko rečem le, naj to primerjajo z govori ameriškega predsednika Busha mlajšega po napadih 9/11. In da ne bo pomote, očitki o političnem izkoriščanju pokola se vrstijo tudi na Norveškem, a rasističen in agresiven diskurz se v vrhovih politike hitro maščuje tistemu, ki ga izreka. Občutek imam, da ljudje niso naivni in ne nasedejo tako hitro dimnim ideološkim bombicam, katerih namen je zamegljevati dejansko stanje stvari v državi. V odnosu do politike kažejo Norvežani večjo zrelost.«
Glede zaslužene kazni se Norvežani strinjajo s tem, da bi ta človek moral preostanek življenja preživeti za zapahi bodisi v zaporu ali psihiatrični bolnišnici. »Še najbolj politično oportuno bi bilo razglasiti ga za norega. To bi pomenilo, da političnih dimenzij v njegovih dejanjih ni. Morila je bolezen, kar bi bilo sicer zelo težko za svojce žrtev. Izjemno pogumno bi bilo obtoženca obravnavati tako kot vsakega drugega prestopnika, kot duševno zdravega, ga spoznati za krivega in mu izreči največjo možno kazensko sankcijo. Mislim, da se to zelo verjetno ne bo zgodilo.«
Norec ali politični ideolog
Hiša literature je na zelenem griču tik ob parku, ki obkroža kraljevo palačo v centru Osla. Ima velik vrt, lepo kavarno, dobro založeno knjigarno, več dvoran in stanovanja za rezidenčne umetnike. Direktor te kulturne institucije je mlad in goreč liberalni politik Aslak Sira Myhre, ki med drugim redno piše za angleški Guardian. Temperamentno mi je razložil, da je po njegovem mnenju sojenje Breiviku (čigar priim ka se je prav trudil ne izrekati) zašlo s prave poti. »Izgubili smo priložnost, da bi spremenili naš odnos do islama in da bi uradno obsodili ekstremna desničarska gibanja. Namesto tega se je sojenje spremenilo v debato o psihiatriji. Na prvih straneh časopisa so bile vsak dan objavljene podrobnosti iz njegovega otroštva, namigovanja, da je bil žrtev spolnih zlorab. In tako se je pri kril pravi motiv za množični pokol, ostala je le osebna zgodba. V oči tega terorista smo strmeli tako dolgo, da smo oslepeli, on pa je postal slaven, ikona zla.« Po Myhrovem mnenju se je storilo vse, da bi se proces depolitiziral.
Če bi bil morilec musliman, pravi, vprašanj o tem, ali je nor ali ne, sploh ne bi bilo. »On pa je eden od nas. Svetlolas Norvežan iz dobro situirane meščanske družine. S tem ko so ga razglasili za norega, njegovo zlo ni več n orveško. Oprali smo si roke.« Njegovo članstvo v skrajni desničarski stranki ter dopisovanje z ekstremnimi desničarji in rasisti se je zreduciralo zgolj na dejanje shizofrenika. Myhre pripoveduje, da je to že znana metoda, da norveška družba nevarnih simptomov ne reši, ampak jih pomete pod preprogo. »Pisatelja Knuta Hamsuna, ki je simpatiziral s Hitlerjem in Goebbelsu podaril celo svojo N obelovo nagrado, so po vojni prav tako raz glasili za norega, da se ne bi bilo treba soočiti s tem, zakaj se je med vojno ksenofobija tako globoko usidrala v državljane. Bojim se, da ima diagnoza tega terorista enak namen – preusmeriti kritiko njegove ideologije nekam drugam. Kot da je tabu množičnega morilca z Utøje povezovati s politiko.
Ko je minister za pravosodje odstopil, je opozicija odstop navdušeno pozdravila, kot da bi bila za pokol kriva vlada , ne Breivik.« O nevarnih rasističnih dvojnih merilih podobno razmišlja britanski novinar Jonathan Freeland in omenja primer Roberta Balesa, ameriškega vojaka, ki je v Afganistanu umoril 16 civilistov. Na sodišču so razložili, da so vzroki za njegove umore mešanica alkohola, stresa in nesrečnega otroštva. »Če bi šlo za Afganistanca, ki bi ubil Američane, na sodišču vsekakor beseda ne bi tekla o njegovem žalostnem otroštvu.«
Zastrupiti rasistične ideje
Myhre meni, da ima Breivik, ko v svojem manifestu piše o tem, da smo v vojni, na neki način prav, saj je Norveška, velika zaveznica ZDA, dejansko v vojni. V Afganistanu ima štiristo vojakov. »Takoj ko sem slišal, da je v Oslu eksplodirala bomba, sem najprej, tako kot vsi, pomislil, da se nam je vojna, v kateri sodelujemo, vrnila nazaj kot bumerang. Res me je postalo strah. Kaj bo z daj s priseljenci, s toleranco in odprtostjo, ki smo jo toliko časa gradili, s svobodo govora ... Celo desetletje so nas prepričevali, da nevarnost prihaja z vzhoda, da nas od njih ločuje to, da so pripravljeni fanatično in hladnokrvno ubiti veliko ljudi. Takoj ko je bil objavljen podatek, da ne gre za muslimana, ampak za sovražnika muslimanov, se je dikcija spremenila, češ da gre za norca. Nihče ni več govoril o vojni. Tragedija je postala nekakšna naravna nesreča.« Myhre verjame, da je bil morilec nor, čeprav se njegov natančno načrtovani pohod ne sklada z našimi predstavami o noremu človeku. To, da nekdo uro in pol po otoku lovi nemočne otroke in jih brez usmiljena strelja, je dejanje norca. »Tudi fantje, ki so se razstrelili v Londonu, ali možje, ki so se zaleteli v newyorška dvojčka, so bili nori. Gre za kombinacijo norosti in politike, n evarnega fanatizma.«
Po mnenju mladega politika bi morali vsi glasneje obsoditi skrajne desničarske stranke in ekstremistična gibanja v Evropi, »zastrupiti zemljo, na kateri rastejo rasistične ideje«.
