Tiskane izdaje
Takoj za obcestno tablo, na kateri je napisano ime socialistične andaluzijske vasice, ki že dobra tri desetletja živi povsem svoje življenje, ni več oglasnih panojev, korporacijskih oznak ali velikih nakupovalnih središč, ki so v zadnjih dvajsetih letih tako grozovito skazila evropsko pokrajino (in Evropejce).
Z borovci obdana Avenija osvoboditve vodi naravnost v središče vasice, ki je kljub svojemu zdaj že zgodovinskemu uporništvu in za kapitalistično Evropo sila alternativnemu načinu življenja zares zaslovela šele v zadnjih nekaj letih, ko je turbopotrošniški način življenja na pogon nebrzdanega pohlepa z učinkom bumeranga udaril po zahodni družbi.
Španija – in njena največja regija Andaluzija, kjer je brezposelnost z naskokom najvišja v Evropski uniji – je ena izmed držav, ki jo je najbolj udarilo po razvajeni in izredno kakovostnega življenja vajeni glavi.
Kmečki punt
Iz Marinalede, vasice z 2700 prebivalci, ki jo že triintrideset let vodi legendarni župan in zdaj tudi poslanec v regionalnem andaluzijskem parlamentu, 63-letni profesor zgodovine Juan Manuel Sánchez Gordillo, so se Španci nekoč norčevali. Danes, ko službe izginjajo v sto tisočih in ko socialna država skupaj z javnim šolstvom in zdravstvom, enim najboljših na svetu, razpada na prafaktorje, Marinaleda s svojim v palestinsko ruto ovitim županom, velikim ljubiteljem latinskoameriških revolucionarjev, ki se je v času našega obiska ravno mudil pri Hugu Chávezu v Venezueli, postaja vzorčen primer moderne družbe in ekonomije. V Marinaledi je stopnja brezposelnosti najnižja v Španiji.
Ironija – in županovo osebno zadovoljstvo – ne bi mogla biti večja.
***
Sánchez Gordillo se je spomladi leta 1979 skupaj z nekaj deset somišljeniki odločil, da bodo v Marinaledi in njeni bližnji okolici s »kmečkim puntom« končali despotsko vladavino lokalnega grofa Infantada in fevdalca, ki je izkoriščal delovno silo in si sproti prilaščal velike kose javne zemlje, kar so v času fašistične diktature generala Franca množično počeli monarhiji zvesti lokalni veljaki.
Punt, ki je z zasedanjem zemlje in gladovnimi stavkami trajal do leta 1991, je bil nenasilen in uspešen, grof pregnan, okoli 1200 hektarov zemlje pa zasedenih in nemudoma razdeljenih domačim kmetom. Nenavadno je le, da se ne regionalne ne centralne oblasti niso odločile za »povratni« obračun in so karizmatičnemu ter castrovsko bradatemu Sánchezu Gordillu, ki so ga do zdaj sedemkrat aretirali, pustile, da je v Marinaledi, ki leži sredi plodnih polj in zelenih andaluzijskih gričkov, začel graditi svoj »sanjski projekt«: socialistično utopijo sredi zahodne, kapitalistične Evrope.
Po začetnih težavah, ko kmetijstvo ni in ni zaživelo in je v vasi – tudi zaradi absolutne ignorance lokalnih in regionalnih poslovnežev ter politikov – vladala velika brezposelnost, je Marinaleda sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja začela cveteti. Število prebivalcev se je podvojilo. Skoraj vsi živijo v identičnih, sila ličnih hiškah, ki so zidane po »starem andaluzijskem receptu«. Za njihov nakup je treba odšteti le mesečno rento v vrednosti 15 evrov. Petnajst evrov! A pod določenimi pravili: vsakdo, ki se priseli, mora hišo s pomočjo občinskega gradbenega podjetja in lokalnega podjetja zgraditi sam. V vasico se lahko preseli kdor koli, ki je v Marinaledi pripravljen delati in živeti, ob tem pa se mora ob »nakupu« udobne hiše, ki ima sto kvadratnih metrov bivanjskih površin, zavezati, da stanovanjskega objekta ne bo prodal in da bo v vasi brezplačno (dejansko plačilo hiše) opravil 450 ur različnih del.
Enaka delitev dela,
zaslužka in bremen krize
»Marinaleda je poljedelska vas. Devetdeset odstotkov vseh zaposlenih dela v poljedelstvu. Na njivah in v predelovalni tovarni. Večinoma gojimo artičoke, rdeče paprike, brokoli in olive. Kljub temu da nam gre še vedno zelo dobro, se tudi pri nas pozna kriza, saj je tržna moč ljudi, ki v sosednjih vasicah in mestih kupujejo naše izdelke, precej padla. Zato se je brezposelnost – ne sicer drastično – povečala tudi pri nas. Vendar znamo poskrbeti za ljudi brez dela. Smo humana skupnost s skupnimi cilji, ideali in načinom življenja. Vsak teden imamo vaški zbor, na katerem organiziramo in razdelimo delo tako, da – sicer nekoliko manj kot pred leti – delamo vsi. Razdelimo si dobiček in breme,« mi je v svoji pisarni, ki jo krasi portret latinskega upornika Ernesta Che Guevare, dejala namestnica župana in poslanka v lokalni skupščini Esperanza Saavedra.
