Tiskane izdaje
Dvogrbo kamelo so ljudje udomačili približno 2500 let pred našim štetjem. Takrat so se še kot divje živali pasle na območju srednje Azije. Posebne so predvsem zato, ker se jim je uspelo prilagoditi na ekstremne življenjske razmere: iz tira jih ne vrže niti pomanjkanje hrane, omejeni vodni viri in temperaturna nihanja od −40 do +40 stopinj Celzija.
Običajna telesna temperatura kamele je sicer 37 stopinj Celzija, toda kadar ji je vroče, se ji zviša na 41,7 stopinje, a se zaradi tega prav nič slabše ne počuti. Tako zniža temperaturno razliko med telesom in okoljem, namesto da bi se potila in s tem po nepotrebnem porabljala vodo. Ponoči nato oddaja toploto neposredno v hladnejšo okolico in se tako ponovno ohladi na 34 stopinj Celzija.
O njeni izjemni varčnosti z vodo priča podatek, da lahko prenese tudi do 30-odstotno izgubo telesnih tekočin; za primerjavo − za človeka je lahko usodna že izguba 12 odstotkov. Pri preživetju v takšnih okoliščinah jim pomaga tudi to, da imajo kot edini sesalci ovalno oblikovane rdeče krvničke, ki lahko potujejo po žilah tudi takrat, ko je kri močno zgoščena.
Pozimi pa kamele sploh ne pijejo. Ko se temperature zvišajo, pijejo vsakih deset do 14 dni, poleti pa na vsake tri do pet dni. Ko pa že pijejo, pijejo velikopotezno. Tako lahko v minuti spijejo do 20 litrov vode, naenkrat pa do 120 litrov. Da bi privarčevale res vsako kapljico, so njihovi iztrebki zelo suhi, izločajo manjšo količino koncentriranega urina in se ne potijo.
Foto Živalski vrt Ljubljana
Ena izmed najbolj opaznih lastnosti kamele je seveda njena grba, v kateri imajo shranjenih do 36 kilogramov maščobe, ki jim služi kot rezervna hrana. V maščobo se veže več vode in energije kot v beljakovine ali sladkorje, zato so maščobe najboljša rezerva teh dveh življenjsko pomembnih prvin.
Kamele zelo dobro vidijo, njihove velike oči pa pred peskom varujejo goste obrvi in dolge trepalnice. Dolge nosnice lahko zaprejo, da vanje ne zaide pesek. V nosu se pri izdihu kondenzira voda, ki ob vdihu navlaži suh zrak. Dobro je razvito tudi čutilo za voh, debele ustnice pa pomagajo pri smukanju bodičaste in trde hrane.
Na podplatih, prsih in kolenih imajo kamele tako imenovane žuljevine, odebeljeno kožo, ki jih varuje pred grobim in vročim peskom, ko hodijo ali se uležejo, zrak, ujet v gostem kožuhu, pa jih ščiti tako pred vročino kot pred mrazom. Puščavskim razmeram prilagojeni široki podplati preprečujejo, da bi se jim vdiralo v pesku. Hodijo pravzaprav po dveh prstih, pri tem pa premikajo hkrati obe nogi na isti strani telesa, zato se tako značilno zibljejo. Ker jih ljudje uporabljajo za prenašanje tovora in jahanje, jih imenujemo tudi puščavske ladje, ki pa lahko »plujejo« tudi s hitrostjo do 65 kilometrov na uro.
Divjinska vrsta dvogrbih kamel je ogrožena zaradi križanja z domačo dvogrbo kamelo, nezakonitega lova in izgube življenjskega prostora, v naravi pa živi samo še okrog 950 teh živali, kar jih po rdečem seznamu IUCN uvršča med kritično ogrožene vrste. Populacija udomačenih kamel je, na drugi strani, precej številnejša.
***
Irena Furlan je biologinja in pedagoški vodja Živalskega vrta Ljubljana.
Lep par dvogrbih kamel si lahko ogledate in celo zajahate v Živalskem vrtu Ljubljana. Zadnja dva konca tedna letošnjega leta pa ju lahko doživite tudi v nekoliko drugačni vlogi, in sicer v božični zgodbi, ki bo na slovenski kmetiji predstavljena z igranimi prizori, v katerih sodelujejo zaposleni v živalskem vrtu skupaj z nekaterimi živalmi.