Tudi mi smo kar hitro pozabili na srhljivo dejstvo, da je Breivik v svojem manifestu pohvalil Slovenijo in Slovaško ter ju označil za najmanj »multikulturno indoktrinirani« državi v Evropi. Je to res zrak, ki ga dihamo?
Človeška krutost
Profesor razvojne psihologije Simon Baron-Cohen v knjižni uspešnici Zero Degrees of Empathy (Najnižja stopnja empatije; Nova teorija o človeški krutosti) med drugim ugotavlja, da so ljudje nasilni in kruti zato, ker se ne znajo vživeti v trpljenje drugega. Zlo in krutost se pojavljata tam, kjer posameznik ali skupina drugih ne dojema več kot ljudi, ampak kot objekte. Vsako sovraštvo do drugih narodnosti ali ras je pot do razčlovečenja tistih, ki niso mi ali naši.
Aleš Završnik meni, da celo v izjemno tolerantni Norveški žal obstajajo nestrpne ideje do tujcev, »čeprav skrbno pod površjem dobro zloščene podobe strpnega naroda. Norveška država postaja vedno bolj nestrpna do priseljencev, penologi vedo, da so razmere v centrih za tujce slabe in nezakonite. A tu gre za še drugačen moment potlačenja .«
Završnik mi potem pripoveduje res nenavadno zgodbo, ki jo je opisal in raziskoval eden najbolj legendarnih norveških sociologov in kriminologov, še danes izjemno aktiven dvainosemdesetletni Nils Christie, ki je leta 1952 napisal knjigo o norveškem kvizlinštvu med drugo svetovno vojno. V njej piše o tem, kako so leta 1942 Nemci na severu Norveške, v vasici Beisfjord pri Narviku, zgradili koncentracijsko taborišče, v katero so z ladjo pripeljali 900 jugoslovanskih partizanov. »Zapornike, ki so jih diagnosticirali kot zdrave, so takrat gnali proti 30 km oddaljenemu logorju Øvre Jernvann, preostalih 288 so v noči na 18. julij postrojili v skupine po dvajset in jih postrelili. Sto zapornikov, ki niso želeli izstopiti iz barak, so z barakami vred sežgali. Od 900 zapornikov iz nekdanje Jugoslavije jih je v štirih mesecih 748 umrlo.«
Christie se je, kot razlaga Završnik, v knjigi tako kot Hannah Arendt spraševal, kako je mogoče, da so se čisto navadni ribiči čez noč prelevili v krute nacistične paznike. Ta knjiga v nasprotju z vsemi drugimi Christiejevimi deli ni nikoli postala uspešnica in ni bila prevedena v druge jezike, je pa ta zgodba »udarila na plan leta 2009, ko je osrednji norveški dnevni časopis Aftenposten objavil članek o tem, kako se Norvežani vozijo z avtobusi v Auschwitz in Treblinko, ne poznajo pa tragedije v Narviku.«
Partizane oziroma S lovane so ti ribiči videli kot manj vredne ljudi in jih brez razmisleka pobili. Se res lahko, kot je trdila Arendt v svojih tezah o banalnosti zla ali kot sta kasneje s svojimi eksperimenti dokazovala Stanley Milgram in Philip Zimbardo, vsak človek v določenih okoliščinah spremni v brezsrčnega mučitelja?
Baron-Cohen to trditev zavrže, saj meni, da če je koeficient našega sočutja normalen ali višji, če smo empatični do vseh živih bitij, potem – četudi nam tako kaže avtoriteta (Milgram) ali če postanemo paznik v zaporu (Zimbardo) – nismo sposobni mučiti, poniževati ali celo ubiti človeka.
Čeprav se vsi strokovnjaki strinjajo, kar je dokazal tudi primer na Norveškem, je težko najti preprosto razlago za zlo. Najboljši protistrup zanj je sočutje, ki ga moramo, še posebej v današnjih časih , trenirati vsak dan, v svojem mikro- in makro svetu, ter kot državljani odločno nasprotovati politiki nestrpnosti in skrajnim desničarskim gibanjem, ki so, kot dokazuje zgodovina, plodna prst za seme zla.
