Kabinet čudes: Orhideja, ki je tudi začimba

Omamen vonj mnogim piškotom, poticam in kuhanemu vinu daje posebna in zelo cenjena začimbna rastlina vanilja.

Objavljeno
08. januar 2016 14.34
Jože Bavcon, Blanka Ravnjak
Jože Bavcon, Blanka Ravnjak

Španskim osvajalcem Amerike ni bilo prav jasno, za kaj gre, ko so jim domačini ponudili neznano temno pijačo v zlatih čašah. Nekam čudno so jo imenovali. Kljub temu so jo prinesli v stari svet in ji tukaj dali ime, približno podobno tistemu, ki so ga slišali − čokolada.

Tej pijači so dodali del rastline (vanilje), ki je pijačo nekoliko osladila in ji dala prijetno aromo. Šele leta 1602 je lekarnarju kraljice Elizabete I. prišlo na misel, da bi se vanilja lahko uporabljala tudi samostojno, in ne le kot dodatek k čokoladi. S tem pa je postala še dragocenejša in se uvrstila ob bok žafranu.

Narava je poskrbela, da je vanilja dolgo časa ohranila monopol na svojem naravnem območju razširjenosti − Mehike, zato je bila tudi cena temu primerno visoka. Opraševalci, vrsta čebel in kolibriji so bili tisti, ki so določali, kje je vanilja poleg lepih cvetov naredila še plodove, vaniljeve stroke, kot so jih imenovali.

Belgijski botanik Charles Morren (1807−1858) je leta 1836 odkril, da je cvetove mogoče ročno oprašiti. Čez pet let je postopek dodelal nekdanji suženj iz otoka Reunion Edmund Albius. Uporabil je zašiljeno bambusovo palico. Na ta otok so vaniljo zanesli, vendar je tam samo cvetela in nikoli plodila. Postopek ročne oprašitve pa je omogočil, da so jo začeli gojiti tudi v preostalih tropskih predelih.

Vendar ročna oprašitev ni bila novost. Če bi le malo bolj prisluhnili Aztekom, ki so Špancem prvi postregli s pijačo, obogateno z vaniljo, bi to lahko vedeli že prej. Azteki so namreč to dragoceno rastlino že tedaj umetno opraševali. To znanje so najverjetneje pridobili od prejšnjih plemen. Zanje je bila preveč dragocena rastlina, da bi jo izgubili, zato so dodatno večali njeno prisotnost. Ali, drugače povedano, že tedaj so izvajali danes tako sodobno varovanje vrst.

Vanilja (Vanilla planifolia) je samo ena izmed okrog 80 predstavnikov tega rodu ene izmed najštevilnejših družin kukavičevk (Orhidaceae). Edina, ki se plantažno goji, če seveda ne upoštevamo sodobne proizvodnje različnih vrst orhidej v hortikulturne namene.

Stroki vanilje na rastlini. Foto: Blanka Ravnjak

Rastlina v naravi raste kot vzpenjavka. Po deblih se vzpenja z oprijemalnimi koreninami. Kolenčasta stebla lahko sežejo tudi do deset metrov v višino. Listi so lahko dolgi do 20 centimetrov in široki tja do pet centimetrov ter zelo debeli. Precej veliki rumeno zeleni cvetovi se v grozdih razvijajo drug za drugim. Kljub temu en cvet traja le en dan, pri čemer je najugodnejši čas za oprašitev okrog 11. ure dopoldne. Zato v naravi tudi opraševalci marsikaterega zamudijo oprašiti.

Na plantažah vanilje ne pustijo rasti preveč v dolžino. Puščajo jo na deblih manjših dreves, ki jih redčijo, hkrati pa vaniljo obrezujejo. Šele po nekaj letih zacveti. Komercialno je zanimiva tja do 12 let, potem pa je treba posaditi nove rastline. Vzgajajo jo vegetativno, s potaknjenci. Nadomestni opraševalci zunaj njenega naravnega okolja so ljudje. V enem dnevu jim uspe oprašiti od tisoč do 2000 cvetov.

Vendar strok vanilje, ki dozori po petih do sedmih mesecih, še ne daje pravega vonja. Za to je potrebna fermentacija. Zelene stroke za kratek čas namočijo v vročo vodo, nato jih do 15 dni posušijo na soncu. Temu sledi še do 35-dnevno sušenje v dobro prezračenih prostorih. Po tej fermentaciji nastanejo bela zrnca vanilina, ki ima značilen vonj. Njihova teža se lahko zmanjša za petkrat, cena pa se poveča in vaniljin strok je pripravljen za trg. Posušene stroke razvrstijo po velikosti in jih povežejo v snopiče. Najboljše kakovostni so najdaljši stroki, ki niso presuhi in so še vedno prožni. Da gre za dragoceno dišavnico, kaže tudi to, da ponekod pridelovalci vsak strok označijo − zažgejo z iglo in s tem preprečijo krajo.

Sušenje strokov vanilje. Foto: Blanka Ravnjak

Poleg samih strokov prodajajo še vaniljev sladkor, torej sladkor, v katerem se je namakal strok vanilje. Vaniljin ekstrakt pa dobijo tako, da plodove vanilije namakajo v 35-odstotnem alkoholu in topli vodi. Vanilin so, kot kristaliziran, izolirali šele leta 1858. Ker pa je bil zelo dragocen, so začeli tudi sintetično proizvodnjo. Pridobivali so ga iz soka bora, papirja in celo iz premoga. Ni pa imel povsem enake arome.

Vaniljo gojimo tako kot druge orhideje. Uporabimo kompost z mešanico lubja in dodamo lahko še šotni mah. Na dnu visokega lonca z manjšim premerom mora biti dobra drenaža, ki omogoča hitro odtekanje vode. Čez zimo rastlina prav dobro uspeva na oknih tik ob radiatorjih. Moramo jo le redno zalivati, to pa ne pomeni, da v podstavku voda ostaja. Potrebuje oporo, ob kateri se vzpenja.

Ne presajamo je pogosto, predvsem ne v prevelik lonec. Ker pleza, jo lahko skrajšamo in iz njenih poganjkov naredimo potaknjence v enak, le nekoliko bolj humusen substrat. Zagotovljena pa mora biti stalna zračna vlaga. Zato je pokritje z naluknjano prozorno plastično vrečko lahko prav priročno. Ko ugotovimo, da je rastlina začela rasti (zametek novega poganjka), vrečko odstranimo.

V teh zimskih dneh lahko vaniljo v družbi drugih tropskih rastlin občudujete tudi v tropskem rastlinjaku Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Rastlinjak je odprt od 10. do 17. ure.

***

Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.