Walter Krämer: Prestrašeni ljudje ne razmišljajo

Nemški novinarji ga včasih ironično imenujejo »Profesor Vseved«. Za okoljevarstvene aktiviste je služabnik jedrskega lobija in zanikovalec škodljivih človeških vplivov na okolje. Varuhi knjižnega jezika ga cenijo zaradi neutrudnega preganjanja anglizmov in kritiziranja »nemgleščine« v strokovni in poljudni literaturi. Njegove knjige o laganju s statistiko in nemški dojemljivosti za različne strahove pa so doma že nekajkratne uspešnice.

Če medije, aktiviste in politike opozarjate na napačno uporabo statistike, vas ne morejo imeti prav radi, je povedal matematik in ekonomist Walter Krämer, profesor statistike na tehnični univerzi v Dortmundu. Vendar neprimerno ali zavajajoče navajanje statističnih podatkov povzroča veliko škode. Politiki nas s statističnimi kazalci prepričujejo, naj v imenu »resničnega stanja« podpremo ukrepe, ki so v popolnem nasprotju z resničnostjo. Mediji nas vsak teden strašijo z novimi grožnjami in odpirajo prostor korporacijam, političnim strankam, sektam in drugim trgovcem z varnostjo, ki ljudem obljubljajo mirnejše spanje. To strašenje ima zelo jasen namen, je prepričan sogovornik. Prestrašeni ljudje ne razmišljajo.

Brez statistike si danes ne znamo predstavljati političnega govora. Številke pravijo, da moramo oklestiti javni sektor in delati do sedemdesetega leta. Desetodstotno znižanje stroškov dela bo prineslo sedem odstotkov več delovnih mest. Za EU bi bilo predrago, če bi Grčija zapustila evroobmočje … So to realni podatki ali zavajanje s statistiko?

Statistični podatki so v politiki pogosto le retorična figura. Govorec hoče ustvariti vtis, da se je dobro pripravil na nastop, in ne izraža svojega ali strankarskega mnenja, temveč govori o natančnih, objektivnih dejstvih. Vendar statistični podatki sami po sebi ne povedo ničesar, če ne veste, kako so pridobljeni, na kakšnem vzorcu in s kakšno natančnostjo. Prav tako morate vedeti, kaj je sploh mogoče zanesljivo meriti s statističnimi orodji, kje pa je statistika le lepši izraz za ugibanje.

Ugibanje?

Seveda. Vzemimo ugotovitev podatkovnika ameriške obveščevalne agencije Cia, da je imela Kitajska julija letos 1.343.239.923 prebivalcev. Takemu podatku lahko verjamemo kvečjemu do kakega milijona, vse ostalo je ustvarjanje lažnega občutka natančnosti, ki domnevno odlikuje ameriške obveščevalce. Vendar je taka navidezna natančnost še najbolj nedolžen primer statistične napake. Cene grškega izstopa iz evroobmočja ni mogoče izračunati, ker je to izjemno kompleksen sistemski problem z neštetimi neznankami, ki jih ne moremo predvideti, kaj šele natančno določiti. Še večje ugibanje je ocenjevanje, koliko delovnih mest bo ustvarila sprememba določenega člena v davčni zakonodaji, ali napovedovanje cene vrednostnih papirjev na borzi. Znani so poskusi, v katerih je šimpanz po ustvarjenem dobičku premagal človeške borznike, pa tudi moji študenti so že izvedli nekaj uspešnih poskusov z opičjim trgovanjem, ko so vrednostne papirje izbirali z metanjem kocke ali pikada. To so nemogoče naloge.

Zakaj je toliko ugibajočih izračunov, če statistiki veste, da niso zanesljivi?

V takih primerih ne govorimo več o osnovni nalogi statistike – merjenju, zajemanju podatkov in čim bolj objektivnemu opisovanju fizičnega sveta –, ampak politiki z njimi sebi in volivcem izpolnjujejo predvsem psihološko potrebo po gotovosti. Ta potreba je pri naši vrsti izjemno močna, zato je napovedovanje prihodnosti eden izmed najstarejših znanih poklicev, ki je še danes zelo iskan. Le njegove metode se spreminjajo – koščice in horoskope so zamenjali matematične metode in računalniški algoritmi.

Računalniki danes zajemajo in obdelujejo ogromno podatkov – o spletnih uporabniških navadah, podnebju, finančnih trgih … So take analize res le sodobna oblika vedeževanja?