Stara je 33 let. Toliko kot socialistična Marinaleda. »To je bila očitno moja usoda. Sem otrok utopije. Poznam le tukajšnje življenje in sem z njim zadovoljna. Čeprav imamo zadnje čase nekaj težav. Ne le zaradi gospodarske krize v Španiji, ampak tudi zaradi poceni poljedelskih izdelkov iz, denimo, Peruja, s katerimi, če hočemo ostati pravična družba in ekonomija, ne moremo tekmovati. Bojim se, da se nam bodo regionalne oblasti slej ko prej maščevale. Postajamo preveč popularni,« je nadaljevala v moderna športna oblačila odeta tovarišica, ki pravi, da se je po izbruhu krize povpraševanje po »življenju in delu« v Marinaledi sicer precej povečalo, a se je v zadnjih dveh letih v razpotegnjeno in do roba dolgčasa umirjeno vasico preselilo le nekaj družin.
»Večina ni zdržala trdega dela na poljih in manka potrošniške ponudbe v vasi. Zato so hitro odšli. Tu resnično vladajo posebni življenjski pogoji. Prebivalci imamo veliko odgovornosti. Soodločamo o vseh stvareh. V vasi vsi služimo enako. Za vsa dela. Večina opravlja več del hkrati. Ne dobimo subvencij od kogar koli drugega v Andaluziji. Vse, kar imamo, smo si izborili sami. S trdim in poštenim delom,« je nadaljevala mlada podžupanja, ki pravi, da majhna socialistična utopija preprosto ne more več rasti. »Tega si ne želimo. Od nekdaj je naš projekt popolnoma transparenten. Za nami je triintrideset let trdega dela. Ne bomo si dovolili živeti ali delovati prek svojih zmožnosti. Pravično delimo delo in zaslužek. Zadovoljni smo z življenjem in nimamo večjih ambicij, čeprav bi bilo seveda zanimivo videti, kako bi se naša ideja obnesla drugod po Andaluziji in Španiji.«
Enoten zaslužek vseh prebivalcev: 1128 evrov mesečno Prebivalci Marinalede zaradi »županove uravnilovke« zaslužijo 1128 evrov mesečno. Delajo šest dni v tednu po šest ur in pol dnevno. Vsake toliko župan razglasi »rdečo nedeljo«. Takrat je vse delo prostovoljno. Zaslužek vaščanov je dejansko visok, saj vrtec za enega otroka stane le 12 evrov mesečno, stanarina pa, kot rečeno, 15 evrov. Kakršne koli špekulacije s cenami nepremičnin so strogo prepovedane in med prebivalci veljajo za enega največjih grehov. Šolstvo in zdravstvo sta seveda brezplačna. V vrtcu otroke vzgajajo lokalni vzgojitelji – v program so po besedah podžupanje vključeni tudi socialistične ideje in »privajanje na lokalni način življenja«.
Cene v redkih lokalih in restavracijah so v vasici nizkih in sveže prebeljenih hiš, ki jih obdajajo pomaranče in mandarine, ulice pa se imenujejo po latinskoameriških revolucionarjih – Ernesto Che Guevara, Salvador Allende in Simon Bolivar –, izjemno nizke. Dva bara sta celo v zasebnem najemu, a takšen »kapitalistični prekršek« je mogoč le ob posebnem dogovoru z županom, ki med drugim vključuje brezplačno pivo, vino in pršut ob vseh praznikih. Prebivalci imajo brezplačno na voljo tudi vrhunsko opremljen športni center, kjer je največji Chejev portret v vasi, in bazen. Ob glavni ulici, ki je dolga skoraj dva kilometra, se vije tako imenovani »naravni park«, ki z asketsko, skoraj kovinsko estetiko malce spominja na parke v vzhodnoevropskih mestih. Župan je pred leti z dekretom zaprl policijsko postajo in s tem privarčeval 350.000 evrov letno.
»Dokler nisem prišla v srednjo šolo, nisem vedela, da obstaja življenje izven Marinalede in našega socializma, saj je vsa moja družina od tu in nisem imela dosti stika z zunanjim svetom. Že prvi dan so se mi v šoli režali v obraz in mi govorili, da prihajam od tam, kjer kradejo zemljo. To me je prizadelo. Nič nismo ukradli. Le ljudem smo vrnili tisto, kar je bilo njihovo,« je uradni del pogovora, v katerem ni bilo ne duha ne sluha o »komunistični propagandi«, ki jo desno usmerjeni španski mediji očitajo županu ter političnemu, ideološkemu in duhovnemu voditelju Marinalede Sánchezu Gordillu, končala Esperanza.
