Tiskane izdaje
Slovenski etnografski muzej hrani v svojem fundusu precejšnje število čipk, izdelanih v različnih tehnikah (klekljane, šivane, vezene, kvačkane, pletene, čolnične, mrežene, mešanih tehnik) in so sestavina različnih uporabnih ali okrasnih predmetov. Po kriteriju rabe izvirajo pretežno s slovenskega ozemlja, po kriteriju nastanka pa ne nujno, saj je bila trgovina surovin, polizdelkov in izdelkov med deželami ne le stvarnost, pač pa celo vir družbenega ugleda in prestiža.
Žal so številni pomeni posameznih čipk iz časa predmuzejske rabe nezapisani ali pozabljeni, saj se kriteriji zbiranja in dokumentiranja spreminjajo. Zato so toliko pomembnejši tisti predmeti, ki poleg splošnih karakteristik in tipik izpričujejo tudi osebne zgodbe in pomene, vtisnjene skozi osebno izbiro, izdelavo oziroma rabo. Predstavljamo nekaj predmetov, ki so jih prizadevni posamezniki podarili Slovenskemu etnografskemu muzeju v okviru javnega povabila k sodelovanju z naslovom Moja Čipka.
Prtiček iz mrežene čipke
Prtiček je za muzej izdelala Irena Kovač, upokojena učiteljica (roj. 1945) iz Dobrovnika. Vzorec mrežene čipke iz 17. stoletja je našla na internetu; vzorec neznanega avtorja iz slovaško-poljske pokrajine Spiš si je najprej ogledovala, nato pa ga uporabila sprva za večji nadprt in pri tem vzorec simetrično preoblikovala. Za prtiček, podarjen SEM, je uporabila le nekaj motivov s tega vzorca. Mrežasto osnovo je izdelala v tehniki izvlečenih in obšitih niti iz fine bombažne tkanine, tako dobljeno mrežo pa je vzorčno izpolnila s šivanko in prejico. Za njegovo izdelavo − od risanja do likanja − je porabila okoli 80 ur dela.
Darovalka se je v mladosti več ukvarjala z drugimi ročnimi deli (kvačkanje, pletenje, izdelovanje pirhov), po svojem 50. letu pa je začela obiskovati krožek ročnih del pod vodstvom madžarske učiteljice vezenja. Tako se je naučila več veziljskih in čipkarskih tehnik. Mrežene čipke je spoznala na Madžarskem in jih izdeluje zadnjih nekaj let. Ročna dela ji pomenijo veselje in sprostitev, izdelke pa rada pokaže na razstavah v želji, da bi v kakšnem obiskovalcu razstav prebudila željo do ustvarjanja. Meni namreč, da to človeka duhovno bogati, čeprav čas ni najbolj naklonjen ročnemu delu.
Prtiček, mrežena čipka / bombažna tkanina, sukanci in prejica / 2016 / 18 x 17 cm. Foto: Slovenski etnografski muzej
Prtiček iz klekljane čipke
Čipko je muzeju podarila Simona Strgulc Krajšek (roj. 1975) iz Ljubljane. Gre za izdelek po njenem prvem avtorskem vzorcu iz leta 2008. Čipka je izdelana v kombinaciji slepega in sukanega risa iz belega bombažnega sukanca št. 30, lahko bi jo namenila namiznemu ali pa stenskemu okrasu.
Doktorica biologije, asistentka za botaniko na Biotehniški fakulteti v Ljubljani se je klekljanja naučila iz knjig, kasneje pa je znanje dopolnjevala s tečaji in zanimivimi tematskimi delavnicami. Starejših tehnik klekljanja se še vedno uči v klekljarski šoli Tončke Černilogar. Pravi, da ima v delu vedno dve ali več čipk, vsako na svoji blazini; v prostem času se loti tiste, ki ji v tistem trenutku bolj ustreza. Klekljanje ji pomeni sprostitev, zahtevnejše čipke pa tudi kreativni izziv in vsakič novo veselje.