Napredek v računalniški obdelavi podatkov je izjemen, vendar tudi algoritmi ne morejo rešiti nerešljivih nalog. Samo uporabijo vhodne podatke, jih preračunajo po vnaprej določenih pravilih in izvržejo rezultate. Če računalniku zastavite neumno vprašanje ali od njega pričakujete tolažbo, boste dobili ustrezno neumen odgovor (nasmešek). Poleg tega velika količina elektronskih podatkov prinaša eksponentno povečanje šuma, ki ga je težko učinkovito odpraviti, kar lahko zelo vpliva na rezultate velikih podatkovnih analiz.

Kaj pa lahko izračunamo?

Med najbolj zanesljive napovedi sodijo populacijske in demografske projekcije, ker jih delamo na velikih in konkretnih vzorcih. Glede na dolgoletna in stabilna povprečja vemo, da bo prihodnje leto v Nemčiji umrlo približno 1,5 odstotka prebivalcev moje starosti. Podatek je skoraj popolnoma zanesljiv in ga lahko zmoti kvečjemu nepričakovana naravna katastrofa, bolezen ali padec asteroida. Prav tako vemo, kako hitro se bo podaljševala življenjska doba in kako bo to vplivalo na pokojninski sistem.

Se bo res kmalu zlomil, kot strašijo kritiki socialne države?

Čeprav veljam za zapriseženega liberalca, sem prepričan, da je ideja socialne države vzdržna, če se zanjo odločimo. Vendar moramo upoštevati, da je danes zaposlitvena, demografska in gospodarska struktura čisto drugačna kot v šestdesetih in sedemdesetih letih. Statistiki lahko precej natančno povemo, kakšna bi bila cena take socialne države – za koliko bi morali dvigniti upokojitveno starost ali znižati pokojnine. Ne moremo pa prisiliti politikov in javnosti, naj nam prisluhnejo. Politiki vedo, da sta znižanje pokojnin ali dvig upokojitvene starosti nepriljubljena ukrepa in bosta razjezila volivce, ki najbolj pridno obiskujejo volitve: industrijske delavce in upokojence. Za navadnega posameznika pa je morebiten zlom pokojninske blagajne preveč oddaljen. Ne zna si predstavljati posledic in ne zazna realnega tveganja, ki ga prinaša tak dogodek.

Ker so posledice preveč oddaljene od današnjih dejanj?

Ali nedejanj. Vprašanje pokojninske reforme je lep primer razkoraka med čustvi, evolucijskimi vzorci in domnevnim razumom, o katerem pogosto pišem in predavam. Naša vrsta se je večino časa razvijala v okolju, v katerem so dejanju ali nedejanju takoj sledile posledice. Ko je v savani padel dež, je prišla hrana in se je bilo treba takoj najesti. Če si opazil leva ali drugo nevarnost, so te rešili samo dobri refleksi in hitre noge. Če si pojedel strupeno jagodo, so te kmalu mučile hude bolečine v želodcu. Pri pokojninski reformi in okoljskih spremembah pa so učinki današnjih ukrepov ali neukrepov odloženi, zato izgubimo občutek za posledice. Predstavljajte si, da igrate rusko ruleto, vendar bo krogla priletela iz cevi šele čez deset let. Približno take igre se igramo danes, a nanje nismo prilagojeni. Na občutek nevarnosti se odzivamo refleksno, ne strateško. Zato nas je tako lahko prestrašiti z najbolj prvinskimi grožnjami, kar pridno izrabljajo politiki, mediji in drugi, ki jim naša prestrašenost koristi.

Mediji?

Seveda. Mediji so v Nemčiji najhujši zastraševalci, takoj za okoljskimi aktivisti, zelenimi politiki in zagovorniki ekološke prehrane! Lani sem objavil knjigo Strah tedna (Die Angst der Woche), za katero sem dolgo zbiral časopisne naslovnice in vsak teden označil najmanj en preplah. Tabloide še razumem. Njihov edini namen je pritegniti pozornost in strašenje je zelo učinkovit način nagovarjanja naših evolucijskih vzorcev – poleg spolnosti in krvi. Medijem, ki se imajo za resne, pa strašenje zelo zamerim.

Kaj je za vas medijsko strašenje? Poročanje o slabih novicah – krizi, katastrofah in kriminalu?