Bob Dylan in boj
za pravice Palestincev
V sosednji stavbi – vaškem kulturnem središču – je sedež lokalnega radia in televizije. Televizijski program sestavljajo skrbno izbrane nadaljevanke, enkrat tedensko je na sporedu tudi pregled domačih dogodkov. Vsako soboto v posebej prirejeni televizijski studio sede tudi sam tovariš župan in vodi aktualno informativno oddajo, v kateri podaja svoje mnenje o čemer in komer koli si pač želi. »Oddaja poteka v živo. Gleda jo veliko ljudi. Okoli dvajset jih pride tudi v studio. Zadnjič smo v času županove oddaje gostili protestnike iz gibanja 15. maj. Vsakih petnajst dni imamo tudi posebno oddajo o Palestini. Tu, v Marinaledi, smo močno povezani s palestinskim vprašanjem. Izpostavljamo pomembna družbena vprašanja in bijemo boj za boljši in pravičnejši svet,« mi je zaupala televizijska producentka ali po domače »deklica za vse« Juana Sánchez in dodala, da ne na televiziji ne na radiu ni profesionalnih novinarjev, temveč le »doma vzgojeni kadri«.
Eden izmed njih je mladi radijski napovedovalec Paco, ki je, sedeč za mešalno mizo in s slušalkami na ušesih, v eter ravno pognal Boba Dylana. »Tisti, ki si želijo poslušati komercialna jajca, lahko poslušajo na tisoče drugih radijskih postaj,« je v prostorih lokalnega radia, ki ga poleg uokvirjene »županove socialistične molitve« krasijo revolucionarni slogani – Hasta la Victoria, Siempre! – in fotografije policijskega nasilja izpred dveh desetletij, strnil bradati mladenič.
»Tu se dobro živi.
Stvari imajo smisel«
»Trenutno je dela za osemdeset delavk. Tu delajo le ženske, ki smo v Marinaledi sploh zelo močne. V tovarni je sicer tudi pet moških, a so vsi mehaniki ali tehniki. Dela je manj, kot ga je bilo, saj je zaradi krize upadlo povpraševanje, toda v našem poklicu smo vajeni nihanj. Kolikor je dela, toliko si ga razdelimo. Pri nas je še dobro. V vseh sosednjih vaseh, ki živijo od poljedelstva, vladajo katastrofalne razmere,« je v tovarni Humar Marinaleda: Conservas vegetales, poleg pridelovalnice ekstra deviškega olivnega olja edini tovarni v vasi, kjer delavke čistijo in pakirajo na njivah lastne zadruge nabrane artičoke (ko je sezona, tudi rdeče paprike), dejala 35-letna poslovodkinja Dolores Valderrama.
»Ko sem bila majhna, je bilo življenje tu zelo težko. Brezposelnost je bila visoka. Potem so naši starši na noge postavili kmetijstvo in tole našo tovarno, ki je postala središče našega gospodarskega življenja. Zaživeli smo. Zadnjih petnajst let je bilo zelo lepih,« je sama od sebe nadaljevala Dolores, medtem ko je, rahlo nenavaden pojav, iz tekočih trakov moderne tovarniške hale odmevala glasna pop glasba. »Odločila sem se, da se po končanem študiju okoljevarstva v Córdobi vrnem domov in se zaposlim. Tu se dobro živi. Stvari imajo smisel. Še posebej zdaj, ko je velik del moje generacije brezposeln,« je dodala 23-letna praktikantka Miriam Perez Martin, ki del službe opravlja tudi na poljih »socialistične utopije«, ki so nekaj kilometrov iz središča vasi posejana po 1200 hektarih pred triintridesetimi leti zasedene grofove zemlje. Polja so v zgodnjem popoldanskem času našega obiska, ki je dodobra razjezil prelepe pirenejske ovčarje, ki so čuvali »tovariško čredo«, že samevala.
***
Španska siesta, med katero so se s toplim andaluzijskim soncem ožarjene in v žive barve odete ulice Marinalede popolnoma izpraznile, pač ne pozna ideološkega predznaka. Zaslužen predah so si vzeli tudi revolucionarni grafiti in slogani, ki se razprostirajo čez več sto metrov zidov in prebivalce ter obiskovalce kot Lev Trocki opozarjajo, da je revolucija »permanentna«. Paz, Pan, Trabajo. Mir, kruh, delo., Hočemo globalne reforme!, Živel socializem!, Ustavimo homofobijo!, so se drug za drugim nizali slogani in grafiti, ki so jih prebivalci Marinalede za razliko od svojih socialističnih in komunističnih prednikov udejanjili brez enega samega izstreljenega naboja ali političnega zapornika.
Hasta la Victoria, Siempre!