Prtiček, klekljana čipka / bombažni sukanec / 2008 / 17 x 17 cm. Foto: Slovenski etnografski muzej
Človeški ribici iz klekljane čipke
Klekljano čipko z motivom prepletenih človeških ribic (ozki ris, kitica s pikojem) je muzeju podarila Maja Bizjak (roj. 1988) iz Kranja. Avtorski vzorec za čipko je leta 2015 izdelala sama, za osnovo ji je služila risba Gregorja Aljančiča, vodje jamskega laboratorija Tular, kjer ogroženo človeško ribico zaradi onesnaževanja podzemnih voda in nedostopnosti kraškega podzemlja preučujejo od leta 1960. Motiv čipke je tudi znak Jamarskega društva Carnium Kranj. Čipko za SEM je po avtorskem vzorcu izdelala leta 2016: za izdelavo je porabila okoli deset ur dela, njeno funkcijo pa opredelila kot samostojni izdelek, primeren za poslovno ali kakšno drugačno darilo.
Darovalka, po poklicu modna oblikovalka, se je klekljanja naučila leta 2010. Klekljanje ji pomeni sprostitev in razvedrilo, v njem vidi tudi potencialni vir zaslužka. Najraje izdeluje motivne čipke, nakit in modne dodatke, ki jih pokaže in nekatere tudi podari svojcem in prijateljem.
Človeški ribici, klekljana čipka / bombažni sukanec / 2015-16 / v − 19 cm, š − 3,5 do 10,5 cm. Foto: Slovenski etnografski muzej
Ovratnik in dve klekljani čipki
Muzejsko zbirko je z nekaj podarjenimi čipkami obogatila tudi gospa Tončka Stanonik (roj. 1949) iz Ljubljane. Poklonila pa ni le klekljane čipke − izdelka svojih rok, pač pa tudi klekljani čipki svojih pokojnih staršev, ki ju je hranila v spomin nanju. Klekljanje je bilo eno od močnih vezi te žirovske družine, dopolnilni vir njenega preživetja, pa tudi kreativnost in znanje, ki je povezalo družino z okoliškimi ljudmi, jo umestilo v krajevno zgodovino in sodobno klekljarsko identiteto. Očetov prtiček s klekljano čipko (Jože Stanonik, 1919−2015) in mamin klekljani ovratnik (Alojzija Stanonik, 1923−2011), oba izdelana v tehniki širokega risa, je darovalka obogatila z zapisi njunih življenjskih zgodb.
Čipki sta tako postali opredmetenje osebne, družinske in lokalne zgodovine, nosilec osebnega spomina in dokument skupne dediščine obenem.
Darovalka je tudi svojo klekljano čipko (izdelano po vzorcu podjetja DOM iz Ljubljane) dopolnila s svojo življenjsko zgodbo, v kateri se družinska dediščina klekljanja prepleta z neusahljivim osebnim veselje do klekljanja in pisanja o njem, pa naj gre za leposlovne ali strokovne oblike literature. Vpliv avtorice je tako presegel lokalne okvire in prijazno približal klekljanje mlajšim generacijam bralcev − tudi tistim, ki klekljanja sicer sploh ne poznajo. Povezava izdelka, življenjske zgodbe z osebnimi pomeni klekljanja in tematskimi literarnimi prispevki so tako imenitno gradivo za delo z muzejskimi obiskovalci, ki si želijo muzejske predmete doživeti večplastno.
Klekljana čipka s križčevkami / bombažni sukanec, bombažno platno / premer 14,2 cm.
Klekljan ovratnik z ribicami / bombažni sukanec / š − 24 cm, v − 23 cm.
Klekljana čipka s sukanimi slincami v spirali / bombažni sukanec / premer 16 cm. Foto: Slovenski etnografski muzej
V prispevku predstavljene predmete si je mogoče ogledati na razstavi ČIPKAste vezi.
**
Dr. Janja Žagar je kustosinja za oblačilno kulturo in tekstilno zbirko v Slovenskem etnografskem muzeju.