Tudi tem področjem mediji namenjajo preveč pozornosti, vendar sem bil pozoren na čisto pravo strašenje – histerično pisanje o zanemarljivih, praznih ali nesmiselnih grožnjah. Lep primer je bil lanski preplah zaradi dioksina.

Ki so ga našli v jajcih, perutnini in svinjini?

Tako. Mediji so skoraj cel mesec poročali o dioksinski grožnji. Izvedeli smo vse o tej družini halogeniranih organskih spojin, njeni rakotvornosti in drugih nevarnostih. Gledali smo posnetke, kako iz trgovin umikajo jajca in meso, brali zaskrbljene izjave o industrijski pridelavi hrane in poslušali nasvete, naj se izogibamo perutnini. Vsebina rumenih in resnih zapisov se je razlikovala samo po slogu, vsebina je bila identična: Nemčiji grozi dioksinska katastrofa. Niti en novinar pa si ni zastavil ključnega vprašanja.

Katero?

Kakšno je realno tveganje? Po približno treh tednih je bilo jasno, da so po Nemčiji našli le nekaj dioksinskih primerov, količine pa so bile tako minimalne, da bi morali pojesti dve toni teh jajc, preden bi se pojavile zdravstvene posledice zaradi dioksina. Nato je bila zgodba pozabljena, gospodarska škoda velika, mediji pa so takoj odkrili nove grožnje. Da trije kozarci piva na dan povečajo verjetnost za nastanek raka na prostati za 53 odstotkov, na primer.

Medijem in politikom kritiki pogosto očitajo pretiravanje. Vendar v takih primerih tudi strokovnjaki večinoma ne upajo preveč odločno povedati, da je tveganje zanemarljivo. Po prvi smrtni žrtvi bi bila njihova kariera in ugled verjetno uničena.

Veliko je odvisno od tega, kako novinarji zastavite vprašanje. Ali lahko zaradi dioksina kdo umre? Seveda lahko. Koliko ljudi bo umrlo, če so se dioksinska jajca že razširila po Nemčiji in jih je nekaj milijonov mojih sodržavljanov jedlo za zajtrk? Še vsemogočni bog bi vam težko odgovoril na tako vprašanje! Če pa se najprej pozanimate, koliko je bilo kontaminiranih vzorcev in kakšne so bile izmerjene količine, vam bo vsak strokovnjak lahko povedal, kakšna je realna nevarnost – velika ali zanemarljiva. Druga pogosta medijska napaka je nepoznavanje razlike med relativnimi in absolutnimi ocenami tveganja.

Denimo?

V devetdesetih letih je Nemčijo in del zahodne Evrope zajel preplah, ko so raziskave pokazale, da najnovejša generacija kontracepcijske tabletke za polovico poveča tveganje za nastanek tromboze v primerjavi s prejšnjo generacijo zaščite. Ta dramatični podatek se je znašel v medijih in ženske so začele množično bojkotirati tabletko. Vsi pa so spregledali absolutne ugotovitve raziskave. Pri prejšnji generaciji tabletk so klinične študije pokazale, da krvni strdki nastanejo pri dveh uporabnicah na milijon žensk. Pri novi generaciji so ta pojav zaznali pri treh ženskah na milijon. Ugotovitev je bila zato statistično pravilna – tveganje se je v resnici povečalo za polovico –, a je bilo še vedno minimalno. Zaradi strahu pred nevarno tabletko je po nekaterih podatkih samo v Veliki Britaniji nenačrtovano zanosilo približno 12.000 žensk in nekaj deset jih je umrlo zaradi zapletov med posegom.

Kako lahko bralec prepozna zavajanje s statistiko?

Če manjkajo absolutni podatki – za koliko se je nekaj povečalo ali pomanjšalo – in so navedeni samo odstotki, je to že prvi znak za previdnost. Če izvem, da se je neko tveganje povečalo za polovico, mi ta podatek sam po sebi še nič ne pove. Če je objavljen graf, ki kaže dramatično spremembo – porast brezposelnosti ali povečano število bolezni –, je treba najprej preveriti merilo in ugotoviti, ali je rast res tako velika, kot kaže ostra krivulja. Če vsaj približno poznate pravila znanstvenega raziskovalnega dela, vam o verodostojnosti raziskave veliko pove že kratek pogled na metodologijo: kakšen je bil vzorec, kakšna raziskovalna hipoteza in kaj so raziskovalci sploh merili. Zelo dobro se je zavedati tudi osebne psihološke pristranskosti, na katero niso odporni niti raziskovalci, saj bistveno vpliva na naše občutenje tveganja.

Da smo na nekatera tveganja bolj občutljivi kot na druga?

Seveda. Raziskovalci, ki so proučevali naš odnos do tveganja, so zaznali nekaj zanimivih pravil, ki jih potrjujejo tudi moje analize medijskega poročanja. Za ljudi je zelo pomemben občutek nadzora, zato se zdi potovanje z letalom marsikomu bolj tvegano od vožnje z avtom, čeprav smo v avtomobilu veliko bolj ogroženi. Tveganja, ki so nam vsiljena, se zdijo večja od tistih, za katere se odločimo prostovoljno. Nove grožnje se zdijo hujše od starih – eksotična tropska bolezen vzbuja več strahu kot infarkt, čeprav zaradi bolezni ožilja umre veliko več ljudi. Lažje razumljiva tveganja hitreje sprejmemo kot kompleksna, na umetno ustvarjene nevarnosti smo precej bolj občutljivi kot na naravne.

Kar zelo radi dopovedujete okoljskim aktivistom …

… ki me imajo zato za lakaja jedrskega lobija, prehrambene industrije, farmacevtskih podjetij in še koga (smeh). Čeprav jim zgolj ne dovolim, da bi me strašili s trditvami o pesticidih, radioaktivnem sevanju in koristih domnevno ekološko pridelane hrane. Imam se za zelo ozaveščenega potrošnika, ki se pozanima, kaj jé in v kakšnem okolju živi. Hkrati pa ne častim matere narave tako kot oni. Zavedam se, da so moje celice med poletom na Kitajsko verjetno deležne več naravnega sevanja, kot so ga kadarkoli namerili blizu kake nemške nuklearke. Prav tako vem, da pesticidov ne škropijo samo ljudje, ampak jih za obrambo pred škodljivci same proizvedejo številne rastline. Ste vedeli, da so bile v jabolkih in krompirju izmerjene precej večje količine naravnega pesticida, kot so priporočene doze za škropljenje? Da v Nemčiji zaradi zadušitve z ribjo koščico vsako leto umre približno 700 ljudi, nihče pa še ni umrl zaradi bolezni norih krav?

Take argumente večinoma slišimo od poklicnih zanikovalcev, ki jih plačujejo velika podjetja, da bi se izognila strožjim okoljevarstvenim standardom ...

Zavedam se škodljivosti tovrstne propagande, zaradi katere ljudje ne zaupajo več znanstvenim dejstvom, a to še ne pomeni, da moram biti strpen do dobronamernega zelenega zavajanja. Sploh pa ne smemo biti naivni. Zelena industrija je v Nemčiji zelo močna in pri lobiranju uporablja enake prijeme kot bolj 'umazane' panoge. Enako velja za zelene politike.

V knjigah in na predavanjih večkrat zatrdite, da ljudje nismo zelo razumska bitja, saj večino ključnih življenjskih odločitev sprejmemo čustveno ali se namesto nas odločijo kar evolucijski vzorci. Hkrati lahko vaša opozorila pred zlorabami statistike upošteva le zelo razumski bralec. Je takšnih bralcev dovolj?

Je moje početje smiselno? To vprašanje si lahko zastavljam ves čas. Če mojo knjigo kupi 50.000 ljudi, je to v Nemčiji že velika uspešnica. Hkrati se zavedam, da so moje knjige zanimive predvsem za tiste, ki razmišljajo podobno kot jaz. Deset milijonov sodržavljanov pa bo raje prelistalo današnjo izdajo največjega tabloida Bilda in prebrala njihove prispevke o koristih homeopatije, novih povzročiteljih raka in možnosti, da v pospeševalniku Cern pomotoma ustvarijo majhno črno luknjo, ki bo Zemljo skrčila na velikost nogometne žoge – kar je, mimogrede, teoretično celo mogoče. Vendar se lahko tudi to nekoč spremeni. Pred kratkim sem prebral zanimivo trditev, da so na današnji svet najbolje prilagojeni delni avtisti, kakršen je menda tudi ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg. Takim ljudem so številke bolj domače od ljudi – njihovih muh, čustev, socializacijskih vzorcev in starih evolucijskih naplavin –, zato znajo razmišljati strateško in v jeziku matematične verjetnosti. Ne bi se čudil, če bo nekoč prihodnost prav njihova.